Najdi forum

strah pred življenjem

pred tremi leti sem izgubila ljubljeno sestro, na katero sem bila zelo navezana… zdi se kot včeraj, boli, boli, boli… sploh ne morem naprej! včasih sem mislila, da bo z vsakim dnem lažje, ampak še težje je – zdaj me je zgrabila totalna panika, da bodo umrli vsi, ki jih imam rada in bom ostala sama na tem svetu… s fantom sva skupaj 9 let in si urejava stanovanje v hiši njegovih staršev… vsak dan se voziva v službo, vsak v drugo smer in dokaj daleč proč. in jaz imam pred očmi nenehno neke bedaste prebliske, da se mu lahko na poti kaj zgodi, ali pa bo umrl iz kakšnega drugega bednega razloga… in … jaz ne bom mogla preživeti, če ga izgubim… bil mi je v največjo oporo (in še vedno mi je) pri prebolevanju prve izgube… joj pa saj sem čisto zmedena, samo nekaj blodim… in tako težko o tej stiski s komerkoli govorim… meni se zdi, da me bo enkrat samo razneslo od bolečine in strahu… ampak ne morem si pomagat!!! res si iskreno želim, da me ta tesnobnost ne bi tako prežemala, ampak me!!! kaj bom na svetu, če se mu kaj zgodi? kaj bom naredila, če umre? strah me je, da bom znorela in se samo sesula. kot hiša iz kart…

ja, najbrž se lahko reče, da se je nekaj zataknilo pri mojem žalovanju… verjemite, ogromno berem o tem, ampak res ne zmorem poštekat… totalno nesmiselno mi vse deluje… in niti otrok si ne upam met, ker se bojim, da lahko izgubim še njih…
in pol prižgem tv in je na svetu itak samo sranje…ne štekam. v čem je smisel? v čem je smisel???
utrujena sem od življenja. pri 25 letih. utrujena od strahu in bolečine.

Življenje gre naprej. Ne obupaj, kajti pri 25 si še rosno mlada. Tudi jaz sem doživela podobno izkušnjo s smrtjo. Ne smeš razmišljati kaj se bo zgodilo tvokemu fantu, tvojim bližnjim…, ker to te ne bo pripeljalo nikamor. Razmišljati moraš pozitivno. To o otrocih. Imej jih, ker te bodo osrečili. Poglej s fantom si gradita prihodnost in otroci so tisti pomemben del v življenju in srečo, ki prinašajo. Ne boj se tega. Resnično razmišljaj pozitivno. Tudi meni osebno ni sreča v življenju najbolj naklonjena in se borim. Treba se je boriti, zagrabiti vsako priložnost, ki pride in živeti. Življenje je prekratko, da bi ga ovrgli. Ne obupaj pa srečno.

nekdo

Razumem tvoj strah. Izguba ljubljene osebe je največja preizkušnja v naših življenjih. Posebej, če nam je bila v veliko oporo.

Tvoja sestra je umrla mlada, takrat smrt doživimo kot največjo krivico.
Sama sem izubila dva otroka na samem začetku življenja, ko tega sploh ne moreš dojeti in razumeti. Smrti mladih ne moremo razumeti. Bolečina je neznosna.

Glej, minila so tri leta. Sama vem, kaj pomeni leto žalovanja. Najhujša faza je prvih šest mesecev, potem postane bolečina obvladljiva.
Čeprav svojih otrok nimam pri sebi, si ne bi želela izbrisati njunega obstoja. Zdaj sem nekako srečna za to izkušnjo, ker vem, kaj pomeni največja bolečina in smrt. Vse druge smrti bodo “manjše” zame.

Tudi sama imam sestro. Upam, da bo dolgo živela. Lahko, da je sploh ne bi imela. Potem je ne bi mogla izgubiti. Se pravi, z njo vseeno pridobivam.

Tako si ti v življenju preživela nekaj lepih let s svojo sestro in zdaj s svojim fantom. Lahko, da teh dveh pomembnih ljudi v tvojem življenju ne bi bilo. Bodi hvaležna za njih. Z otroki boš prav tako pridobila….

Upam, da sem ti vsaj malo pomagala, čeprav mi je kar težko razložiti svoj notranji svet.

Če sama ne zmoreš, vedi, da lahko dobiš pomoč. Pri slov. društvu Hospic ti nudijo individualno pomoč, prav tako organizirajo skupine za samopomoč.

Želim ti vse dobro.

P.S. Si prebrala knjigo Zdravljenje žalosti, James van Praagh?

Prijateljici je pred kratkim umrl mož. Če se samo spomnim njegovega širokega nasmeha… Boli tako, da mi gre kar na jok, ko se spomnim nanj. Bojim se, da prijateljici zaradi te svoje žalosti sploh nisem v pomoč, ker tako težko gleda, ko mi gredo nenehno solze na oči.
Vprašala sem jo, ali bi se poročila z njim, čeprav bi ji kdo rekel, da bosta poročena samo pet let, potem pa ga bo izgubila, lahko pa dobi drugega moža, ki ga bo sicer imela rada, ne bo pa to tista prava ljubezen, in bosta skupaj dočakala starost. Sploh ni premišljevala – bolje prava ljubezen nekaj let kot nekaj srednjega za celo življenje. Imela si sestro celih 20 let – neguj spomin nanjo, spomni se tudi veselih trenutkov, ki sta jih imeli, kaj vse sta ušpičili skupaj – in se veseli, da si še živa. Moja prijateljica, komaj mesec dni vdova, pravi, da njenega življenja še ni konec. Veš, veliko več možnosti je, da se bo zate in za tvojega fanta vse lepo izteklo, kot da se vama bo kaj zgodilo. To velja za vse. A kljub temu je dobro, če cenimo, da smo zdravi, zadovoljni, da imamo okoli sebe ljudi, ki nas imajo radi. Škoda pa bi bilo, če bi zaradi teh 10 odstotkov možnosti, da se bo zgodilo kaj hudega, zapravila svojo mladost.

To, da se bojiš, da boš vedno izgubljala ljudi, je normalno za nekoga, ki je doživel eno ali več pomembnih izgub bližnjih. Ampak ti ljudje so imeli svojo pot, drugi imajo drugačno.

Imeli so te radi in zavedaj se, DA TE NE BI PRIZADELI, ampak ti želijo odkriti neko modrost, ki ti jo lahko dajo le na tak način. Včasih težko razumemo kaj je za nas dobro.

Jaz sem npr. spoznala, da sem se včasih sekirala za tisoč neumnosti, ki so brez veze. Življenje je kratko in skušala ga bom preživeti kvalitetno, da bom blizu svojim najdražjim, ne pa da se bom gnala za kariero in na koncu življenja spoznala, da nimam nobenih prijateljev več, da je bilo življenje prazno. Mogoče se sliši brezvezen stavek, ampak meni je podobna izkušnja spremenila pogled na svet in življenje in kakor vidim iz zgoraj napisanega, so podobno spoznali tudi moji predhodniki.

Bodi vesela, da so ti pokojni prišli na tvojo pot. Dali so ti veliko lepega, hvala jim!!! Predvsem pa so te obogatili z neko globino, katere drugi nimajo in te prisilili, da se poglobiš v smisel življenja.

Ne glede na to, kako velika je tvoja bolečina, boš sestri naredila največjo uslugo, če boš šla na njen grob in se pogovorila z njo. Povej ji vse, kar ti leži na srcu. Zahvali se ji, jo prosi, naj ti pomaga v teh težkih trenutkih, potem pa jo pusti, naj gre v miru.

Ona je izpolnila svoje poslanstvo in ji je sedaj dobro.
Ti pa imaš drugačno življenje. Tebi je namenjena družina in otroci. Otroci so kot angeli, boš videla. Dajo ti ogromno. Ampak veš, potem ko boš dobila otroke, se boš spet bala zanje. Tu ne boš izjema. Vse mame se in smo se pripravljene zanje boriti kot levi. Tako je pač življenje in tako mora biti za ohranitev rodov. Strah ima določen namen.
Ne zatiraj svojih čustev, ampak dajaj, dajaj. Ne bo ti žal.

Saj veš pregovor, boljša je nesrečna ljubezen, kot pa da sploh nisi nikoli doživel ljubezni.

NE BOJ SE LJUBITI!!!! Bodi srečna in osrečuj druge!!!

Irena

hvala vam za podporo… dolgo nisem odgovorila, pa vendar sem večkrat na tej strani, pogosto samo prebiram vaše misli, ampak svojih nekako ne morem zbrati v zadovoljivo celoto, da odgovorim…

vem, da me razumete. ne odganjate moje bolečine, niste je spregledale.

in vem, da bi morala kreniti dalje. sprejeti. povsem drugačna, kot sem kdaj koli bila. sprejeti.

že nekaj mesecev nisem bila na njenem grobu. sploh ne morem tja! občutek imam, da jo s prižiganjem svečk in prinašanjem cvetja samo izgubljam! vsakokrat bolj ostaja le še spomin v mojem srcu! in tega nočem, verjemite, da ne!
kako sem neumna… ne, nisem neumna. samo močno močno me boli. zadnje dni toliko sanjam o njej. o naju obeh, o času, ko sva bili skupaj. in nočem se prebujati iz teh sanj… ampak vsako novo jutro me kliče v redne obveznosti, na delo, med ljudi. še sreča, da imam službo, si večkrat rečem… nekako me sicer ima včasih, da bi jo kar pustila in si vzela čas zase, čas da prebolim, čas, da samo jočem in jočem in jočem… pa najbrž ne bi imelo smisla. bolje je, da imam neko rutino, nekaj, kar me veže na sedanjost in ja, tudi na prihodnost.

glede otrok… bom videla. zaenkrat je moj strah prevelik. sicer pa imam še čas. če se zgodi, bom to vzela kot blagoslov, otroka ne bom preganjala iz svojega življenja. morda pa se ne bo zgodilo nikoli.

take trapaste drobnjarije se mi dogajajo čez dan… hodim po trgovini po nakupih, pa se mi pogled ustavi na svečah. nikoli prej se mi ni… zdaj se mi pa ustavi. ljuba sestrica, pomislim. ne bi bilo potrebno… vso globino današnjih trenutkov bi dala v zameno za en sam teden z njo. raje bi ostala sama duhovno revna in prazna od tistega dne dalje, ko bi se ta teden končal.
potem se peljem domov… in pred seboj zagledam avto, ki ima na strehi pritrjen prtljažnik “trugo”… in že imam pred očmi podobo rjave krste, v kateri je ležala moja sestra, in vidim uslužbenca pogrebne službe, kako potisne krsto v avto, še vedno slišim hreščanje lesa ob kovino. moj zadnji pogled na tisto nekaj, v katerem počiva moja ljuba sestra.

vprašam se, kakšno bi bilo moje življenje, če se ne bi poslovila od nje, preden so jo odpeljali na upepelitev. bi pogrešala to, da se je nisem še zadnjikrat dotaknila, jo pobožala po hladnem licu in mirnem obrazu? (je pravzaprav sploh bil miren??? kako sem lahko pozabila???)
bi pogrešala te spomine?

joj, res sem v težkem in bolečem obdobju.

Draga XX, ti ne veš, kako mi je hudo zate. Verjamem, da je bolečina neznosna.

Ker je šok ob smrti prevelik, imamo obrambni mehanizem, ki skuša čustva malce potlačiti, ampak čez čas je še huje in potem kar traja in traja.

Jaz sem prvih nekaj mesecev skoraj vsako sekundo mislila na umrlega prijatelja. Sem se bala, da se mi bo zmešalo. Samo ne zatiraj čustev.
MORAJO ven toliko časa, dokler je treba, pa naj bo jok do onemoglosti, jeza nad krivico… Ti kar razmišljaj o vsem, čimbolj se poglobiš v dogodke, dokler je še sveže (čeprav je ravno zato najhuje) bolje bo, morda pojdi v skupino ali preberi kako knjigo (samo ne iti k psihiatru, pojdi v skupino ljudi, ki so doživeli podobno).
Moraš pri sebi čimprej čimveč stvari v zvezi s smrtjo razmisliti (čeprav razčistiš po moje nikoli), pogovarjaj se s sestro, jo sanjaj, karkoli, pa naj traja kolikor časa hoče.

Nekje sem brala, da je važno le to, da skušaš “sprejeti” njeno smrt, da ne skušaš povrniti stvari nazaj, ker baje s tem delaš težave umrlemu, ki ga boli tvoja bolečina in ne more najti miru. Ali je to res ne vem, ampak meni je bilo malo bolje, ko sem skušala samo še žalovati, nič več spremeniti stvari.
Pravijo, da je 3 leta neko normalno obdobje žalovanja, potem je potrebna kaka terapija, pri meni traja že 8 let, pa še dolgo ne bo dobro…

Irena

pri enajstih letih sem poskusila s s…….
vem kako to je …
zdaj bi te najraje objela.v življenju nikoli ne veš kaj te čaka…
lej,če boš mislila pozitivno se ti bo,obljubljam prikazala rdeča preproga!

New Report

Close