V bolnišnici mi umira 88-letni oče. Ne more več jesti, piti, ne more se premikati,…., govorijo le še oči. Neizmerno nam je hudo, ko gledamo izčrpanega, utrujenega, ovelega starčka, priklopljenega na vsemogoče cevke….. Zdi se mi, da 80-letna mama umira z njim. Danes je jokal celo moj brat… Ob najinih starših sva imela srečno otroštvo, lepo mladost in podporo v zrelih letih…, midva pa očetu ne moreva pomagati!

Vsakič se bojim stopiti v bolniško sobo, doma otrpnem, ko zazvoni telefon, pa vendar mu želim, da bi se rešil muk! Komaj se pobiram, sem le še senca sebe. Pred dobrim letom smo pokopali taščo, pred osmimi meseci mi je nenadno umrl mož. Bilo je hudo, zelo hudo, še teže pa je gledati umirajočega, popolnoma nemočnega, tebi tako dragega očeta.

Zakaj ne uzakonimo evtanazije? Zakaj človek ne more umreti dostojanstveno?

Evtanazije ne dojemam kot dostojanstveno smrt, ampak bolj kot igranje boga.
Imam pa izkušnjo, ki me izklesala in še bolj prepričala v to, da je človeško življenje dragoceno, pa naj bo še tako veliko trpljenja v njem. In da tudi to ni zaman…
Verjamem, da trpiš ko gledaš očeta, vendar izkoristi čas, ko si pri njem in razmisli o njemu, o vaju, o vas…pogovarjaj se z njim, čeprav te ne sliši..oz. se zdi, da te ne… Povej mu stvari, katere želiš, da bi vedel, pa mu jih še nikoli nisi povedala… In enostavno bodi z njim… Osmisli njegovo trpljenje, potem ne bo zaman…

Moj oče je umiral zelo dolgo in sem takoj za evtanazijo. Če bi sama tako trpela bi si je tudi želela. Saj ni bil več človek. Rastlinica, ki vegetira. Še prej, ko je bil boljši in ni mogel več na WC sam, ga je bilo strašno sram. Mi smo ga tolažili, ampak če bi vedel kaj z njim bo, bi storil samomor. V to sem prepričana. Kaj bolj grozljivega še nisem videla. Strašno me je strah, da bi še koga videla tako trpeti ali pa to doživela sama. Prej je bil možakar in pol, pri 70-letih je še vedno delal, vsa težka, kmečka opravila je opravil z lahkoto. Potem pa rak.

Sočustvujem s tabo Nelly. In če mi verjameš, skoraj jočem, ko to pišem.
Pozdrav, Lučka.

Prve dni po sprejemu v bolnišnico, ko je moj oče lahko s težavo še kaj povedal, je vsakega obiskovalca prosil za nož in kazal na cevke okoli sebe. Prepričana sem, da si je želel umreti…

Ker se mu je klinična slika, zaradi katere je bil sprejet, izboljšala, ga morajo zaradi prostorske stiske odpustiti, čeprav hrano lahko dobiva le še po sondi.
Grozljivo pri tem pa je, da ima Infekcijska klinika zaprt cel oddelek dvoposteljnih sob (po presoji kakih 20 do 30), ker baje ni kadra!?????? Po moje gre za varčevanje zavarovalnice ali pa so pripravljene za nadstandardne storitve!!!! Oče je ob sprejemu, pri celem oddelku praznih sob, večino časa na vozičku v čakalnici dobival infuzijo in med infekti in na prepihu čakal na “prosto” sobo 7 ur!

Danes sem oddala 15 prošenj za sprejem v dom, ker sem sama, ki bi ga lahko doma negovala. Brat je srčni bolnik in ga ne sme dvigovati, mama je stara 80 let in ima obrabo kolkov. Rada bi bila ob očetu, pa moram urejati stvari in tekati sem ter tja. Domovi zahtevajo tudi urejeno skrbstvo, itd.,itd…. Kako prav bi prišel v takem trenutku nek center, kjer bi le oddal podatke, povedal kaj bi rad, oni pa bi za vse poskrbeli in kontaktirali s teboj! Celo antidekubitnusno blazino (proti preležaninam) sem morala presrbeti sama, ker je imel oddelek vse zasedene….

Da pa ne bom le grajala, moram pohvaliti izredno skrbno, prizadevno in prijazno osebje od snažilk, negovalk, sester,do zdravnice in celo predstojnika klinike, ki sem mu izlila svojo ogorčenost nad zaprtim oddelkom. Predvsem pa mi prijazno pomaga socialna služba KC, ga. Rupnikova. Predstavlja mi sončni žarek med oblaki.

clovekovo dostvojanstvo je v njegovem zivljenju, ne v njegovi smrti.

nelly,
socustvujem z vami. vem kako je tezko gledati, ko se ti bliznji izgublja in ko trpi.
ne bi modrovala, naj samo povem, da je bila enkrat na forumu zivljenje, ah to zivljenje (ce se ne motim) tudi tema evtanazija in veliko argumentov za in proti. ne vem, ce vam bo branje starih postov kaj pomagalo. ne vem, ce bo razmisljanje o tem kaj pomagalo. pridruzila bi se karmininem nasvetu, da z ocetom prezivite cim vec casa, kontaktirajta kolikor pac gre. obema zelim veliko poguma.

srecno,
A.

Za urejanje domskega varstva, pa se obrni na pristojni Center za socialno delo, z veseljem ti bodo pomagali. Urejanje domskega varstva poteka preko centra, le redki (ki so tudi samoplačniki) si urejajo direktno v domu. Zraven tega pa ti še lahko svetujejo.

Pozdrav, Lučka.

Jaz pa vedno “znorim”, ko mi hoče kdo dopovetati, kaj je zame, ali koga drugega “dragoceno življenje”. Sama sem prebolela raka in ko sem zdravnico vprašala, kakšna je moja situacija, ali gre za zdravljenje ali samo podaljševanje življenja, mi je rekla, da gre za kvaliteto življenja. Povedala sem ji, da ena kemoterapija za drugo pač zame ni nobena kvaliteta življenja. Životarjenje v polživem stanju zame ni vredno življenja. Odločila sem se, da se podvržem kemoterapiji in počakam, da vidim, kako se bo pri meni obnesla. In se je. V kolikor se nebi, bi naredila vse, da tako življenje čim prej končam. To sem povedala tudi svojim sorodnikom in jih prosila, da me pri svoji odločitvi zaradi sebičnih razlogov ne ovirajo. Menim, da imamo vsi pravico do odločitve, kdaj se od tega sveta dostojanstveno poslovimo. Kdorkoli bi tako odločitev hotel preprčiti, bi se v mojih očeh igral boga.

Tudi jaz želim, da me ne bi umetno ohranjali pri življenju, kajti to je le poidaljševanje agonije in trplenja umirajočega in svojcev. Želim umreti mirno, brez mučenja. Ali imamo vsaj pravico do pasivne evtonazije? Izvedela sem, da to pravico že sedaj zagotavlja Tokijska deklaracija iz leta 1986.

imate pravico do odklonitve umetnega podaljsevanja zivljenja in do zavrnitve vseh vrst in oblik zdravljenja. edino cesar ne morate doseci je to, da bi od zdravnika zahtevali, da vam zivljenje prekine, ker tega s tem, da je prisegel zenevski konvenciji sploh ne sme in zaradi odgovora vesti.
kar se pasivne evtanazije tice pa ni problema. s tem seznanite zdravnike in svojce, ki bodo upostevali vaso zeljo in vas ne bodo umetno vzdrzevali pri zivljenju,

lp

A.

se opravicujem, zelela sem napisati, da zdravnik ni dolzan izvesti evtanazije zaradi ugovora vesti. po pomoti sem napisala odgovora

Jaz sem takoj za!

Razmisljam popolnoma enako kot ti.

Tudi jaz sem za.. definitivno!

Sama menim, da evtanazija ni igranje boga – ker pač nisem verna, seveda pa razumem, kaj imajo v mislih verni ljudje, kadar govorijo o tem, in spoštujem njihovo odločitev.
Zase osebno si želim, da bi mi bila kot “izhod v sili” na voljo evtanazija. Tudi jaz sem videla umiranje, ki je bilo tako dolgo in mučno, da se tega ne da opisati.
Sicer pa, če ne bodo uzakonili evtanazije, si bom pač pred kako šolo kupila nekaj heroina, ga imela doma, in si, če bom tako hotela in če bo potrebno, sama dala prevelik odmerek. Vem, marsikomu se to zdi nerazumno, ampak sama čutim tako. In raje bi videla, da bi me usmrtili z evtanazijo, kot pa da bi se morala zateči k samomoru. Dopuščam pa tudi možnost, da se bom na vso moč oklepala življenja. Lahko mi je govoriti zdaj, (razmeroma) mladi in (razmeroma) zdravi …

Poznam primer zelo verne osebe in zelo dobre osebe. In zelo se drži načel te vere. Tako je tudi zelo zelo proti evtanaziji. Je pa odvisno kako dojamete to besedo. Ona je medicinska sestra stara 50 let. Ko je njen zelo dober družinski prijatelj umiral, njegova žena-tud družinska prijateljica mu valda ni mogla kaj dosti pomagati, saj so bolečine bile tako hude-telo se je razpadalo. No,ta vernica je priskrbela odmerke protibolečinskih injekcij,ki so valda lajšale te grozne bolečine.Valda je zato tudi dosti prej umrl,ampak dajala je le toliko da bolečino prenese,in da ne boli.Ni dala naenkrat vse – to je bilo njeno prepričanje-toliko da ne boli. Žena in sinova sta se lahko od njega dostojno poslovila kar pomeni se opravičila za vse, povedala da ga imajo radi in se ZAHVALILA za vse kar je pretrpel in se žrtvoval za njih. Ni glih da umira toliko časa brez razloga.Bodi čimveč z njim in povej mu to. NO, ta zlo verna oseba te injekcije ni dojemala kot evtanazijo,čeprav je zelo proti njej. In ji dam prav. Evtanazija je to,ko ti je težko gledat bolanega ker veš da mu ne ostane dosti,in mu prekineš življenje dostikrat tudi da sebi olajšaš,kot sem jst enkrat naredila.In si nebom nikoli oprostila.