Pozdravljeni!

Morda se vam bo zdel moja “problem” brez veze in patetičen – pa mi oprostite, ker bi vam kljub temu rada zaupala, kaj me “mori”, čeprav se zavedam, da moja zgodba ni niti približno tako huda in žalostna kot vaše.

Torej že kar precej časa me tole muči. Namreč, imam babico, ki bo kmalu dopolnila 85 let. Živi sama v hiši, vse še vedno opravi sama in je res pravi biser od človeka. Že odkar pomnim, sem na to babico izredno navezana. Se mi zdi, da mi je res sorodna duša (kar recimo za mamo ne morem reči). Izredno dobro se razumeva in tudi z njene strani je čutiti, da ji jaz veliko pomenim (ne mislim, da ostalih treh vnukov ne mara, ampak daje mi občutek, da jo jaz edina razumem in ji znam pomagati). Kljub temu, da je še vedno prava mladenka, pa seveda včasih tudi kaj pozabi (hvala bogu redko) in kaj zameša – saj to še tisti, ki smo veliko mlajši, ane?! In občutek imam, kot da ji moja mama in teta (njeni hčerki) ne “pustita”, da bi se postarala. Se mi zdi, da jo kar kregata, če je kaj narobe. In zato se babi z veseljem obrne name, da se pomeniva “tako kot je treba” (njene besede).

Sama sem zelo realna oseba in smrt sprejemam kot del življenja in pač kot neizbežen konec (ali pa usodo, če gre za mlajšega človeka). Vendar kljub temu me je že nekaj časa strah, kako bo, ko bo ta moja zlata babica umrla. Vem, da ne more živeti večno, vem, da je starost lahko naporna in boleča, vem ……, pa kljub temu me je strah. Vem, da razmišljam egoistično, saj me skrbi zase. Sploh si ne znam predstavljati življenja brez nje (pa se ne vidiva vsak dan, tudi vsak teden ne), ampak vedno je “na dosegu”. Se mi zdi, da je ona edina, ki me res razume in mi stoji ob strani (doma sem ta občutek vedno pogrešala, no zdaj, ko imam svojo družinico je seveda bolje). Spomnim se, da sem se že pred leti spraševala, kako bom prebolela njeno smrt in sem si rekla, da bom takrat pač še malo starejša in še bolj zrela in ….. in da bo hudo, ampak bom že. No in zdaj, ko sem nekaj let starejša in vse ostalo (mimogrede, stara sem 28 let), me še vedno žre. Včasih ta moj strah meji že na pravo obsedenost. Kadar grem k njej, me skrbi, da jo bom našla kje ležati (se je tudi že zgodilo, ko je padla po stopnicah). Skrbi me zanjo!! In skrbi me zase, kako bo, ko bo odšla od mene. Sploh si ne predstavljam. Mogoče mi vse skupaj otežuje še to, da v vsej svoji “realnosti” ne znam dobro izraziti čustev. Ne znam dopustiti, da gre ven iz mene. Zadržujem v sebi in trpim.

Sicer imam s smrtjo bližnjih izkušnjo le z obema dedkoma, ki sta umrla oba stara čez 80 let. Saj je bilo hudo, ampak saj imam še babico, kajne?! Kako pa bo, ko tudi nje ne bo več? Imam občutek, da bom z njo izgubila najboljšo prijateljico.

Najhuje pa je, ker teh strahov nikomur ne zaupam, saj se mi zdi, da me nihče ne bi prav razumel, zato sem se obrnila na ta forum, ki mi (poleg anonimnosti) ponuja, da se lahko razpišem o tem.

Vem, da moja pripoved ni enaka vašim, ki ste izgubili koga od bližnjih. Toda kljub temu sem že nekaj časa čutila potrebo, da o tem “povem”. In hvala Primožu, da je odprl ta forum, kamor sem se lahko izpovedala in si vsaj malo olajšala dušo. Hvala vsem, ki ste prebrali mojo zgodbo in še lepša hvala tistim, ki mi boste odgovorili.

Vsem, ki ste izgubili koga od bližnjih pa želim, da bi si čim hitreje opomogli od bolečine in bi ohranili samo lepe spomine na osebe, ki so vam veliko pomenile.

bodite močni!

vnukinja

Ganila me je tvoja zgodbica, daleč od patetike, si le oseba, ki je navezana na svojo babico. Lepo si opisala svojo ljubezen do nje in hkrati svoje strahove ob morebitni izgubi. Bodi srečna, da imata tako lep in prisrčen odnos, tega ne boš nikdar pozabila in tudi, ko je ne bo več, boš nosila vse lepe spomine na njo v sebi. Ne čakaj na dan, ko se bo zgodilo, raje uživajta skupne trenutke, bodi še naprej razumevajoča in take te bo najbolj vesela.
Verjetno imaš kakšno dobro prijateljico, moža ali fanta, pogovori se o tem z njo/njim, verjemi, da taki strahovi prevzamejo včasih marsikoga, ki čuti podobno ljubezen do bližnjega.
Še veliko lepih trenutkov z babico, jaz že več kot 10 let nimam nikogar od starih staršev.

Draga Eva !

Kot da bi brala svojo zgodbo;ista starost, babica, ki mi je bila bolj mama, samo da je moja babica malo mlajša. Ne vem kaj bi ti napisala, ker sem tudi sama v enakem položaju. Mogoče samo to, kjerkoli že bo bo babica vedno s tabo, ljubezen in povezanost se s smrtjo ne končata. Še veliko skupnih ”zemeljskih” let vama želim.

Lp, Tanja

Hej,vnukinja!
Tvoja izpoved je izpoved zelo realne osebe,ki zna globoko in cutece
razmisljati.Sama sem babica,vendar se svojih non spominim verjetno vsak dan.Glej,tudi ti si mi ju priklicala v spomin;vedno je kaj,ali jed po njunih receptih,ali pesem…Tudi jaz sem z eno od njiju prezivela vecino otroskih
let(tudi mama),vendar se iz tistega obdobja zelo zivo spomonjam bolj
babice kot mame.Zakaj?Mama je bila zelo mlada,imela svoje skrbi,vcasih tudi casa ni imela dovolj.Babica je bila zame pravi vir vsega lepega,polno pravljic,strasljivih zgodb,ucila me je plesti,sivati,brali sva skupaj in cudoviti dolgi pohodi v sosednjo vas k sorodnikom.Kaj vse mi je pokazala,vedno
je znala najti pravo besedo.Bila sem 10 let mlajsa od tebe,ko se je poslovila,druga pa kaksno leto kasneje.Od obeh imam nekaj predmetov,ki so bili njuni;zvezek receptov,marmornat moznar,zvezena rjuha,okrasek za jelko… Dolgo,zelo dolgo raje nisem vec hodila na njun dom,ker ju ni vec bilo.

Februarja je minilo leto,kar se je poslovila najina mama,nona in pranona, v letih tvoje babice.Bilo je tezko slovo.S sestro sva bili vec kot dva meseca pri njej v bolnici prav vsak dan.Ena ob uri kosila,druga zvecer.Ne morem ti opisati obcutkov,bolecine,ko sem se tistih 10 minut vracala v avtu domov.
Se sedaj ne morem verjeti,da sem enkrat iz obupa zavila v kino,ker nisem mogla domov.In tisti film me je se bolj potrl.Kaksne nenavadne reakcije
lahko sprozita va nas zalost in obup,ker smo tako nemocni.
Tudi ona je bila se dovolj cila,da je ob najini pomoci skrbala zase in vcasih tudi za nas.
Moja sestra ja 11 let mlajsa od mene,ze drugacna generacija.Tudi ona je mamo kdaj hotela narediti mlajso,se malo na njo hudovala,ce je kaj zamesala ali pozabila,jo prepricevala,da mora malo bolj paziti in misliti.
Vcasih se mi je mama, prav tako kot tebi babica, potozila,da jo jaz bolje razumem.S sestro sva si zelo blizu,saj sem ji bila skoraj druga mama;
jaz maturantka,ona prvi razred osnovne sole.Se sedaj cutim veliko odgovornost do nje,se zlasti po mamini smrti.Ne vem,mislim,da je moje razumevanje bila posledica tega,da sem realneje razmisljala in vedela,da leta prinesejo svoje.

Oba,vnuk in vnukinja(moj necak in hcerka) sta izgubo tezko prebolevala.
Hcerka zivi v tujini.Dvakrat je v casu bolezni prisla s sinetom domov,da je
mama morala cutiti,kako jo imata rada. Veckrat mi po mailu napise,kako
pogresa njene modre misli,poznavanje zivljenja.Ves,vcasih sem preko mame zvedela za nekatere njene probleme,zadrege v puberteti…
Vsak psiholog bi mi verjetno pritrdil,da se stari starsi in vnuki veliko bolje razumejokot s starsi.Ce pobrskamo po svoji lastni dusi,vemo to.
Vcasih starsem v mladosti kaj zamerimo,jim tezko odpuscamo v veri,kaksno krivico nam delajo.Z babicami pa je drugace,so enostavno zaklad,pa dedki tudi,da ne bom krivicna.

Draga,zdaj si ti brala mojo izpoved.Verjetno te nisem niti potolazila v
tvojih strahovih. Zelela sem ti povedati izkusnjo starejse osebe,ki je imela babici,mamo in je sama mama in babica.Vnuk je zelo navezan name,ceprav zivi dalec in jaz ga vsak dan pogresam.Upam,da sem mu dala veliko v
svoji neposesivni ljubezni.To naj bi bila moja zapuscina zanj.

Imej svojo babico se naprej zelo rada in ne obremenjuj vajinih skupnih uric s svojimi strahovi,predvsem jo skusaj razumeti in obisci jo,kadarkoli utegnes.Saj ves,kako znajo babice sprejeti vsako pozornost.Niso zahtevne.Cas,ki jim ga posvetimo,je najlepse darilo.
In prisel bo tudi tisti dan,ko se bo poslovila.Hudo bo.Toda ti bos nasla tolazbo v veri,da si ji bila zelo blizu in da je to ona vedela.
Iskala jo bos in tudi nasla v spominih in v vsem,kar je imela rada;morda bo to glas ptice,droben cvet,cvetoce drevo,kustrav oblak.In spominov na prijetne urice prezivete z njo, ti ne bo nihce vzel.

Mogoce bos dobila se kak odgovor,tokrat mlajse osebe in bo drugacen od mojega.Zakaj sem ti odgovorila?Mogoce tudi zato,ker je vceraj minilo 16 let
od smrti mojega oceta,ki je bil zame velik clovek.

Povedala si,da te babica razume,da je na dosegu roke,ko zelis njene tolazbe,da se raduje s tabo;zato zate in zanjo tale drobna misel.

Tukaj je srce,ki te ljubi,
razum,ki te razume,
usesa,ki te poslusajo,
in roke,da te objamejo.
Vse tebi na voljo.Vedno. (Pam Brown)

Lep soncen dan Babi

Draga Vnukinja!

Prav zavidam ti svoj odnos z babico. Jaz bi bila takega odnosa zelo vesela, čeprav slovo boli toliko bolj, a veliko ti ostane. Edina pozitivna oseba v mojem otroštvu je bila prababica po kateri sem “podedovala” ljubezen do knjig. Žal nisva bili veliko skupaj, a mi skupaj preživeti trenutki zares veliko pomenijo še zdaj. Kar oprimem se jih.

Prihajam iz zdomske družine, kjer so skrb otroka mame tudi večkrat prenesle na babico. Tudi za nekaj let. Ker sem s svojo mamo preživela malo časa oz. z let premora vmes, si nisva blizu. Včasih sploh podvomom v njen “materinski” čut.
Imela sem pa smolo z babico, ki je vse prej kot pravi biser. Je oseba, ki mi je naredila največ hudega v življenju. S sestro sva veliko pretrpeli in jokali pri njej. Žalitve so bile brez konca in kraja, vredni nisva bili niti toliko kot smet. Ne vem, še zdaj ne vem, kaj je s to babico narobe. Stric mi je dejal, da bi naj v mladosti enega svojega otroka celo umorila. Imala je tri, moja mamo in sestro je obdržala, strica pa dala v rejo.
Ko je mama za nekaj let prišla domov v našo hišo kamor se je preselila babica k nam, so se vrstili prepiri en za drugim. Najhujše so bile nedelje, po cel dan.
Zdaj je mama spet v tujini. Babica sameva sama v hiši mojih staršev. Stanujem par km oddaljeno, pa ne hodim na obiske.
Pa bi bila zelo srečna, če bi moja babica bila taka kot tvoja. Ne bi mi bilo težko iti k njej, jo peljati k zdarvniku, ji pomagati ali samo obiskati.
Povrh pa sem deležna še neodobravanja ljudi, ki ne razumejo, tudi moje mame, ker kot vnukinja ne obiščem tu in tam babice ali jo peljem k zdravniku. Ostali dedki in babica so že pokojni.

Taka je pa moja zgodba. Niti z mamo niti z babico si nisem tako blizu, da bi utrpela trajno škodo, ko ju ne bo več. Pa je to žalostno, akjti edine vezi, ki štejejo so tiste stkane iz ljubezni.
In takrat so tiste naše male “napake” nepomembne in se lahko zares pomeniš kot reče tvoja babica.
Uživaj v trenutkih z njo, si bogata za vajin odnos in vedno ti bo ostal. Saj se boš z njo lahko hodila pogovarjat na pokopališče. Vedno bo s teboj.
Ko bo prišel NJEN čas, pa se lepo poslovi od nje, ne boj se z njo pogovarjati o smrti, o tem kaj ti bo želela še povedati preden bo umrla.
Najbrž ti ima še veliko za povedati….

Pozdravljena!

Tvoja zgodba je popolnoma identična moji zgodbi, le s to razliko, da sem se jaz že morala spopasti s strahom in mislijo, kako preživeti brez ljubljene osebe. Tudi jaz sem imela z babico nepopisno lep in globok odnos (tako kot ti, sem tudi jaz svojo babi imela pravzaprav za mamo, kajti le od nje sem dobila vso tisto brezpogojno ljubezen, ki jo mora dobiti otrok), toda na žalost se je najina zgodba končala dne 1.12.2001 ob 16.15. Vedno sem mislila, da bom vsaj malo psihično pripravljena, ko bo odšla in po pravici povedano mislim, da sem večkrat celo res bila, (dosti časa je namreč preživela po bolnišnicah) le tokrat ne. Babi je že par let bolehala, toda vedno ji je uspelo premagati bolezen, in dne ko je zadnjič odšla v bolnišnico ne bom nikoli pozabila. Še vedno vidim njen odsotni izraz na obrazu medtem ko so jo nesli v rešilca… že takrat sem imela čuden občutek da nekaj ni v redu, a ta slutnja je bila le nekaj neotipljivegai in neresničnega. Še isti dan sem bila pri njej na obisku in bila je vedra, dobro razpoložena. Drugi dan v nedeljo pa je padla v komo… groza.. strah… nimam besed, ki bi lahko izrazile mojo negotovost in strah, grozen strah… cel teden sem jo obiskovala, jokajoč jo prosila, da naj se zbudi, da mi je obljubila, da bo na moji poroki, da bo videla svoje pravnuke… toda nič nisem mogla storiti, ona je le spala in spala… in prišla je sobota 1.12. 2001, ki je bil čisto navaden sobotni dan.. toda, ko sem bila pri njej sem že vedela, da jo izgubljam (morda sem to vedela že prej, a se nisem hotela sprijazniti) jokajoč sem jo prosila, da naj nas neha mučiti in če hoče oditi naj gre….. še pred koncem obiskov, sem ji povedala da jo imam rada in sem odšla… z mami sva skupaj šli na dedekov grob, prižgali svečko in rekli dediju, da naj jo vzame k sebi, to je bilo točno ob 16.15 in uro kasneje ko so nas poklicali iz bolnišnice, sem vedela, da je najine pravljice konec.. da je odšla,in da me je pustila samo.. hecno, toda nekaj časa sploh nisem mogla jokati, še vedno se nisem izjokala, kajti bolečina je še vedno v meni in ne vem , kdaj se bom dokončno izjokala… vem le, da jo pogrešam, a pomaga mi misel, da je vseeno ob meni.

Rada bi ti povedala, da te strahu pred izgubo ljubljene osebe nihče ne more obvarovati… vedno je tu… toda verjemi mi, dan za dnem, korak za korakom se ta strah ob dokončni izgubi izgublja… a ostaja praznina

Draga “Vnukinja”,
kaj naj ti rečem? Taki trenutki so nekaj neizbežnega v našem življenju. Hudo je, ko pride tisti čas, vendar pa moramo iz spomina črpati moč in voljo. Tvoja babi živi zate. Vem, hudo ti bo. Trpela boš, ne boš mogla dojeti, vendar pa črpaj iz sebe, iz tega, kar ti je do sedaj dala.
Z mojo mamo sva sedeli in skupaj jokali, kajti obe sva vedeli, da tokrat ne bo prišla več domov. Ni pa bilo ne vem kako kritično…pač bolezen se je vlekla…pravzaprav dve bolezni, katerih terapiji sta si bili povsem nasprotni. In ravno zato, ker je bilo vse ‘pod nadzorom’, sem odpotovala za 4 dni…v petek dopoldne sem klicala domov in nihle se mi ni oglasil…povedali so mi, da je to bilo točno ob uri, ko je mama odšla. sosedi v bolnici je dejala ‘zdaj bom pa počila’…in je zaspala. Leta dolgo me je moril občutek krivde, da bi morala biti takrat ob njej. pa nisem bila. morda še ne bi odšla…vendar kaj dolgo ne bi mogla več.
hudo je bilo, grozno hudo. počutila sem se, ko da so me zapustili vsi ljudje na tem svetu. bilo je še huje, ko sva s sinkom odšla na njen grob-prvič. potem par let sploh nisem šla na pokopališče. resnica je, da čas pomaga celiti rane. danes je mimo 7 let. in ne trpim več. ostalo mi je toliko lepih spominov, njenih nasvetov, izkušenj, ki jih je prenašala name. in ona bo vedno z menoj.
Ne moremo ti dati nasveta, ne morem ti dati tolažbe. edino, kar ti lahko dam, je to, da s teboj delim svojo izkušnjo.

Drage moje!

Končno sem spet pokukala sem gor in bi se vam rada zahvalila za vse lepe besede, ki ste mi jih poklonile in za vaše izkušnje, ki ste jih delile z mano. Verjemite mi, da mi je veliko lažje pri srcu, ko vem, da nisem sama s takimi “problemi” in predvsem, da je to, kar se dogaja v moji glavi in v mojem srcu “normalno”.

Res je, imam svojo družino – moža in hčerkico, ki mi pomenita največ na svetu. In tudi z možem sva o tej moji temi že govorila, vendar sem mnenja, da me ne razume najbolje – pa ne, da me noče razumeti, enostavno ne ve točno, kaj se mi mota po glavi in ne razume točno mojih strahov (pa naj mu jih še tako opisujem, čeprav se trudi razumeti). In prav zato sem se obrnila še na vas, ki me ne poznate in me je zanimalo, kaj menite o tem.

Vidim, da vas je kar nekaj, ki ste imele (ali še imate) tako enkraten odnos z babico. Veseli me, da tudi v tem nisem edina. Vem, da bo tudi za naju z babico enkrat prišel čas slovesa. Upam samo, da bom do takrat znala še ceniti čas, ki nama je namenjen.

Še enkrat se zahvaljujem vsem, ki ste svoje izkušnje delile z mano in ki ste mi namenile toliko lepih in vzpodbudnih besed. Ostanite še naprej močne in take kot ste! Hvala vam.

vnukinja