Umrla mi je stara mama
V četrtek zvečer mi je umrla stara mama,s katero sem preživela večino svojega otroštva.Naučila me je skoraj vse kar znam,me spodbujala k učenju.Ko sem bila majhna,sta starša veliko delala,zato sva bili s sestro veliko pri njej.Mnogo let je imela sladkorno bolezen,vendar je skrbela zelo dobro tako zase kot za svojega moža.Bila je ženska,ki je bila raje sama brez kot da ne bi dala drugim.Za vsak rojstni dan nam je podarila denar,čeprav ga sama ni imela veliko,vedno ko smo prišli na obisk nam je kaj spekla pa čeprav je zaradi bolezni že slabo videla.
Zadnja leta je res nisem obiskovala veliko,ker imam dopoldan službo,popoldan pa šolo.Mogoče se zaradi tega tudi grizem.Tolikokrat sem si rekla da grem do nje,da jo pozdravim,pa nikoli nisem našla časa.Tako sem jo zadnjič videla doma v fotelju-mrtvo.Takrat ko so me klicali,da sem izgubila mamo.A takrat sem pa imela čas!?!Danes imamo pogreb.Ne vem kako bom zdržala ves dan ob njeni žari,saj se mi že tri dni spomini vračajo nazaj kako naju je s sestro vedno lepo postregla,naju naučila speči kako pecivo,tudi plesti naju je naučila,pa delat gobeline,pa šivat,kuhat…Bila je najboljša mama na svetu-vsaj zame!
Mimogrede imam še eno vprašanje:Ali mi za pogreb stare mame pripada en dan dopusta?Ker sem zelo težko dobila prost dan zaradi počitnic in to.Eni pravijo da,drugi da mi ne.Kako je s tem?
Tudi jaz sem izgubila babico. Umrla je ravno v času, ko sem jo najbolj potrebovala, ko sem najbolj srkala vase njeno znanje – ko sem bila noseča. Tako neizmerno se je veselila pravnučka, pa ga žal ni dočakala tu. Včasih si mislim, da ga čuva od zgoraj… Je pa bila njena smrt zame še toliko bolj boleča, ker je bila moja babica, moja prijateljica, moja zaupnica, praktično moja mama… In danes je ni več ob meni, čeprav včasih še čutim njeno prisotnost…
Brigitka!
Najprej iskreno sožalje! Tudi meni je pred 1 mesecem v 92-em letu starosti umrla stara mama. Ne da se opisati, kako močno jo pogrešam.
Velik del otroštva sem preživela pri njej na počitnicah.Ko so me starši prišli iskat, da bi šla morda malo v vrtec, sem se drla in jokala, tako da so me morali takorekoč včasih tudi “iztrgati” iz njenega naročja. (Da ne bo nesporazuma: starši so me imeli, me imajo in me bodo vedno imeli radi.Tudi jaz jih imama rada).
Kako je bilo: zjutraj sva pozno vstali, se oblekli in odšli v trgovino, kjer mi je mama vsak dan, kupila takorekoč vse, kar sem si želela. Bila sem skromna.
Doma mi je pripravila zajtrk; salamo mi je narezala še tudi potem, ko sem bila že dovolj stara, da bi si jo lahko sama. Nato je skuhala kosilo. Po njem sva šli navadno na “ringešpil”-igrišče z igrali- kjer me je mirno pazila in počakala, da sem se naveličala igrati. Zvečer sva se pozno v noč pogovarjali o njenem otroštvu, mladosti…in končno le zaspali.
Njena smrt me je močno prizadela. čeprav smo jo potihem in v strahu vsi pričakovali. Umrla je mirno; najbrž je kar zaspala.
vse je šlo tako hitro. Že leta je imela bolečine v hrbtenici, kakšnih drugi večjih težav pa ne. Zadnjih 14 dni, pa je kar naenkrat ošvohela: vstala je zelo težko oz. skorajda ne, tudi jedla in pila ni skoraj nič. Pogovarjala se je zelo malo.
En dan pred njeno smrtjo sem zbolela-skoraj gripa. Bila sem zelo slaba. Drugi dan pa dobim to strašno novico: stara mama je umrla. Najtežjih je bilo prvih 12 dni: izgubila sem apetit in shujšala 3 kg, bila sem popolnoma brez energije, jokala sem in čakala, da me bo kdo zbudil iz te nočne more… Zvečer nisem mogla zaspati, želela sem biti sama, z bližnjimi sem spregovorila samo, če me je kdo kaj vprašal, pa še to čisto na kratko…
Ob misli nanjo ali pogovoru o njej se mi ulijejo solze; tako kot zdaj.
POGREŠAM JO!!!
Ne predstavljam si, kako smrt razložiti majhnemu otroku, ko pa si še sama ne znam predstavljati, kje je zdaj. Zamislila sem si, da se je spremenila v topel sončni žarek, tisti, ki me najprej poboža po licu, ko stopim skozi vrat.
Tako mi je vedno toplo pri srcu.
Misel moje najboljše prijateljice:
Ko kdo umre, živi naprej v srcih tistih, ki so ga imeli radi!
Vem, da ju ne bova nikoli pozabili.
Januška
sožalje, novi ZDR določa, da pripada dopust le ob smrti otrok, staršev, zakonca oz. partnerja, ne pa starih starše.
Potrebno bi bilo pogledati še v kolektivne pogodbe – odvisno kje si zaposlena.
Veš danes sem bila tudi sama na grobu moje stare mame, ki je že 17 let mrtva, vendar sem jo imela rajši od staršev. Ko imam čas obiščem njen grob, s svojimi mislimi ji povem kaj je novega pri nas – skratka ne morem je pozabiti in jo imam še vedno živo pred sabo. Čas celi rane – brazgotine ostanejo.