Vsem ki zalujete, želim z mojo zgodbo prinesti nekaj upanja:
Moje otrostvo in mladost sta bila precej tragična, saj je v moji družini bil vedno glavni alkohol. Vsak dan ob prihodu iz šole, izleta, od prijateljice… je bil v meni strah-ali bo oče danes dobre volje, ali bom spet vso noč poslušala kričanje, razbijanje. Tako je bilo 18 let, nato sem na mojo grozo ugotovila, da je alkohol prevzel tudi mami.
Pred tremi leti je oče umrl, leto kasneje tudi mami. Na srečo imam fanta in njegovo družino. Toda kljub temu je ostala velika praznina, krvave nočne more, problemi…
Čudno je da sem očetu zelo kmalu po smrti odpustila vse, ker če ne bi pil, bi bil zelo dober oče. Mami pa ne morem oprostit, saj je sama videla kaj naredi pijača in res ne vem, zakaj je začela pit!? Problem je, ker velikokrat sanjam ko me npr. mami hoče ubit al pa da znova oživi-vedno pa so sanje zelo krvave in podrobne. Mislim da me prosi, naj ji oprostim.
Verjamem da mrtvi komunicirajo z nami preko sanj-pred leti je stric naredil samomor in več let mu tega nisem oprostila, in klicala sem ga nazaj. Večkrat sem sanjala od njega. Ko sem se končno sprijaznila z njegovo smrtjo sem imela zadnje sanje od njega (me je objel in povedal, da me ima rad). Od takrat naprej se mi ni nikoli več sanjalo od njega. Pa še nekaj dogodkov je bilo, zaradi katerih verjamem da je nekaj “nad nami”…
Skušam se spominjati le lepih stvari in živeti v sedanjosti. Sem uspešna študentka, rada se smejim, uživam življenje, le včasih pridejo dnevi, ko sem čisto depresivna.
Želim si le IMETI SREČEN DOM

Ljubezen, ki je ne daš, je bolečina, ki jo nosiš v sebi!

Jaz ti želim res vse najboljše v življenju. Predvsem, da se posvečaš svojemu življenju in si ga res kreiraš po svoji želji. Ker imam tudi sama očeta alkoholika, pa te moram opozoriti na to, da si boš verjetno “iskala” fante, ki bodo tudi radi pogledali v kozarec. To bo dolga učna pot najti partnerja, ki bo ne-alkoholik.
Veš s starši žal ne opravimo, ko umrejo ali odrastemo. Zgledovali smo se po njih in to je vse kar poznamo.
Jaz sem se po dosti let kopanja po sebi, ob strokovni pomoči, prebiranju literature, vključevanju v razne skupine dela na sebi, naučila, da imam jasno postavljene meje kaj sem v življenju pripravljena sprejeti. Veliko let sem bila raje samska. Zdaj sem s partnerjem s katerim sva na začetku tudi imela nesporazume okrog alkohola. Ne prenesem, da popije preveč in tudi mu ni treba. Ok. enkrat na leto me seveda ne moti. Tudi sama nazdravim in to je dovolj.
Moja mama že celo svojo življenje ponavlja isto pesem: če se boš napil, ne se napit, spet si bil pijan, butelj, pijanec, nesnaga…
Odkar ne stanujemo več skupaj in jih redko vidim, je bolje. Malo pozabim na njihovo realnost. Moja starša sta živela in bosta umrla z alkoholom. Za otroke pa je to težko breme.
Jaz sem na tvoji poti s teboj, veliko nas je otrok alkoholikov. Svojci imajo celo svojo skupino Al-anon v okviru skupin anonimnih alkoholikov.
To je naša pot in na bodoči poti so lepe stvari in tudi velike preizkušnje.

Samo od sebe se nič ne uredi. Trdo je treba delati za svojo srečo in dom, če si ga želiš.

Pa vse dobro.

Ja, alkohol je res uničujoča bolezen. Tudi sama sem se z njim srečala že kot otrok, še bolj pa ko sem si našla moža alkoholika. Ko sem sama ugotovila, da alkohol mene in otroka uničuje enako kot partnerja sem krenila na pot samoreševanja iz teh krempljev. Delo na sebi – skupine svojcev alkoholikov so pravi naslov za nas soodvisnike. Vedno se najde pot, pa tudi če se ti zdni da so na prvi pogled vsa vrata zaprta. Jaz in moj otrok sva si odprla okno.Srečno!

Brigitte, zakaj je mama začela piti? Verjetno ni imela moči, da bi kaj spremenila (pomagala očetu odvajati se od alkohola ali pretrgati agonijo in oditi), pa je še sama skušala pozabiti na vse, kar se ji dogaja in na to, da nič ne naredi. S pomočjo alkohola. Se mi zdi, da bi ti ob teh tvojih problemih (sanje…) morda lahko pomagala regresija.

Žalostna zgodba.. ampak kljub temu se mi zdi, da si na pravi poti. Sigurno si pa že kot mlada morala izkusiti veliko žalosti in razočaranj. Te popolnoma razumem. Tudi sama sem otrok alkoholika-oče. Pa čeprav je drugače fejst človek, mu to vzame vse kar je. Jaz imam vsaj to srečo, da je mami krasna in nekaj vendarle odtehta.

Brala sem, da si taki ljudje potem velikokrat iščemo alkoholike za partnerje.. ampak pri meni je ravno obratno. Tega se bojim kot hudič križa. In upam, da res ne bom končala tako. Ker vem kako to boli. Kako bolijo razočaranja vsak dan znova. Čeprav sem se sama s tem že kar sprijaznila in nekako postala imuna… z očetom prav tako nimava nekega odnosa, zelo redko se tudi pogovarjava. Včasih pomislim, da mi bo morda nekoč žal, a sedaj si ne morem pomagat..

Zaupaj vase! Mislim, da si zelo močna oseba in boš videla, da bo življenje še lepo.

Ja, mislim da imam zelo močno osebnost. Toda ravno to življenje me je naredilo močno, in če pomislim, sem hvaležna življenju za vse izkušnje. Sedaj znam ceniti vse lepe stvari. Mogoče je bolje tako, kot pa če bi bila razvajena punčka bogatih in “popolnih” staršev.
V tem trenutku imam vse-ljubečega fanta, podporo prijateljev, dovolj finančnih sredstev za študij, vsakodnevno crkljanje dveh muckov :))
Trdno sem odločena, da če bo fant začel popivat, ga pustim in to sem mu že na začetku pojasnila. Kar se odločim, se tega vedno držim.

kot je imel Honore de Balzac napisano na svoji “zvesti” palici:
nič me ne zlomi!!

Glede tvojih sanj ti povem zanimivo izkušnjo. Imeli smo posebno terapijo na seminarju na Ižu, zdravljenje s tibetanskimi zvonovi. Naslednjo noč sem imela zelo mučne sanje, o izpraznjenem vodnjaku, na dnu tega je ležalo okrvavljeno truplo, bilo je veliko krvi, policaji so iskali morilca, pregledovali dokumente itd. Jaz sem vedela, kdo je morilec, sa sem se bala povedati. Terapevt je ugotovil, da sem imela v zvezi s pokojnim očetom nerešeno zadevo (tudi on je bil velik alkoholik). Očistil me je in od takrat sem bistveno bolj mirna kot prej. Krvave in moreče sanje niso prijetne, na nek način simbolizirajo življenje, bitke in svarijo nas same. Mislim, da moramo mrtvim oprostiti in jih blagosloviti na njihovi novi poti. Ti si močna oseba in taka tudi ostani, bolje brez partnerja, kot živeti v peklu alkohola. Lep pozdrav.

Ne morem Ti povedati v kakšno zadovoljstvo mi je brati zgodbe kakršna je Tvoja.
Pa ne da bi se naslajala nad “grozo” ki si jo doživljala,temveč zato ker si postala to kar danes berem.
Moja zgodba je v večini podobna Tvoji,le da se je z odraščanjem kalvarija nadaljevala.Poleg težkega otroštva me je kasneje doletel še fantov samomor,obtoževanje z strani okolice,predvsem pa same sebe.
A sem se pobrala.
Stojim.Prav tako kot stojiš Ti.
Dve izmed tisočih,ki dokazujeta da se da.Zmore.

Želim Ti samo najboljše.
Ostalim pa pošiljam vero,predvsem pa roko…Vstanite!

Kaja B.

Hmm… Tudi jaz sem imel očeta, ki je pil alkohol. Jaz sem bil star 13 let in on je vedno vsak dan pil vino in bil pijan saj mislim vredu jaz nisem vedel da bo zaj kaj narobe saj vedno je bil vredu ni me pretepal ali kričal na mene bil je res najboljši oče na svetu ampak zaradi alkohola vsaj tako mislim jaz je pa tudi kadil in je izgubil glas ni imel glasa pol čez nekaj časa mu ni več nič pasalo da bi kaj jedel in je shujšal šel je k zdravniku prepozno videli so da ima raka ni mogel več niti hodit ni bil dovol stabilen raka je imel na grlu doma ko je hodil na wc je padel jaz ga nisem mogel sam pobrat in sem zbudil ostale pol je doživel napad in smo poklicali rešilca odpeljali so ga in pol je bil še 2 mesca v bolnici in je umrl pogrešam ga neizmerno večkrat sem že imel nočne more vedno se spominjam na njega in zapomnil sem si ga v dobri luči od tega je že 3 leta in bil sem že na tleh ko izgubil sem očeta a punca me je pobrala življenju smisel dala!!