Najprej bi Vas rada vse lepo pozdravila!

Že nekaj časa prebiram Vaše misli, počutja, pripovedi. Vedno znova sem ganjena, obenem pa hvaležna za spodbudno energijo, za vpogled v malenkosti, ki naredijo življenje bolj polno – kar vse preradi, pogosto nehote, pozabljamo.

Imam nekoliko nenavadno prošnjo in iskreno upam, da ne bo napačno razumljena ter da se vam ne bo zdela preveč vsiljiva ter moteča.

Končujem študij psihologije in pišem diplomsko nalogo, v kateri se ukvarjam z žalovanjem. Moji nalogi je naslov »Proces žalovanja ob izgubi partnerja glede na način smrti«. Natančneje to pomeni, da bom skušala proučiti proces žalovanja in primerjati razlike v tem procesu med žalujočimi za partnerji po izgubi zaradi samomora, prometne nesreče in dolgotrajne/nenadne bolezni, ko je od izgube preteklo približno 1 leto.

Te teme sem se lotila iz preprostega razloga: življenje je takšno, da bomo nekega dne vsi umrli ter zapustili za seboj naše bližnje, ki bodo žalovali za nami, prav tako bomo skorajda vsi v življenju doživeli vsaj eno ali več pomembnih izgub. Skozi študij psihologije sem izvedela ogromno informacij o rojstvu in razvoju življenja, zelo zelo malo pa o smrti in žalovanju. Resnično si želim, da bi bilo tudi pri nas kaj več zapisanega in spoznanega o tej temi.

Moram reči, da že skoraj pol leta skušam po uradni poti priti do žalujočih posameznikov, ki bi bili pripravljeni na pogovor z menoj. Sama sem namreč sestavila intervju, skozi katerega bi rada celostno osvetlila proces žalovanja.

Zavedam se, da gre za izredno občutljivo področje in da je ljudem težko govoriti o svojih občutjih, še posebej z neznano osebo. Vendar pa imam sama velike težave že v samem izhodišču. Zaradi varstva osebnih podatkov še nisem uspela pridobiti podatkov – naslovov žalujočih (čeprav na različna mesta, pristojna za aktualne podatke, pošiljam prošnje). Najboljša možna varianta je ta, da obstoječe institucije te posameznike zaprosijo za soglasje, da mi posredujejo njihove naslove, oni pa se nato po pismu, v katerem jih povabim k intervjuju, odločijo za sodelovanje. Sicer se bojim, da bo velik del žalujočih že takoj odklonil, da se njihov naslov posreduje naprej. Se sama si lahko predstavljam, kako neumestne se morda zdijo takšne prošnje človeku, ki mu je hudo in ki žaluje za ljubljeno osebo.
Vendar pa v drugačnem primeru nimam niti možnosti, da bi me kdo zavrnil. Uspela sem pridobiti edinole naslove bolnikov po dolgotrajni bolezni in za te upam, da se bodo odzvali mojemu povabilu na razgovor.

Prosim vas torej naslednje:
Če ste morda pred približno letom dni (pred 8 do 15 meseci) izgubili partnerja ali partnerko ali poznate koga, ki je doživel izgubo partnerja/partnerke zaradi bolezni, samomora ali prometne nesreče, Vas prijazno sprašujem, ali bi morda želeli sodelovati v intervjuju z menoj. Lahko se dogovorimo tudi za krajše srečanje, da vidite, ali bi se o vašem doživljanju žalovanja sploh lahko pogovarjali z menoj. Prav tako si lahko kadarkoli premislite in brez pojasnjevanja nehate sodelovati. Vaši podatki bodo seveda ostali anonimni in bodo namenjeni izključno nadaljnjemu znanstvenemu spoznavanju o ranljivosti žalujočega v procesu žalovanja.

Če bi se morda odločili za intervju z menoj ali če bi vsaj dovolili, da Vam pošljem uvodno pismo, s katerim bi Vas povabila k sodelovanju ter Vam razložila namen in potek, Vam bom zelo hvaležna, če bi mi to sporočili na moj naslov, lahko tudi elektronski, lahko po telefonu.

Resnično upam, da nekako razumete moj položaj in to, da sem prisiljena iskati najrazličnejše poti. V diplomsko delo sem vložila že toliko truda, da je zame pomembno, da začeto delo tudi dokončam in tako pripomorem nekaj dobrega tudi Vam, ki vam je hudo in ki žalujete.

S toplimi in prijaznimi pozdravi,

Anja Simonič

Moj naslov:
Anja Simonič
Zgornja Hajdina 127
2251 Ptuj
tel. št.: 02/388 30 41 ali 031/758 436
[email protected]

Verjetno boš težko našla, ki se ti bo sam ponudil za tvojo nalogo, saj so to boleče stvari. Priporočam pa ti, da se obrneš na društvo Hospic, ki pomaga svojcim na smrt bolanih.

Anja,
pošljem ti svoj elektronski naslov, če seveda še delaš na nalogi.Meni ni težko govoriti o nekaj strašnih mesecih, ki sem jih preživela po neizprosni in nepričakovani diagnozi, s katero sem se morala soočiti lansko leto – moža sem izgubila nepričakovano, vse se je odvrtelo kot v morečem filmu… K sreči lahko govorim o letu, ki mineva brez njega, o številnih spraševanjih ZAKAJ ravno on in kako brez njega. Praznina ostaja, včasih se mi zdi, da bo ravnokar stopil skozi vrata… vendar, živeti je treba dalje in ne pustiti žalosti, da prevlada nad lepimi spomini.
Marija

Marija, se Vam iskreno opravičujem, da se oglašam šele sedaj. Mislim, da nisem dobila Vaše elektrobnske pošte, sicer bi se Vam gotovo oglasila. Ravno v decembru sem zaključila iskanje udeležencev – sedem oseb se je bilo z menoj pripravljeno pogovarjati o svoji izgubi, za kar sem jim zelo hvaležna. Do njih sem prišla po uradni poti (Onkološki inštitut), večinoma pa po zvezah (prijatelji, znanci, sorodniki). Ker sem s celotno diplomo zaključila pred 14 dnevi, sem samo želela sporočiti, da se vsem, ki ste prebrali mojo prošnji ali se mi oglasili po elektronski pošti, zahvaljujem za pripravljenost pomagati.

Morda le še to, da so bili pogovori z žalujočimi (vsi so izgubili partnerja) zame neizmerno bogata izkušnja. Vam in vsem drugim žalujočim želim moči, upanja in vere v življenje.

Hvala in srečno, Anja