Ker sem pred ločitvijo, me zanima, ali ima kateri/katera izkušnje s tem, kako otroci (dva, mljaša od 4 let) prenesejo ločitev staršev!
Odseliti se želim proč od moža in njegovih staršev, pa ne vem kaj naj naredim zaradi otrok.
Vsak nasvet oz. ozkušnja dobrodošla!
Hvala!

Nimam izkušnje ločitve. Imam pa izkušnjo iz svojega otroštva, ko sta si starša grozila z ločitvijo. Oče je hotel zapustiti mojo mamo.

Moji občutki so še vedno živi. Kot otrok se bojiš, da boš enega od staršev izgubil.

Tvoji otroci so sicer še majhni, a razumejo veliko. Najbolj potrebujejo zagotovilo, da bosta oče in mama vedno z njima. Tudi, če se ločita, to nima veze z ljubeznijo do otrok. Tudi, če se z očkom ne bodo videli vsak dan.
Predvsem iz ločitve ne delajte tragedije. Se zgodi. Morda so lahko nato odnosi z očetom še kvalitetnejši, mama zadovoljnejša.

Delam v šoli in poznam otroke, ki trpijo zaradi ločitve staršev ( mama vedno stoka kako je uboga in se krega z očkom), drugi so zelo srečni in neobremenjeni.
Odvisno od tega kako se obnašajo starši.

Upam, da sem ti pomagala. Vsem vam želim vse najboljše.

hvala

Anja želim ti samo povedati da si zelo pogumna, jaz se ravnokar spuščam v ločitev, otrok nimava, pa mi je tako grozno.
Še posebej, ker sem vedno govorila da ne bom imela takega zakona kot moji starši, ki so ostali skupaj, ampak je to pustilo posledice na meni, kot tudi na samozavesti. Bolje da se ločita, ker zelo grozno je trpeti otroštvo,ko starša ostaneta skupaj in prenašati spore, nenehen strah, maltretiranje…..to je huje. Zato se jaz ločujem, ker čeprav čutim še en poraz v življenju, nočem imeti podobnega zakona kot moji starši in trpeti 30 let. Verjamem, da bo bolečina enkrat že minila. Strah me je, čutim, da me nihče ne bo imel več rad, a razum mi govori da ne morem ostati v takem zakonu.
Povej mi svoje izkušnje, zanimajo me.
Srečno!

Na žalost je tudi moje otroštvo povezano s tem, da sta starša vztrajala skupaj v času našega odraščanja. Sedaj sta šla narazen. Razmišljam pa podobno kot ti: če trpi eden ali oba starša, trpijo tudi otroci. To vidim na lastne oči, zato sem se za ta korak odločila. Sedaj vidim, da sem se odločila prav. Želim ti, da boš prenesla vse “tegobe” ločitve, saj bo potem verjetno boljše. Kar pa zadeva bodočnosti, menim, da si ne znamo zbirati partnerje, tudi zaradi napačnih smernic v otroštvu. Glede tega mislim, da ni slabo se vpisati v terapevtsko skupnost k Jožetu Peklaju (mislim, da je CSD, Resljeva ), on gleda na stvari razvojno in po moje mora imeti dobre nasvete.
Želim ti veliko poguma!!!!
LP

Draga Anja
Tebi in otrokoma želim res srečno prihodnost.Sam sem otrok ločenik staršev, nekaj tudi po krivdi moje stare mame, ki je kar preve skrbela zame in se vtikala v družino. Sedem let sem imel, ko se je vse skupaj začelo razpadati in po ločitvi očeta nisem videl do 16 leta. Ti ne veš kako sem si ga želel, bolj kot cigan belega kruha.Vendar sta mati in stara mama imeli glavno besedo, oče ni plačeval preživnine in mati ni hotela, da me obišče Mene,mene ni nihče ničesar vprašal.Ta kritična leta majine ločitve z očetom, pa so zadostovala, da sva se za vedno tako odtujila, da ti ne moorem povedati. Zatorej pojdi kamor hočeš in živi s komer hočeš, samo otrokoma dovoli, če bosta želela, in to zagotovo bosta, naj obiščeta svojega očeta.Zelo malo je staršev, ki si ne zaslužijo, da bi imeli stike s svojimi otroki.
Pa še nekaj ko sem prišel iz vojske sem spoznal mati samohranilko z osem letno hčerjo.V deklici sem videl sebe pred davnimi leti in zelo sva se navezala, poročil sem njeno mamo po samo nekaj mesecih poznanstva. Hotel sem nuditi otroku vse kar sam nisem imel.Mamica je malo hodila v službo malo posimulirala bolniško, dokler ni ostala doma pri otrocih.Dva sina mi je rodila in zame je bila najbolša.Kar nekaj let sem rabil, da sem spoznal, njen drugi obraz. Varala me je, jaz pa sem hodil delat na teren, da bi ja imeli čim več.Malo pred svojimm 50 rojstnim dnem v februarju je odšla na primorsko, k novemu partnerju in me pustila samega z dvemi fanti 16 in 17 let.Prosil sem jo naj ostane pri družini, pa mi je zabrusila, da nisem noben dedec, če babo prosim naj ostane z nami.Pa je nisem prosil zase, želel sem, da bi bila pri fantih, saj sem vedel,da jo bosta pogrečala tako kot sem jaz mojega očeta.Oba fanta sta kljub materini odsotnosti tisto leto končala, eden prvi in večji drugi letnik kovinarske šole.Končno sem vložil za ločitev, na kar je odgovorila z nasprotno tožbo, fantoma kupila večjemu avto in manjšemu motor, samo, da sta šla k njej, v sosednjem naselju najeto hišo.Potem je bila dan dva pri novem partnerju in dan dva pri fantih ostalo sta bila sama.Začela sta pohajkovati in danes ima večji 19 let mlajši skoraj 18 nobeden ne hodi v šolo.Jaz pa plačujem dve tretini svoje plače za preživnino.Ni mi lahko, hudo pa mi je, ker nobeden ni končal niti poklicne šole.Takoj ko sta začela živeti pri njej jima je pisala opravičila počasi sta še špricala šolo in nista naredila nobenega letnika več. Na sodišču, pa ko sem to povedal sodnici je rekla SAJ IMATA POTRDILO O VPISU V ŠOLO in to je dovolj.Tako dela sodišče in socialna v Domžalah.Da bosta otroka lahko postala problem pa nikogar ne briga.
Oprosti, ker sem si malo olajšal dušo ampak resnično, zaživi srečno življenje, ovej otrokoma zakaj greste stran in vedno ko bosta želela jima omogoči kolikor lahko naj vidita še očeta.In nikoli jima ne govori ničesar proti partnerju bosta že sama opazila in če bo treba presodila.
Pa srečno in radi se imejte.