Vedno znova
Neskončna črnina… grozovito stiskanje v pljučih, zaradi katerega vsakič znova pomislim, če bom sploh lahko še kdaj vdihnila. Solze, ki jih je že neštetokrat zmankalo, a so se vedno znova vrnile. Bitka dan za dnem. Bitka za pozitivne misli. Trud, da bi se spet vklopila v okolico in zaživela tako kot prej, s pozitivnim pogledom na svet. In ko že vidim napredek in se ga veselim, se vrnejo… Sanje, ki so tako lepe in tako resnične. Sanjam stvari, ki sva jih počela skupaj, smejem se in ga imam neskoncno rada. On ima rad mene… Čutim ga ob sebi in lahko se ga dotaknem potem pa… Jutro! Kruta resnica me ponovno udari in spet se pojavi tisto grozovito stiskanje v pljučih, odmevanje v glavi in slike pred očmi. Spet se oči napolnijo s solzami in zopet sem popolnoma otrpla od bolečine s katero se tako težko soočam. Vedno znova padem nazaj na dno in dvomim če bom imela dovolj moči, da se še enkrat poiskusim potruditi in preboleti. Vedno znova ga izgubljam in vedno znova boli enako močno…
Kako dolgo še, preden mi bo zmankalo moči, da se poberem?
Draga Nataša,
ali bi vam lahko bilo v pomoč, če si preberete temo :Kritični življenjski dogodki – na forumu “Kronična utrujenost” ?
Toplo vam priporočam, povežite se s Slovenskim društvom HOSPIC, Ljubljana : tel. 01/ 420 52 60 ali Maribor: tel. 02/ 25 25 570.
Ali ste že brali knjigo Karla Gržana :”Na pragu večnosti” ? Prijazno priporočam.
Če se želite pogovoriti z enim samim človekom, pišite na moj e-naslov.
“Žalost potuje ponoči.
Kjer najde odprto okno in srce,
tam prenoči.”
(N. Maurer)
Mislim na vas,
Veronika
Draga Nataša…
Dotaknilo se mi je.
Tako močno čutim Tvoje besede,poznam nemoč…Poznam tisočkrat prekleta jutra,ki vzamejo še tisto bližino,ki se skoraj zdi resnična.
Prisegla bi,da je.
Pravzaprav ne vem več kaj je resničnost in kaj so želje.A vem,da tudi jaz pogrešam…
Pogrešam točno tisti objem,tisti nasmeh,ki mi ga z jutrom vzame sonce…
Kaja
Draga Veronika, kako zelo te razumem. Mislila sem, da imam vse, pa je prišel dan, ko sem izgubila del sebe. Tri leta se že borim s takimi občutki, počutji,… odločim se, od zdaj naprej pa bo drugače, konec je trpljenja, hočem živeti, pa se spet spotaknem in padem.. prebiram vsemogoče knjige, se trudim živeti,… pa se spet ustavi in spet sem na začetku… in rezultat vsega skupaj… neznansko sem utrujena in prazna.
Večkrat sem obiskala psihologinjo, ki je poskušala pomagati najti tisto osebo v meni, ki je nekoč obstajala, … pa ne gre, ne morem, ne znam ali nočem preboleti. Ne poznam odgovora, vem sicer, da tako ne gre naprej in vendar se ne rešim iz brezna.
Morda bi rabila nekoga, ki stoji “s palico” nad mano in me prisili spet v polno, aktivno življenje. Vem, da je pravi odgovor v meni, vendar kje in kako zbrati dovolj energije, da bi lahko ukazala svojim čustvom in določene stvari zbrisala.
Pozdrav, Ursa