Ko prebiram vaša sporočila se mi zasolzijo oči. Pred dvema mesecema mi je umrl ati ampak se mi zdi kot da je bilo prejšnji teden. Še zdaj ne morem pozabiti zadnjega dne ko smo se videli in še vedno zelo boli. Zelo na hitro je prišla bolezen in v enem tednu nam ga je vzela.Zvečer ko ležem spat večkrat premišljujem o njegovih zadnjih trenutkih, kdo je bil z njim, ga je bolelo, mu je bilo hudo, je mislil na nas…
Ne morem pa pozabiti oz razumeti nečesa. Umrl je, vsaj tako so rekli, ob treh zjutraj, poklicali pa so nas šele ob osmih. Je sploh kdo bil z njim ali so šele na viziti ugotovili da je umrl.Toliko stvari mi je nejasnih in ne vem kaj storiti, zaradi tega mi je še bolj hudo, če bi umrl doma in bi bili z njim bi verjetno lažje prenesla , tako pa me razžira vse skupaj. In bolj ko tuhtam bolj boli.
Bo sploh kdaj minilo?
In zdaj je vse kar lahko naredim to da mu vsak dan prižgem svečko.
ne morem več, jokam…..

Nany
Jaz te popolnoma razumem, ker sem tudi sama pred 10-mi tedni pokopala osebo, ki je nenadno umrla in mi je pomenila dosti v življenju. Veliko vprašanj je odprtih na katere išemo odgovore, vsi ki doživimo bolečino ob izgubi se sprašujemo, kdaj bo nehalo boleti in ali se bomo sprijaznili z resnico. Kogar imaš rada nikoli ne umre le daleč, daleč je. Sami se mučimo z vprašanji zato se poskušajmo potrudit in se spominjat lepih stvari,da lažje prebolimo izgubo. Tudi sama ne morem več jokat, le veliko praznino čutim. Vsak dan grem na pokopališče in ko mu prižgem svečko mu povem kako tečejo dnevi in da se bova srečala ko pride čas. Meni to pomaga in se počutim bolje. Pozdravljam te in bodi hrabra.

Ko sem prebrala tvoje vrstice, so se tudi meni nabrale solze. Meni je oče umrl pred 3 leti, pa mi je še zdaj grozno hudo.
Imel je raka. Mislili smo, da ga je po operaciji, kemoterapiji in obsevanju premagal, vendar se je čez 1 leto pokazalo, da so se tumorji pojavili tudi na drugih organih! Še enkrat se je boril, vendar tokrat izgubil.
Nanj sem bila zelo navezana, veliko bolj kot na mamo. Bilo mi je grozno. Na srečo sem imela trdno oporo v mojem fantu, ki je razumel, če sem se kar nenadoma razjokala.
Tudi moj oče je umrl v bolnici, vendar je bila ob njem moja mama. Še danes se živo spominjam dne, ko sem ga zadnjič videla (en dan pred smrtjo). Čeprav se ni več zavedal, mi je veliko pomenilo, da sem bila ob njem.
Mislim da taka bolečina nikoli ne mine, ampak postaja drugačna.

Jaz verjamem, da je on še vedno z mano in da se bova še srečala!

Skušaj sproščati svojo bolečino in se čim več pogovarjaj o tem. Lažje ti bo! Jaz se nisem mogla, še vedno se težko!

Urška

Draga nany,

popolnoma te razumem… Pri meni mineva leto in pol, odkar mi je umrl ati. Tudi pri meni je bilo tako – danes je še, jutri ga ni več.

Še sedaj boli, ko se spomnim nanj. Tudi meni je predstavljal, lahko rečem, cel svet. Saj vem, da imam oporo v fantu in sem hvaležna za to, ampak to ni isto. Nikoli več ne bom za nikogar mala punčka, kateri se je nasmejal tudi če sem ga kaj “ušpičila”. Še bolj boli, ker sva se v njegovem zadnjem letu zelo zbližala, ker nama je s fantom ogromno pomagal pri gradnji hiše. Ne vem, kaj bi brez njega v tem času…

Pri meni bolečina še ni minila in kot zgleda, ne vem, če sploh kdaj bo. Saj nekako živim, ampak ko pride kriza… Solze se mi vlijejo brez razloga, padem v depresijo in rabim kar nekaj časa, da se poberem. Fant me hvala bogu razume in stoji ob strani, ampak…

Želim ti ogromno volje za naprej in če boš želela kakšen pogovor, piši. Tudi če boš želela samo potožiti o svoji bolečini, za katero verjamem, da je ogromna…

Ena prijateljica mi je rekla, da bolečina in žalost ne mine, le naučiš se živeti s tem.

Drži se.

Nives

Hvala vsem za besede spodbude in podpore.Res mi je zelo hudo, ne vem s kom se naj pogovarjam o svoji bolečini in včeraj ko sem odkrila ta forum sem bila kar vesela.Partnerja nočem moriti s tem, ne vem kaj čuti mami, tudi njej je hudo in se mi zdi, da bi bilo še slabše če bi govorila o tem. Ko govorim o njem se trudim da zadržim solze, čeprav vedno ni lahko. Zjočem se ob njegovem grobu, zvečer ko hranim svojega pikca, na katerega je bil tako ponosen, na svojega prvega vnuka za katerega bi naredil vse, mali pa ga ne bo nikoli poznal in občutil njegove ljubezni in dobrote, kot sem jo jaz.
Nešteto vprašanj in dvomov je v moji glavi in ne vem kdaj bo bolje, kdaj bo minilo, kdaj bo nehalo boleti.

Nany, drži se.

Nisi sama.

Nany, moje iskreno sožalje. sama sem očeta zgubila v srednjih najstniških dnevih. Nanj sem bila zelo navezana, tudi jaz sem ga našla mrtvega. Hud udarec za vsakega, verjetno. Mene je to prizadelo verjetno še toliko bolj… Čimveč miru ti želim.

joči dokler moreš potem ko ne moreš pa bodi kar si

dalje saj se svet vrti tudi brez nas ampak mi smo v njem

xenea

kje je rode

veš

pišinany napisal:

> Ko prebiram vaša sporočila se mi zasolzijo oči. Pred dvema
> mesecema mi je umrl ati ampak se mi zdi kot da je bilo prejšnji
> teden. Še zdaj ne morem pozabiti zadnjega dne ko smo se videli
> in še vedno zelo boli. Zelo na hitro je prišla bolezen in v
> enem tednu nam ga je vzela.Zvečer ko ležem spat večkrat
> premišljujem o njegovih zadnjih trenutkih, kdo je bil z njim,
> ga je bolelo, mu je bilo hudo, je mislil na nas…
> Ne morem pa pozabiti oz razumeti nečesa. Umrl je, vsaj tako so
> rekli, ob treh zjutraj, poklicali pa so nas šele ob osmih. Je
> sploh kdo bil z njim ali so šele na viziti ugotovili da je
> umrl.Toliko stvari mi je nejasnih in ne vem kaj storiti, zaradi
> tega mi je še bolj hudo, če bi umrl doma in bi bili z njim bi
> verjetno lažje prenesla , tako pa me razžira vse skupaj. In
> bolj ko tuhtam bolj boli.
> Bo sploh kdaj minilo?
> In zdaj je vse kar lahko naredim to da mu vsak dan prižgem
> svečko.
> ne morem več, jokam…..

V vseh mejlih, ki sem jih prebrala sem lahko našla delček sebe in svoje žalostne zgodbe. Meni je oče umrl 2 in pol leti nazaj. Rak na pljučih. Vsak izmed nas je preživljal težko obdobje ob izgubi ljubljene osebe in vsakega izmed vas bi rada potolažila z besedo vzpodbude. Telo umre, res je, vendar se zavedajte, da ta oseba živi naprej v nas samih, njihovih potomcih. Odkar ni več mojega očeta sem šele spoznala, kaj vse imam, kar sem podedovala po njem in ne mislim materialno. Ne mine dan da se nebi spomnila nanj, še danes je bolečina enako močna in boli, boli ker veš da je še toliko stvari in trenutkov, ki bi jih rad delil z njim. Sama sem očeta izgubila pri 21 letih, mama še živi in jaz živim zanjo in se trudim da bi z njo izkoristila vsak možen trenutek, ki ga imava na razpolago in velikrat ga izkoristiva zato, da se pogovarjava o njem in se ga spominjava, saj je le to edino zdravilo za lajšanje srčnih bolečin.