Moram priznati, da so nekatere zgodbe tako ganljive, da so mi solze stopile v oči.
Rad pa bi povedal nekaj, kar v zadnjem času berem. Pred kratkim sem prebral zelo zanimivo knjigo z naslovom V objemu svetlobe, ki govori o tem, kam gre nasa dusa po smrti. Se bolj se me je dotaknil uvod, ki govori o tem, da je zahodna medicina pravzaprav zelo kruta do umirajočih, da le ti umirajo priklučeni na aparate, namesto da bi bili doma med svojci. Nekje sem tudi zasledil, da je pri določenih ljudstvih smrt najbolj srecen dogodek in da ga cela vas praznuje (se mi zdi, da je to na Madagaskarju).

No, kar bi rad povedal sedaj, sem zelo veren človek in verjamem da smrt niti najmanj ni konec zivljenja. Takrat se pravo zivljenje sele zacne. Tudi sam sem neozdravljivo bolan, ceprav za mojo bolezen obstaja nadomestno zdravljenje (dializa), zato so moja razmisljanja o smrti toliko mocnejsa. Rad bi vam povedal, da uzivajte v tem trenutku, se veselite, darujte svoje bliznje z ljubeznijo, kajti to je najvecja moc, ki jo premore univerzum.

Nikoli, res nikoli pa niste sami…zmeraj je nekdo, ki je poleg vas…

Z ljubeznijo,

Uros

Pozdravljen Uros!
Se mi je zdelo kar lepo,ko sem prebrala te tvoje misli.Namreč tudi sama sem prebrala to knjigo in še kar nekaj podobnih.To da danes še diham in živim,ter je bolečina ob smrti sina že nekako znosnejša,nikakor pa ne manjša,se lahko zahvalim le takim in podobnim mislim.Meni osebno je bila zelo v pomoč knjiga Zdravljenje žalosti od Jamesa Van Praagha in še dve njegovi podobni.Saj sem bila tudi prej verna oziroma sem verjela,da je po smrti nekaj,ne pa nujno dobesedno in samo to,kar nas uči npr.krščanska vera, ampak šele ob kakšnem takem dogodku kot je smrt bližnjega,začneš šele dobro razmišljati v tej smeri.
In moram reči,da me je ta nepopisna bolečina ob izgubi otroka čisto spremenila.Edina tolažba,ki mi še ostaja je ta,da se bova zasigurno spet srečala in da s smrtjo resnično ni konec.
Samo citirala bom nekaj odlomkov iz knjige:
Pomembno je,da se vselej zavedamo,da smrti ni.Zavedajte se,da je otrokov duh živ v duševnem svetu in se vselej zaveda misli ter občutij svojih staršev.

vsak se na obličje zemlje vrača z določenim namenom,ko je namen izpolnjen,odidemo.

Moja najglobja želja je,da bi starši v svoji bridkosti začutili vsaj malo miru in spoznali,da je bilo njihovo življenje blagoslovljeno s čudovito dušo,ki so jo spoznali,kot svojega sina ali hčer,pa naj je na zemlji prebila še tako kratek čas.

uros,vse dobro ti želim,pa oglasi se še kaj

Ravno včeraj sem tudi sama prebrala knjigo, ki jo predlaga oziroma omenja Metka
Zdravljenje žalosti od Jamesa Van Praagha, knjiga mi je dala veliko poguma za naprej in je vredna, da jo prebere vsak, ki se znajde v žalosti.
Uroš, tebi želim čim manj bolečin pri prenašanju bremena, ker si bolan, ti pa želim veliko lepih in zadovoljnih trenutkov. Meni govorijo, da gledam naprej, ne nazaj a je težko, da se spoprimeš s tem.
Lep pozdrav obema.