Pred dvema letoma in pol je moj najboljši prijatelj naredil samomor. Nič mi ni povedal, da ga bo naredil in zakaj. Nihče ne ve, kaj ga je gnalo v smrt. Še danes sem zelo žalosten, kajti bil mi je najboljši prijatelj.

oj. lahko si predstavljam kako se pocutis. meni je se ne dva meseca nazaj v prometni nesreci umrla najboljsa prijateljica. ti se verjetno gnjaviš še z vprašanji zakaj, ampak bolecina je podobna, morda. upam da se pocutis malo bolje… sedaj po dveh letih. meni vsi pravijo naj ohranim lepe spomine. morda bi jih moral tudi ti. pozdrav

Jaz pa bom sel

Jaz pa bom sel na gmajno tja,
kjer name caka brat drevo.
Cetudi sam sem,nisem sam,
on caka me.

Tam lezem na kamniti krs,
o,tudi kamen mi je drag.
Toplejsi je in bolj mehak
od src ljudi.

V vejevju ptic se prebudi.
Cuj,pesem tebi je zapel
in to resje` kot kri temno’
le zate je.

Med listjem,brstjem in resje`m
razpleta se pogovor tih.
Ne boj se,trav in vetra dih
ne rani te.
(Petr Levec Brezkoncni marec)

Poet je ze vse povedal;le se topel pozdrav Babi

Zgornjemu postu nisem zelela se kaj dodajati.

Dopoldne sem prizgala svecko na ocetovem grobu.Danes mineva 16 let,kar ga pogresam.Najdem ga pa povsod;v lepi narodni pesmi,na potepu po kraskem robu,ko dvignem kozarec in nazdravim spominu na vse,ki jih vec ni za naso mizo,v nasmehu in pogledu mojega vnuka,ki bi ga bil tako vesel.
Tudi ti ga skusaj najti tam,kjer vama je bilo najlepse!
Lep soncen dan ti zelim,kjerkoli ze si Babi

Kaj je vzrok za samomore? Zakaj ljudje naredijo samomor? V katerem primeru bi vi naredili samomor?

Jaz imam svoje razmišlanje o samomoru.
Problem je v tem, da velikokrat v stiski nimaš nikogar na katerega bi se lahko obrnil. Da lahko poveš kar v resnici čutiš in preživljaš. Tu je dosti tabuiziranih tem kot so odnosi v družini (velike zlorabe), problemi s svojem mestom na tem svetu (morda občutki manjvrednosti, nesposobnosti…), izguba pomembne osebe v življenju in nesposobnost to bolečino deliti z drugimi.
Mislim, da je v naši družbi zelo težko preživeti, če si imel kruto otroštvo ali če si utrpel izgubo bližnjega. Smejimo se velikokrat, ko nam je v resnici za umreti, pa ne upamo dati ven.
Sama se spomnim kako je bilo z očetovim alkoholizmom. Vsi so nas imeli za zgledno družino, komu naj se izpovem? Pa sem nekomu povedala in so rekli, ah kaj, pač včasih rad kaj spije. Potem sem si poiskala psihološko pomoč in zdaj je bolje, ker sem vsaj nekje lahko iskrena. Doma in med sorodniki prav gotovo ne morem biti niti še sedaj.

Jaz nimam poguma za samomor, da se razumemo. Če bi res bilo za znoreti, bi morda… Sem pa borka, tako da se borim in borim…

Potem sem izgubila dva otroka med nosečnostjo. Bolečina za umreti, res sem mislila, da ne bom zmogla. Pa sem pomislila, prijatelji pomagajte mi vendar. Še pri partnerju je bilo težko, še on me je vprašal, če se s to “temo”, mojima otrokoma, ne ukvarjam preveč. Pa to samo tri mesece po izgubi.
Glede prijateljev pa naslednje: dobivala sem klofuto za klofuto: misli naprej, ne smeš biti žalostna, tako je življenje, bom te pustila raje samo, veš o teh temah se jaz ne pogovarjam, poišči si strokovno pomoč (pa daj meni mir), da sem baje v krizi sem slišala ipd.

In komu bi se naj še zaupala? Veš, kako sem pomilislila na vse, ki naredijo samomor. Ja, pa komu se naj zaupajo! Prepričana sem, da so poskusili, a so dobili instant nasvete, da ne smejo tako razmišljati.. .
Prijateljici sem rekla, da mislim, da zares bolj razumem ljudi, ki naredijo samomor, saj se nimajo komu zaupati. Rekla je, da na to sploh pomisliti ne smem. Veš kaka je to pomoč, če ne smeš niti pomisliti na samomor.

Ker sem borka, še iščem poti, se borim za svojo pravico do žalovanja, do tega da me boli očetov alkoholizem. Berem, iščem sorodne duše, ki so me morda pripravljene razumeti in pustiti, da čutim kot čutim. Zdaj so pogoji, da si poiščeš pomoč zares že dobri.

Morda je bilo podobno s tvojim prijateljem. Žal mi je za njim. Žal, ker ni našel poti iz stiske in je raje ubral drugo pot.
Ti si pa verjetno kot najboljši prijatelj očitaš, da te ni bilo zanj, ko te je potreboval. Jaz bi si. Spomni se vajinega druženja in pogovorov, morda so bili namigi, besede, stavki…
Morda je imel svojo stisko globoko zakopano v svojem srcu in jo je odnesel s seboj.
Pri samomorih je najtežje to vprašanje zakaj. Ta, ki naredi samomor pusti za seboj veliko človeških razvalin. Egoistično dejanje, pa vendar upravičeno, o koncu svojega življenja zares lahko odločaš, čeprav naj ne bi, ker tudi o spočetju nisi.
Zase boš moral najti svoj način, razmišljanja, kako iti naprej. Odžalovati in najti mesto za svojega prijatelja v svojem življenju. Neko svojo razlago, ker ti on pač ni zapustil pisemca, odveze, da se ti oprošča ipd.

Napiši mu pismo z vsem kar bi mu želel povedati, pa ne moreš več, ker ni med živimi. Jaz sem svojima otrokoma in mi je malo pomagalo. Na njegovem grobu se lahko pogovarjaš z njim, poslušaj kaj ti odgovarja.
Z njegovo družino se poveži ali drugimi prijatelji. Nadaljujte kje je on začel.
Nekaj pozitivnega je najbrž pustil v tem kratkem času na našem svetu.

Upam, da sem ti vsaj malo pomagala. Veš, če bi bolj podrobno napisal kaj čutiš in kaj te njabolj žuli, bi tudi nam bilo lažje te razumeti.

Kako se nimajo kam obrniti? Kaj so pa vsi ti telefoni za mlade, pa SOS telefoni, pa Samarijan, ipd?
Kaj so to mladinski centri? Jaz sem doslej mislil, da tam nudijo kakšno pomoč mladim, ampak izgleda, da tam le narkomanom strežejo z injekcijskimi iglami in z mamili.
Morala bi obstajati kakšna pomoč za mlade, pri kateri, če bi jo mladi obiskali, ne bi imeli madeža za vse življenje. Če greš k zdravniku in poveš o svojih težavah, te označi kot duševno motenega in te temu ustrezno zdravi. Potem imaš pa težave pri zaposlitvi. Npr. da sta dva kandidata z enakimi izkušnjami in izobrazbo. Eden od njih je enkrat mislil na samomor, drugi pa ne. Kaj mislite, koga bo delodajalec sprejel? Delodajalcu so namreč izvidi na voljo ob sistematskih pregledih in ob prvem pregledu za službo!

Lp

Obupan

Točno tako!
In moraš biti kar žilav in pogumen, da si poiščeš pomoč.
Najbolje, da ti takrat kdo pomaga, da nisi tako sam.
Če pa ne daš ven, da se v tebi dogajajo hude stvari, pa je še težje!

Ideja o samomoru je zelo inteligentna stvar. Vsak inteligenten človek bo pomislil: kakšen smisel ima vse skupaj? Zakaj sem sploh tu, en sam boj, toliko garanja za majhna zadovoljstva, odnosi, denar – vse to je tako minljivo in labilno, v trenutku se lahko vse podre in obrne. Nekaj časa sem srečen, takoj zatem sledi tragedija. Kakšen smisel ima se goniti tu in vztrajati, na koncu nas tako ali tako pobere, zakaj ne bi agonije, ki se meša le z majhnimi, trenutnimi zadovoljstvi, končali že prej?

To je inteligentno vprašanje.

Dejansko storiti samomor zaradi teh vprašanj je totalno neinteligentno, noro dejanje.

Ko nekdo naredi samomor (če odmislimo odrešitev od hudih bolečin neozdravljive bolezni, denimo – kar podpiram, se pravi evtanazija – a to je drugo vprašanje, pustimo to) iz takih in podobnih razlogov ne gre zgolj za to, da je bil v stiski. Te stvari je treba ločit. Ne gre zgolj za en problem, ki ga je treba rešit. Tudi za več problemov naenkrat ne. Gre za pogled na življenje kot tako.

Večje kot je zate življenje, manjše se bodo zdele stiske. Manjša so tvoja obzorja, bolj bodo pritisnili problemi, bolj se boš istovetil z njimi.
Če se ves tvoj svet vrti okoli odnosov, bo tragedija, če se odnos podre. Če je ves tvoj svet denar, bo tragedija finančni polom. Zdaj karikiram, a v osnovi je tako.

Rešljivost oz.nerešljivost problema ni odvisna od samega problema, ampak od tega, kako vlogo igra problem v tvojem življenju. Manjše je življenje, tvoj pogled nanj, večji prostor bo zasedel problem oz.problemi.

Gre za to, kaj je zate življenje. Če je zgolj skupek funkcij, ki jih opravljaš, bodisi v odnosih, v službi ali hobijih – če se vse življenje zvede zgolj na to (kar večinoma se), potem sesutje ene od teh kategorij pomeni katastrofo.

Zato je reševanje zgolj same posamezne stiske premalo, da bi človeka odvrnili od takih misli. Človek se rabi zavesti smisla življenja, ki ni v zunanjih rečeh (odnosih, denarju itd.), ampak je v obratu navznoter.

vedno je tu problem. Kakšen odnos imaš do življenja in sebe, tako reagiraš. Ne gre za moč in vzdržljivost, ampak za zavedanje, kdo sploh si. POnavadi imamo predstavo o sebi le od zunanjih dejavnikov – smo to, kar smo v očeh drugih, definirajo nas odnosi, ki jih imamo z drugimi.
To je mimobežno in fragilno.

Ti si, kar si. In to moraš najti. Porebno je pogledati vase.

Človek, ki je res na robu samomora, je na robu samomora na dveh nivojih, in na enem od dveh nivojev bo neizbežno storil samomor:
-da si bo odvzel fizično življenje
-da se bo prerodi – tudi to je smrt, smrt starega pogleda

Zato samo razmišljanje o samomoru ni nekaj groznega in tragičnega. Lahko odpre vrata v čisto drug svet. To je točka dna – ko se jo doseže, je možen odriv navzgor.
Ko človek tako globoko prispe, da začne resno razmišljati o samomoru, takrat lahko vidi, da je to nesmisel. Sicer se ljudje temu izogibamo. Saj ne gremo globlje v to misel – a ta misel je realna in normalna misel za vsako zavestno bitje. To samo pomeni, da se sprašuje o svojem obstoju. Živi in skuša to osmisliti. Dejansko misel o samomoru pomeni to.
Če ne osmisli, potem ne vidi drugega kot smrt.
Človek ima zavest – ima tudi zavest, da se odloči za smrt. To ni nič takšnega, nič nemoralnega. Ima pravico. Zakaj se bo odločil – to je druga stvar.

Misel o samomoru je nesmiselna, samo če je življenje smiselno. A to ni tako samoumevno. Smisel življenja NI samoumeven, kot ljudje mislijo. Kaj je tako samoumevnega?

Smisel življenja je treba poiskati, a ne v zunanjih rečeh, ki niso v naših rokah. Te zelo hitro smisel tudi izgubijo. Potreben je obrat navznoter in poiskati je treba notranji vir zadovoljstva – in ta je trajen.

Človek, ki je tako globoko, da se poigrava z mislijo na smrt, lahko najde nekaj, kar človek, ki “mirno in zadovoljno” živi mogoče ne bo nikoli. Misel o samomoru pomeni, da je prišlo do točke, kjer se lahko zgodi nek bistven preobrat – vse je izgubljeno, vse, kar je prej dajalo smisel je odšlo, nič trajnega ni več – zdi se tragično.
A ni res – in tu je možen preporod. Ko vse umre, kar ti je dajalo smisel, potem je možnost, da se v tebi prebudi notranje zavedanje smisla, čisto druga dimenzija.

Ne govorim zdaj pravljic, ne zmišljujem si. Ko najdeš v sebi svoj izvir zadovoljstva, miru in tišine, potem se te zunanji svet ne dotakne več toliko, igraš njegovo igro, a v tebi je spokoj.
Ko ves svet izgubi smisel – to je dobro. To je točka, kjer lahko najdeš svoj notranji vir. In ko to najdeš, je misel na samomor smešna, igra življenja je zgolj to: igra. Osmišljaš se sam, ne osmišlja te svet.
To mora poiskati vsak človek – pri samomorilcu to le pride bolj do izraza. Zato je tudi možen večji preporod in globlje prepoznanje – če ga najde.

Vprašanje samomora ni nič drugega kot vprašanje tvojega zavedanja sebe in tvojega spoznanja samega sebe.

Ti si me s svojim pisanjem spravila v še večji obup! Da je razmišljanje o samomoru inteligentno dejanje, kaj takega lahko reče samo psihopat! Noben prijatelj, noben svojec, noben sorodnik ne bo mislil, da je bil tisti, ki je naredil samomor, inteligenten! Ali boš še tako razmišljala, če bo tvoj (inteligentni) sin ali hči naredil samomor??

Kot prvo – ne soli pameti in ne bodi patetičen – tudi sama imam izkušnjo, ko je zelo zelo bližnja oseba naredila samomor in od tega ni niti eno leto!!

In poznam ljudi, čigar starši so naredili samomor. Od sorodnikov hči je naredila samomor. Zato malo spusti svoj ego in ne jadikuj v neskončnost – pravzaprav ti prav ustreza, da lahko tako obupuješ. Počutiš se pomembnega.

Nato preberi še enkrat, kaj sem napisala in ne polagaj besed v usta. Ljudem, ki se niti toliko ne potrudijo, da bi zares prebrali, kar sem napisala, ne mislim več odgovarjati!

Še enkrat – zadnjič – ti razložim in tokrat beri z razumevanjem:
Samomor je eno največjih življenjskih vprašanj in vsak inteligenten človek se vpraša – čemu sploh biti tu?
Ja, vprašanje samomora je znak inteligence.
Narediti samomor je norost.
Čutiš razliko? Malo premisli, preden spet skočiš k napačnim zaključkom.
Govedo se ne sprašuje o samomoru, ker nima zavedanja. Samo človek se zaveda, da je. In samo človek se lahko vpraša, ali je to sploh smiselno.

če bi bil sposoben res brati, bi videl, da sem ravno to povedala.

Veš, koliko vodilnih filozofov je postavilo vprašanje samomora v središče svoje filozofije?

In namesto da obupavaš in se smiliš sam sebi, malce bolj zrelo poglej na stvar.

V obup pa te ne spravi nihče, ampak se spravljaš sam.

Kot sem rekla – problem je v tem, ker nihče ne zna prevzeti odgovornosti za svojo srečo/nesrečo – vedno je odgovoren drug. Zdaj sem jaz odgovorna za tvoj obup – jaz ali pa kdo drug. Saj ni važno – važno je, da ti lahko obupuješ.

Ljudje radi obupujemo. takrat smo v centru. Z “obupanci” se vsak ubada. Če je človek zadovoljen, ga še opazijo ne. Njegov ego trpi. V obupu je ego ogromen in vsak mu namenja pozornost.
To ni v nobeno pomoč, v nobeno!

Si pač dobil en odgovor, ki zadevo postavi v malce drugačno perspektivo namesto običajnih trepljanj in tolaženj, ki niso v nobeno pomoč – a seveda so ti všeč, ker te ujčkajo.
Misliš, da ti pomaga, če ti ljudje govorijo “ja, bogi, no”? Paše ti, a pomaga ti ne. Samo ti nočeš, da se ti pomaga, ker hočeš biti žalosten in “obupan”.Nočeš, da ti nekdo postavi zadevo v pravo luč. Nočeš, da tvoja rana ozdravi. Hočeš biti še naprej obupan.
Vsaka rana ozdravi samo z zavedanjem. Najbrž ti je ta beseda popolnoma tuja. Zavesti se moraš, v čem je bistvo problema.

No, po dveh letih in pol se spravi malo k sebi in malce zreleje poglej na stvar.
Zdaj imaš priložnost.

Ničesar od tega nisem napisala, da bi te žalila ali hotela prizadeti – hočem ti samo postaviti stvari v drugačno perspektivo.
Namesto da skačeš v luft, probaj malo razmisliti, kar sem ti povedala. Probaj se zavesti dejanskega problema – od tvojega prijatelja, predvsem pa od sebe. Ker prizadet si zaradi lastnega nerazumevanja. Smrt drugih nas vedno prizadane, ker nas v globini opomne, da smo sami smrtni.

Vse, kar te prizadane, ima opraviti s tabo, ne z drugim – vedno!!!

In zrel pogled na stvari je ravno iz te perspektive. Ne pa jadikovanje, da koliko hudega so ti drugi storili. To je otročje. Zrel človek se zaveda, da ga bolijo vedno le lastne rane in da drugi na to le kaže. Misliš, da se drugi ukvarjajo s tujimi ranami? Vsak ščiti le svoje lastne rane in vsak vali krivdo na druge.
Zrelost je v prevzemanju popolne odgovornosti – za svojo srečo in nesrečo. Ključ je pa v zavedanju in razumevanju.

Upam, da si me vsaj malo razumel.

Veliko zavedanja in pozornosti ti želim – predvsem pa poguma za to. Samo pogumen človek je sposoben prevzeti odgovornost za vse.

samo izberi: boš jadikoval – pa ne le tu, ob vsaki stvari, ali boš ob takih in drugačnih preizkušnjah poskusil poglobiti svoje razumevanje zadev, v končni fazi tako globokih, kot je smrt?

Odvisno je od tebe, jaz se pa poslavljam. kar sem imela za deliti s tabo, sem delila, ti pa naredi s tem, kar hočeš.

z vsem dolžnim spoštovanjem,
pridružil bi se mnenju vojke, kaj pa če so tisti ki so storili samomor (in uspeli) prišli do spoznanj, do katerih nas večina ne bo (morda) nikoli prišla, na srečo, sicer bi vsak normalen naredil samomor,
samo v razmislek…

Samomor je lahko popolnoma razumna odlocitev, a je taksen le v redkih primerih. Vsekakor pa ima ponavadi z samomorom iz dusevne stiske skupno lastnost, da zelo prizadane najblizje. zal…

Oglašam se bivša samomorilka, ki je preživela. Rada bi vam samo povedala, da je filozofiranje o tem, da so obupanci radi v središču pozornosti, lari-fari. Če bi to bilo res, bi povedali, da mislijo na samomor ipd., ampak tisti, ki misli resno, je tiho – ne želi, da bi mu namero kdo preprečil.
Res je statistično gledano več samomorilcev med izobraženimi ljudmi, ne med inteligentnimi – in to je velika razlika, se morate strinjati z menoj. Izobraženi imajo več odgovornosti, za več stvari so odgovorni, več zadev, ki so pomembne, se jim v življenju lahko ponesreči.
Sama sem se znašla v začaranem krogu. Kar naenkrat so se pojavili problemi, in sicer v fazi mojega malodušja, ki jih nisem sproti reševala in nato posledično prišli novi in novi. Takrat se vse zgrne nate, zadeve se zdijo neobvladljive. Ker sem bila v zgodnji mladosti zatirana oseba (zelo strog oče), z malo mero samozavesti, se nisem znala postaviti zase, prositi za pomoč.
Sprašujete se tudi, kako da tisti ne pomisli na svoje najbližje. Saj pomisli – ampak meni se je zdela bolečina najbližjih manjša kot moja bolečina, ki bi jo doživljala, če bi še živela.
Zdaj sem se postavila na noge, se osamosvojila, poročila (moj mož ve o vsem), imam krasnega sinčka, lepo službo.
Zdaj vem, da problemi niso bili tako nerešljivi, ampak ko si v tistem začaranem krogu, je grozno. Nato začneš premišljati o samomoru – in že se ti posveti takrat zate svetla luč – cilj, s katerim se začneš ukvarjati – načrtovati, zbirati podatke – skratka obsedenost, ki jo skrivaš pred svetom.

Ne znam dati nasveta tistim, ki na to mislijo, ker se takrat jaz v tistem stanju za nič na svetu ne bi nikomur odprla in se pogovarjala.
Mogoče bodo le lahko razbrali iz mojega primera, da se vse reši in da je dejansko pred vsakim človekom lepo življenje, le boriti se je potrebno, ni je stvari, iz katere se ne da izkopati, le hoteti je potrebno.

NE SANJAT DA BOSTE S SVOJO SMRTJO REŠILI PROBLEME. POMISLITE DA VAM JE PRAVKAR ZDRAVNIK REKEL DA BOSTE ŽIVELI ŠE 100 DNI KAJ BI STORILI?

to je res zalostno.vem kako se pocutis saj se je tudi oseba,ki sem jo imela rada ubila-moj stric.setujem tisamo da se z veseljem spominjas veselih trenutkov,ki sta jih prezivela skupaj.ne mu zameriti ker je to naredil saj je bila to zanj edina resitev.lepo se mej.
adrijana

Imela sem prijatelja, ki ga je sicer nenadoma izdalo srce, ampak en prijatelj mi je rekel, da je možno, da je vzel preveč antidepresivnih sredstev. Pravega vzroka nam starši niso povedali. Skratka…

S tem prijateljem sva si bila duši dvojčici in mi je vse zaupal. Bil je v vseh pogledih izjemno uspešen človek, dobro je izgledal, dober po srcu. Četudi je bil videti navzven zelo odločen, je v notranjosti potreboval BREZPOGOJNO ljubezen. Bil je ljubljen, vsi so mislili, da ga imajo res radi, ampak on je čutil eno čudno praznino. Ne vem, mogoče se je to vleklo še iz dobe, ko sta se njegova starša ločila. Imel je ene brazgotine, ki so bile del njega. Tu večina od nas ne more nič.

Potem so bila tu pričakovanja vseh, da vzdržuje to popolnost, kar je bilo na dolge proge izčrpajoče. Ni zdržal. V nekem trenutku se mu je zdelo, da so nenadoma nastale nepremagljive ovire. Ker sva si bila sorodna, sem dejansko čutila te ovire.

Potem je umrl. Vedel je, da bo umrl, saj se je noč poprej poslovil z besedami, naj obljubim, da bom mislilla nanj. Začuda, ko je umrl, so se vse tiste ovire, nenadoma podrle. Kot da jih nikoli ni bilo. To mi je bilo grozno!!!

Tako kot je rekla predhodnica, ovire se zdijo v nekem trenutku močnejše od tebe.

Tudi meni je zelo hudo ko berem odgovore na to vprašanje.
Samomor je naredil moj oče-alkoholik.
Kljub vsemu sem ga imela rada. Tudi danes ga še imam, od njegove smrti je minilo tri leta. Velikokrat razmišljam o njem. Vem da mu nismo mogli pomagati, bil je zelo vase zaprt človek. Kar je storil on, me je naučilo tega, da se moraš v življenju odpreti drugim, poiskati pomoč za svoje težave in se boriti.
Hudo mi je predvsem zato, ker ne moreš zaupati ravno vsakemu človeku, kaj si v življenju “dal skoz”, saj si žal stigmatiziran če si tako bližnji sorodnik samomorilca. Večkrat slišim izjave kot npr. “ja njegov stric je naredil samomor, nič čudnega da je on tako občutljiv…” itd. Kako takemu človeku povedati”ja veš, moj oče se je pa obesil..”

Poiskati si je pač treba ljudi katerim lahko zaupaš. Vsem pa sporočam naj bodo malo bolj razumevajoči.

Pri prijateljevem samomoru ali nekoga bližnjega je najhuje to, da če si res PRAVI prijatelj, da njegovega obupa nisi opazil in mu pomagal. Sedaj se počutiš sokrivega, ker ti je ta prijatelj takrat ko si ga ti rabil vedno priskočil na pomoč, ti pa medtem ko te je on RES rabil tega nisi naredil ali dovolj hitro opazil ali pa se celo takrat ukvarjaš s svojimi povsem nepomembnimi težavami.

…mislim, da samo čas lahko pomaga…. ampak grenek priokus ostane za vedno.

Na takšen način sem izgubil mamo in najboljšega prijatelja.

Anja, čisto se strinjam s tvojim opisom!

Za vse ostale tudi tuki gor pa, če tega ne izkusiš lahko samo pametuješ.

ko pomislim, kako si nekdo vzame življenje, kot bi ne bilo nič vredno. Kako ga zavrže kot smet.

Sem bila že sama v situacijah, da bi mogoče bila opravičena iti viset z drevesa ali kaj drugega, pa vendar……….lepo vas prosim. Pri vseh teh ustanovah, kjer se da pomoč dobit, dajte no.

In ko pomislim, kako se je moja mama borila, da bi vseeno prebolela raka, preživela, koliko volje in moči in želje po življenju, ki ga ni mogla več živeti…………….nekdo pa vse to zavrže, zdrav, močan……….madona, me razkuri.

Ne mi zdaj, da človek pade v taka in drugačna stanja. Samomor, alkoholizem, narkomanija – čista objestnost, domena slabičev.