Vedno sem se bal tega trenutka in sedaj je na žalost prišel. Babica nas je zjutraj poklicala, da se slabo počuti in sedaj so jo odpeljali v bolnico. Pravijo, da ni upanja, ker ji popuščajo ledvice in srček…tisti, ki je v njej utripal skoraj 90 let.
Poslovila sva se….rekla mi je, da naj bom junaski, da smrt niti najmanj ni konec, da me bo pocakala tam zgoraj, do tedaj bo pa pazila name…

Celemu svetu bi rad povedal, kako rad jo imam in kako jo bom pogresal…

Uroš

Dragi Uroš!

Tvoje sporočilo me je močno ganilo. Tako lepo si napisal. Nimam besed, s katerimi bi ti lahko omilila bolečino, nimam tolažbe, ki bi ti jo namenila. Sama se namreč močno bojim tega trenutka. Tudi jaz imam babico, za katero lahko rečem, da je moja najboljša prijateljica. Z mamo si nisem bila nikoli tako blizu kot z mojo zlato babico. Zaenkrat je še zdrava, močna ženska, vendar pa je tudi ona že dopolnila svojih 85 let. In zato se tako močno bojim trenutka, ki ga sam opisuješ. Nikoli ne vemo, kdaj nas čaka.

Toda poskusi ji stati ob strani še ta čas, ki ji je preostal. Povej ji, da jo imaš rad in, da jo boš pogrešal. Vedi, da je ta možnost, da ji poveš kako čutiš, tvoj privilegij. Nimamo vsi te možnosti. Marsikdo nas žal zapusti hitro, nenapovedano. Izkoristi to in bodi babici v oporo! In povej ji to, kar si povedal nam!

Bodi močen!

vnukinja

Moja stara mama se je poslavljala dolgo predolgo. Počasi je izginjala pred našimi očmi v svoj svet. Ni nas več poznala ni nas več videla ampak bila je moja najdražja stara mama, mama ki je znala plesti najtoplejše nogavice in puloverje, mama ki je znala skuhati najboljši pražen krompir in kislo zelje, mama ki je znala pripovedovati najlepše in najbolj napete zgodbe iz svojega življenja, mama ki je znala biti tudi huda, moja stara mama s katero sem zadnji dve leti njene bolezni preživela veliko veliko časa in se počasi poslavljala od nje. Ko me je kakšnen dan spoznala sem bila najsrečneji človek daleč naokrog ampak takih dni je bilo vedno manj. Umrla je nekega sončnega poletnega dne, zjutraj je bila še zelo dobre volje in je z veseljem jedla zajtrk, potem je dopoldne tiho odšla. Nisem jokala, ker sem vedela da je sedaj končno srečna pri svojem atu. Ampak še vedno je v hiši neskončna praznina – kdaj grem v njeno kuhinjo in sedim tam ter premišljujem o lepih trenutkih, kdaj se smejem, kdaj mi uide kakšna solzica. Vem, da me čaka ampak jo še vedno neskončno pogrešam. doma se velikokrat pogovarjamo o njen in gledamo stare porumenele fotografije in bolečina počasi bledi ostajajo le spomini. Bodi s svojo babico do zadnjega trenutka in bodi močan, vse kar ti je dala v svojem življenju ti bo ostalo za vedno, ona pa te bo počakala tam, kjer čakajo na nas vsi ki so bili ljubljeni.