Moj oče je bil veren človek. Ljubil je Boga, in ta njegova ljubezen se je zrcalila v njegovih sinjih očeh. Ljubezen, ki je pritekala vanj, se je iz njega izlivala na okolico. Mnogim ljudem je pomagal na vse načine, da bi jih osrečil. Tudi sam je bil najbolj srečen, ko je koga razveselil. Od svojih dohodkov je “štipendiral” mlade v Ljubljani, da so lahko dokončali študij. Kolikim je pomagal k lepšemu življenju! Zelo me je imel rad, in tudi jaz njega. Toda na tem svetu je tudi njega mučila žalost. V prometni nesreči je izgubil nogo. Tega ni nikoli prebolel. Večkrat si je želel, da bi odšel s tega sveta. Bil je naveličan let, hrepenel je po počitku, po spanju, v katerem ni bolečine.
Ko sem ga večkrat takole opazovala, sem pomislila, ali bom lahko prenesla njegov konec. Ali bom lahko prenesla, da bo ta mil in nežen nasmeh zamrl; da bodo te blage oči, iz katerih je sijala dobrota, nekega dne ugasnile.
Ko se je bližal koncu, sem prosila Boga, naj mu odpusti vse grehe, mu podeli milost in podari Jezusovo pravičnost, ker je Jezus živel na zemlji kot edini pravični človek na svetu, da bi po njegovi pravičnosti postali tudi mi, ki smo slabotni, deležni vstajenja mrtvih ob koncu zgodovine. Ko sem prosila za očetovo odpuščanje grehov, sem zaslišala glas: “Odpuščeni so mu grehi.” Bila sem zelo presenečena. Te besede so bile od Boga ali pa od angela, kajti nikogar drugega ni bilo v stanovanju. Spoznala sem, kako je Bog usmiljen. Osupla sem bila, da mi je Bog to povedal. Tako jasno so bile izrečene besede: “Odpuščeni so mu grehi.” Kolikšno veselje me je navdalo, ko sem na tak način spoznala, da bo moj atek med rešenimi.
Ko sem zvedela za njegovo smrt, sem bila čisto mirna. Nobene žalosti nisem čutila, ampak toplo ljubezen do njega, za katerega vem, da ni odšel za vedno. On sedaj samo mirno spi. Sedaj ima počitek, ki si ga je tako želel. Vsaka njegova srčna bol je minila za vselej. Umrl je v upanju v ponovno vstajenje ob Jezusovem drugem prihodu. Tudi jaz zanj verjamem v to. Če bom pa tudi sama vredna iste milosti kakor on, se bom nekega dne lahko zopet snidla z njim, ga objela in se mu zahvalila, ker mi je pokazal pot do Boga, ki ima oblast nad življenjem in smrtjo, in ki mi je tako spremenil življenje. Vsaka misel na ateka ogreje mojo dušo s čustvom ljubezni. Tolikšna toplina se razlije po mojem životu in na mojih licih zasije nasmeh, čustvo, ki je tako prijetno, tako lepo! Tak mir je v meni ob mislih nanj. Hvala Bogu, da me ni prepustil dvomom, ki bi mi lahko povzročili žalost in globoke rane. Vesela sem, da mi je dal prav tega očeta, ki sem ga imela in ga še imam. Večno bo moj.

Zelo lepo napisano.