Pozdravljeni!

Pred tocno enim tednom je mamo moje dobre prijateljice zadela mozganska kap. Stanje je se vedno zelo kriticno. Nekako se bojuje se s smrtjo. Zdravniki ne dajo prevec pozitivnih prognoz od sebe. Skratka… primorani smo cakati kaj bo. Ali se bo odzvala ali ne.

Najbolj pa me skrbi za prijateljico. Pred osmimi leti je natanko na tak nacin izgubila oceta. Mislim, da zastonj recem, da ji je mama ‘igrala’ vlogo mame, oceta pa se treh najboljsih prijateljic skupaj. Brez nje si Nina ne predstavlja nadaljnega zivljenja. Ze zdaj ne ve kaj naj naredi. Vsi, ki ji stojimo ob strani, ne moremo napolniti praznine, ki jo je mamina odsotnost ustvarila.

Moram reci, da zadnji teden sva prebili vecino casa skupaj. Videla sem njeno trpljenje v oceh, zalost, obup. Kaj naj naredim, kaj naj recem, da bo Nini lazje. To mucenje, ki ga povzroca cakanje, jo bo pocasi unicilo. Kako naj jo bodrim? Kako naj ji dopovem, da zivljenje bo moralo dalje, z mamo ali brez? Kako naj ji pomagam?

Vsak dan greva ven na sprehod,kino ali kaj podobnega in je vse, ce lahko tako recem, v redu. Ko prideva domov pa jo preplavi kriza: Kako se lahko zabavam, mama pa se bori za zivljenje? MA HALO!!!! Prvic: se ne zabava, ampak samo malo odmisli vse skupaj, Drugic: ce ne bi tega pocela, bi jo ze odpeljali na Polje. Kako naj ji olajsam to cakanje? Kako naj ji se vlivam poguma in pozitivizma?

Prosim pomagajte s kakim nasvetom. Namrec moto daj casu cas v tem primeru ni najbolj primeren.

Lepo vas pozdravljam vse skupaj, T

Tinca, ne vem, kaj naj ti svetujem. Povem ti lahko le to, da si zelo dobra prijateljica, tudi sama bi si želela imeti takšno.

ALenka

Kot je rekla alenka tudi jaz bi si želel takega prijatelja ali prijatelico. Stoj ob tvoji in že s svojo prisotnostjo verjamem da ji bo lažje