Ni ga več…
Pred šestimi meseci mi je zaradi raka umrl oče, star le 50 let. Zadnje leto je bil zelo bolan, vendar smo kar upali (vsaj jaz), da se bo pozdravil. Bil je dober človek. Vedno pripravljen pomagati. V zadnjem letu se je spremenil, postal je še bolj pozoren. Trudil se je, se smejal, nas spravljal v dobro voljo…čeprav je vedel, da nam je vsem hudo. Niti enkrat samkrat nisva na glas izrekla besede smrt, se nikoli pogovarjala o dejstvu, da umira. Nikoli! In zadnji trije meseci, ko sem dejansko zares vedela, da umira…se tega zavedala vsak trenutek dneva…me je bolelo, ker mu nisem znala ali mogla pomagati.

Z njim sem kljub vsemu preživela veliko lepih trenutkov, tudi zadnje dni, ko zaradi vseh zdravil večji del dneva in noči ni bil več priseben. Držala sem ga za roko, ga bodrila, negovala…dan in noč. Bili so naporni dnevi in noči, vendar zame tudi najlepši. V njegovih očeh sem namreč videla, da me ima rad! Četudi ni iz sebe spravil niti ene besede, so mi njegove oči povedale vse.
Nikoli mu nisem na glas povedala, da ga imam rada, nikoli. Zadnji dan sem to povedala na glas in ga v mislih pustila od sebe. Občutki so bili mešani…bila sem zbegana, ker sem čutila, da zares odhaja in da sem se sprijaznila s tem.
In je odšel…čeprav sem bila z njim dneve in noči, nič spala…je odšel, ko sem za trenutek stopila iz njegove sobe v bolnici…Kar ni ga bilo več, ko sem se vrnila.

Še danes, več kot pol leta po njegovi smrti…mi je hudo. Tako zelo hudo, da včasih ne morem dihati, boli me. Pogrešam ga! Ne morem verjeti, da ga zares nikoli več ne bom videla, se pogovarjala z njim. Ni ga več in tega enostavno ne morem in ne znam dojeti!

Mami in bratu sem v oporo. Se delam trdno, kot sem se tudi v času očetove bolezni. Spremenila sem se. Občutljiva sem, na zunaj sicer vesela, čeprav se v meni vse lomi in mi je hudo.

Ne bo ga, ko bom diplomirala…ne bo ga, ko se bom poročila…ni ga…in to dojeti je težko…ne morem, ne še.

Tako zelo žalostna zgodba, pa hkrati tako zelo lepa. Veš, da si za očeta naredila vse, kar je bilo možno? Se tega zavedaš? Kljub temu, da ni bil priseben, verjamem, da je čutil vso ljubezen, ki si mu jo dajala. In verjamem, da je čutil, da si ga pustila oditi.

Saj ni nikakršnih besed, ki bi lahko omilile bolečino ob tako hudi izgubi. A tvoj oče je moral oditi. In bodi vesela, da si ga imela tako rada, da je imel on rad tebe. In da sta se poslovila.

Ko je meni pred leti umrl najdražji dedek sem se dušila, jokala. Obupno je bolelo. Ampak potem sem se začela z njim pogovarjat, ko se mi je kaj pomembnega zgodilo, sem mu to tudi povedala.. ko sem šla spat, sem iztegnila roko in mu rekla naj me prime. Pomagalo je. Izjoči se, povej mu vse, kar želiš. Povej mu, da ga pogrešaš. In tako bo mineval čas. In četudi se ti zdi sedaj nemogoče.. nekoč boš ponovno zaživela brez vsakodnevne bolečine. In se boš vsega spominjala z veliko ljubeznijo v srcu.

Ni smrt tisto, kar nas loči.. in življenje ne, kar druži nas. So vezi močnejše…

Verjemi, oče te nekje čaka. Ljubezen nikoli ne mine. Bom mislila nate…

pozdravljena!
počutim se, kot bi vse skupaj napisala jaz sama! ne morem verjet… bila sem v čisto enakem položaju kot ti. in še vedno sem… ne morem… mogoče ti jutri še kaj napišem, danes ne morem…preveč boli, ne vidim tipk, ker mi solze preveč zalivajo oči…

Ko sem prebrala tvoje sporočilo, sem se zjokala, saj enako sem doživljala jaz pred tremi leti. Bolečina je nepopisna. Pravijo, da čas celi rane, vendar ni tako. Jaz se počutim dobro samo takrat, ko ne mislim na očeta, žalostno, ampak resnično. Dlje časa ko ne mislim nanj, bolje se počutim in v trenutku, ko ga prikličem v spomin planem v jok, pa neglede kje sem (doma, služba,…). Sedaj ko ti to pišem, mi solze tečejo v potokih. Naslednji mesec pričakujem prvega otroka in mojega očeta ne bo zraven….

Moram končati, ker ne prenesem več teh misli…

Upam,da bo čas res zacelil vse rane, vendar ne vem kdaj.

Irena…tvoje pismo me je mocno ganilo. Sama imam zelo podobno boleco izkusnjo. Meni je oce umrl pred dvemi leti in se danes se mi zdi, da je vse skupaj le nocna mora in cakam, da se bom zbudila in bo vse v najlepsem redu. Star je bil 60 let, umrl pa je zaradi srcnega infarkta. Ker zivim v drugem kraju, nisem imela te moznosti da ga vidim vsak dan, vendar naj povem, da smo bili kot druzina zelo navezani drug na drugega. Bolecina ob izgubi je bila in se vedno je nepopisna. V meni je tisti strasni dan nekaj umrlo… Nisem imela moznosti reci mu ZBOGOM, ko sem ga nazadnje videla sem mu rekla le: “se vidimo kmalu”… pa tega nikoli vec ne bo… Ne morem jokati, niti ene solze nisem potocila, v meni je ena sama praznina, obcasno pa so trenutki, ko bi najraje kricala, pa ne morem… Ne, cas ne celi rane, niti ne olajsa taksne bolecine… Hudo je, ker se z mozem o tem ne morem pogovarjati – je clovek brez custev, saj pravi: “kar je bilo je bilo, to je preteklost in ta se naj pozabi.” Z mamo in bratom se vsaj lahko pogovarjam o ocetu, katerega nam je usoda vzela mnogo prezgodaj… Kaksna ironija – tako zelo si je zelel vnuke, njegova prva vnukinja pa se je rodila leto dni po njegovi smrti. Taksno je zivljenje, vcasih lepo – najveckrat pa kruto… “Tolazi” me edino to, da je umrl tako, kot si je sam vedno zelel – hitro in brez bolecin, bolecina ob njegovi mnogo prezgodnji izgubi je ostala nam, ki se bomo vecno spominjali kako zelo dober clovek je bil…

Pozdravček.

Tole hudo izkušnjo pa moram deliti z vami tudi jaz. Tudi moj oče je umrl in to pred tremi leti za srčnim infarktom. Občutke poznate…kakor da bi vaša zgodba bila tudi moja zgodba. Bolečina mineva počasi in včasih se zdi, da boš od žalosti umrl, da tega enostavno ne moreš preživeti. A perveč ljudi imaš okrog sebe, ki te še potrebujejo, zato se počasi, korak za korakom pobiraš. Sama sem iskala tolažbo v knjigah, ki govorijo o posmrtnem življenju ter iskala dokaze, da je moj oče še živ, da je še vedno ob meni, da mi ga nihče in nič ne more vzeti, še najmanj ta grozna, črna smrt. In nekaj sem jih našla…..vedno, ko sem si zaželela njegove bližine, sem sanjala o njem, o njegovih objemih, o njegovem ljubečem srcu in prekrasnem nasmehu. Dnevno sem hodila na njegov grob, prižigala svečke in se mislih pogovarjala z njim. In počasi sem se privadila temu, da ga sicer ne vidim, da pa je vedno prisoten, da je moj Angel varuh, ki mi pomaga, da mu lahko zaupam vse skrivne misli….počutim se boj sigurno, saj vem, a je moj Angel varuh vedno ob meni in da bo z menoj vse do tačas, ko se mu bom pridružila na nekem drugem mestu, v neki drugi dimenziji.

Rada te imam moj Angel varuh.

živjo…
najprej moje iskreno sožalje…hotela sem ti samo reči, da sem tudi jaz izgubila očeta…star je bil komaj 39 let in je umrl v nesreči z motorjem…kar naenkrat ga ni bilo več…mogoče ti bo vsaj malo pomaagalo če ti rečem da si se imela ti vsaj možnost poslovit od njega…in da bo z vsakim dnem bolje…sicer pa ti bodo spomini ostali za zmeraj…
pri meni je tako, da tudi spominov nimam veliko saj od svojega drugega leta nisem živela z njim in ker me tudi ni obiskoval pogosto ga pravzaprav sploh nisem dobro poznala…in tudi jaz razmišljam tako kot ti…ne bo ga na moji poroki in moji otroci ne bodo nikoli spoznali dedka…sploh pa tudi jaz ne bom nikoli imela priložnosti spoznati njega….in ker sem sedaj stara komaj 18 let njega pa že 2 leti ni več pravzaprav nikoli nisem imela očka…upam, da ti ceniš vse tiste trenutke z njim…

Meni je ati umrl pred letom. Sploh ne smem pomisliti na to. Še vedno se mi zdi, da me čaka nekje doma. Imam 5 mesečno hči, ki je ne bo nikoli videl, nikoli ga ne bo, da bi ji dal bonbončke, ki jih je tako rad dajal vsem otrokom. Zvečer predno tamala zaspi ji vedno rečem, da bo vse vredu, da jo dedi čuva……

Tudi meni je pred 15 meseci umrl ati… Kar ni ga bilo več… Odpovedalo mu je srce in tudi poslovil se ni od nikogar.. Bolečina je še vedno grozna, vse skupaj pa tolaži (slaba tolažba za nas), da je odšel hitro in brez bolečin… Tudi jaz razmišljam o tem, da ne bo videl mojih otrok, moje hiše, na kateri mi je tako veliko pomagal, nikoli več ne bo fizično prisoten pri meni.. Ampak vem, da je nekje in da mi daje energijo in voljo za vsak dan.. Vsi mi govorijo, da sem čisto izrezana ati in da imam tudi katakter njegov in še vedno se ob teh besedah zjočem… Tako sot zdajle mi solze tečejo…

Sočustvujem z vsemi, ki vedo kako to boli… Prijateljica mi je rekla pred pol leta: “Veš Nives, bolečina ne mine, ampak navadiš se živeti z njo…” Zakaj je življenje tako kruto? Zakaj?

Držite se, kajti vem, da je nad vsakim zvezdica, ki nas čuva in daje energijo za vsak nadaljnji korak…

Nives

Tu je še moja zgodba, ki še ni izpeta. Trpim, ko gledam očeta, ki mi umira in mu ne more nihče več pomagati. BOLI!!! Hudo, močno boli! Tako boli, da človek včasih komaj diha! Oče trpi, boli ga, stoka cele dneve od bolečin. Nikoli prej ga nisem slišala stokati, jamrati ali sploh tožiti o bolečini. Smili se mi in želim, da bi se njegovo trpeljenje kmalu končalo. Moje trpljenje se bo nadaljevalo. Vendar: to je življenje!
Dita

nives, tvoja prijateljica ima prav… Moj oče je umrl sicer že pred osmimi leti (stara sem bila 16 let), pa še vedno boli… Sem se pa nekako navadila. Čeprav včasih tudi jaz komaj pridem do zraka, tako zelo ga pogrešam. Ker sem bila premala, da bi dojela, da bi mu povedala, da ga imam rada… In, ker sem ga ravno jaz našla mrtvega… Groza. Tega res ne moreš pozabiti. Te bolečine…

Včasih se kar nekaj bedasto smejim, da nihče ne opazi, kako boli… V sebi pa trpim in trpim. In, ja, tale forum je res neko odlagališče. Bolje se izpovedati tukaj, kot pa ljudem, ki ne razumejo, ne?

Dr’žte se… Nekoč bo zopet sijalo sonce…

LP

Nika, tudi pri meni je bilo podobno… Našla sva ga s fantom… Še zdaj ga vidim in vem, da ga bom vedno, ko bom stopila v ta prostor in pogledala na posteljo…
Trudim se, ampak včasih tako kot ti – kažem vesel obraz, v meni pa trga… Vem, da me spremlja in pazi name, ampak zakaj se ne morem več pogovarjat z njim…

Nives

Kar nekaj časa je trajalo, da sem se odločila brati sporočila na temo “Moj oče”. Vedela sem, da bo zame to pretežko. Očeta sem izgubila pred tremi leti, bilo je 19. januarja, ravno takrat, ko bi mama imela rojstni dan, ga je zjutraj pri prodaji bika, le- ta stisnil ob steno v domačem hlevu in mi je čez nekaj minut umrl v naročju. nisem mu mogla več pomagati. Samo gledal me je, niti malo ni zastokal zaradi hudih bolečin, ki so mu jih povzročale notranje krvavitve. Samo gledal me je in kot da bi mi hotel nekaj povedati. Čakala sem na rešilca, tolažila mamo, da je vse vredu, da je oče samo padel v komo in da mu bodo že pomagali, saj niti malo nisem pomislila na to, da bi lahko umrl. Ko pa je končno prišel doktor, sem si oddahnila, zdaj mu bodo pomagali. Pa vendar ni bilo tako. Povedal mi je, da mu ni več pomoči. takrat se mi je čas ustavil. Z mamo sve na 14 hektarski kmetiji s 15 glav živine ostali sami. Kako naprej brez njega? Moj oče, je bil moj ponos, moja opora,…

Kaj več drugič, sedaj mi je pretežko.

Hana,

čisto te razumem… Tudi meni je ati bil tista rešilna bilka, na katerega sem se vedno lahko obrnila. Tudi če sem vedela, da kaj ni prav, sem vedela, da bom pri njem vedno našla oporo… Sicer kdaj s poslušanjem in nasveti, ampak vedno je bil tu… Ni mi jasno, da ga ni več. Sploh v teh dneh…

Ne morem več pisati, se javim, ko bo to “praznično” obdobje mimo…

Nives

Danes mi je umrl oče. V gozdu sva mu z bratom pomagala vlačiti hloge, ko se je nekem trenutku nanj podrla korenina od drevesa. Z bratom sva ga poskušala spraviti izpod korenine, ko je moj brat stekel do traktorja da bi z vitlom dvignila korenino. Medtem sem mu jaz preveril utrip, ki ga nisem čutil. medtem je brat poklical domov in rešilca, ko sem ga jaz izkopaval z golimi rokami. Potem sta prišla še dva starejša brata s katerima smo ga uspešno spravili izpod korenine. v tistem trenutuku so prišli znanci in med njimi je bila sestrična, s katero so ga oživljali. Zdrobilo mu je glavo in prsni koš.Oživljali so ga do prihoda gasilcev( z defribilatorjem) in kasneje so prišli tudi reševalci. Žal mu ni bilo pomoči.