Že pred nekaj časa (leti) sem v eni od knjig prebrala, da ljudje jokamo za umrlim zato, ker smo kar naenkrat ostali sami in osamljeni. Ker od teka trenutka nimamo več dobrega prijatelja, …, torej smo sebični in egoistični, ker mislimo samo nase, kako nam bo sedaj hudo in kako bomo osamljeni brez ljubljene osebe, ki je kar nenadoma odšla.

Vsa ta leta dostikrat razmišljam o teh besedah in predvsem vsakokrat, ko izvem, da nas je zapustil nekdo, ki smo ga imeli radi.
Vsakokrata se sprašujem ali ni v teh besedaj tudi nekaj resnice?!

Kaj vi mislite?
Imam občutek, da me bo večina skretizirala, vendar, poglobite se v besede, ki sem jih napisala, ali ni v njih kanček resnice?

Vsem pa želim, da žalostni dogodki ostanejo čim dalj od nas vseh, čeprav nekje nas najdejo – slej kot prej.

Lep dan!

Kanček resnice, seveda. Predvsem pa žalost, ker meni dragega človeka ni več v mojem življenju, ker mu ne morem več dajati in ne več prejemati. Mene osebno je do sedaj najbolj prizadela izguba sošolke, ki je odšla pri rosnih 21 letih (kostni rak). Ne bi mogla reči, da sem brez nje sama ali osamljena. Jo pa pogrešam, tako hudo jo pogrešam…pa čeprav je že minilo 15let. Še vedno se mi včasih prikrade v spomin njen nasmeh, njena iskrica, njeno veselje do življenja… Hvaležna sem, da sem jo poznala, da sva skupaj prehodili delček poti. In spominjala se bom vedno.
poli

Delno se strinjam z obema. Res pa je, da sem takrat ko sta mi umrla starša, obakrat razmišljala o stvareh, ki jih ne bosta doživela. Ne vidita, kako rastejo vnuki, ki sta jih tako težko čakala, ogromno stvari sta si še želela doživeti in videti, pa jima ni bilo dano. In to me je ob njuni smrti zelo bolelo. Seveda ju zelo pogrešam, še bolj pa mi je žal, da ne morem z njima deliti svojega veselja.

Pika,
si prepričana, da starša ne vidita? Morda pa le ti (mi) ne vidiš (vidimo) njih.

Joja,
sem tudi sama mislila tako, sedaj pa ne več. Seveda gre lahko tudi za egoizem, ampak mislim, da gre bolj za navezanost. Smrt pomeni dokončnost v odnosu z osebo, ki je ni več. S tem se je težko sprijazniti.
Ljudje imamo tako redko razčiščene stvari med sabo. In ravno smrt priplavi na površje morda že pozabljene in nekje v podzavesti shranjene čustvene usedline.
Meni smrt predstavlja prehod v drugačno, lažjo obliko bivanja – brez fizičnega telesa. Če pomislim, koliko dela imamo prav s fizičnim telesom, je s tega stališča smrt odrešitev. Vse ostalo, ostane, nevidno seveda.

Ja, velikokrat mi je v tolažbo misel, da sta kljub “fizični” smrti še vedno prisotna. Da vidita, kaj se z nami dogaja. Trudim se, da živim tako, da ne bi bila razočarana nad menoj. Ne zaradi njiju. Zaradi mene same. In to mi daje res boljši občutek.

Naravno je in logično, da če nekdo umre, ne zmore čustva kot je egoizem ali žalost . Za osebo, ki jo zapusti pa ostane praznina, ki jo je umrli nekoč zapolnjeval. Gre torej za neko vrsto žalosti ali bolečine, tudi egoizem.Egoizem pa traja samo toliko časa, da se oseba postavi na lastne noge in najde srečo v nečem drugem. Najhuje je izguba ljubljene osebe, ko govorimo o čisti ljubezni.Čista ljubezen pa je v današnjem času redka, saj nas sistem sili v borbo za denarjem in pehanje za uspehom.
Po mojih izkušnjah pomaga samo pozitivna in čista misel.
Lepo pozdravljena.

Zakaj pa imamo pokopališča, grobove ipd.?
Zakaj so egiptčani umrlim dajali s seboj predmete za drug svet?
Vse to je zaradi našega “egoizma”. “Njih” več ni!
Mi ostanemo in vse to je zaradi nas. Nam v pomoč pri poslavljanju in žalovanju.

Ne vem, če lahko zares imamo radi, ljubimo, pa potem dolgo ne žalujemo. Milsim, da to ni mogoče. Potem bodo naše vezi samo še površinske kot naša instant hrana.

Moj mož se je dolga leta boril s težko boleznijo, ki ga je uničevala bolj kot je to kazal. Vedno veder in nasmejan je vsakomur polepšal dan. Bil je čudovit mož in oče. Ko je pred sedmimi meseci nepričakovano in nenadno umrl , sem rekla odraslima otrokoma:

“To je bila za atka rešitev! Lahko bi ostal invalid,…! Mi se ne bomo smilili sami sebi!…”

Takrat sem bila nenavadno močna in resnično sem tako tudi mislila in čutila. Marsikdo, ki naju je poznal kot nerazdružljiv in ljubeč par na vseh poteh, razen službenih, se je čudil moji prisebnosti. Tudi otroka sta laže prebolela izgubo, ko me nista gledala popolnoma skrušeno.

Sedaj nisem več tako močna. Najraje sem sama s seboj, ker me nobena družba ne zadovolji.Nikjer ni več tako, kot je bilo, povsod sami spomini… Iščem se, niham v razpoloženju, valovim…. Toliko stvari se je spremenilo…. Otroka se trudita in me vabita zdaj sem ter tja, jaz pa večino vabil odklanjam… Ne bi jima bila rada v breme, pravico imata do svojega življenja!

Draga Nelly!

Ne gre brez dolge poti žalovanja. Poskusila si ostati močna (kot vsa družba od tebe pričakuje in želi).

Pišel je tvoj čas poslavljanja. Pošlji nekam to moč. ponos pred drugimi kako zmoreš brez moža. Ne zmoreš, dopusti si svoja čustva obupa, žalosti, jeze, hrepenenja. Ukvarjaj se s svojimi spomini nanj, piši, riši, pogovarjaj se z drugimi o tem (ta je težka, vem).

Kako dolgo boš v tej žalosti, obupu, ti ne vem napovedati, a potem se počasi zažne vračati veselje, najprej z občutkom krivde, potem postopno vedno svetleje doživljaš svoj vsakdan. IN proti koncu žalovanja, boš vajine skupne spomine imela shranjene na prav posebnem mestu v svojem srcu.

Težko berem ali poslušam hvaljenja kako je nekdo “hrabro” prebolel izgubo pomembnega človeka v svojem življenju. To pride za njim, ti si dokaz za to.

Vse to ti je napisala mama, ki je izgubila dva svoja otroka.
Proces je pa podoben.

Dovoli si svojo žalost, neguj spomine na tvojega moža.
Če kaj bereš, preberi npr. Zdravljenje žalosti, James van Praagh ali kaj od Elisabeth Kübler Ross.

Po eni strani lahko to res označimo za egoizem, ker žalovanje je žalost za izgubo. Pa je lahko to smrt ljubljene osebe ali pa vsakokratne ločitve od ljudi, ki jih imamo radi. Praznina, lahko ostaja v obeh primerih. Praznina, katere ob morebitnem nesrečanju z njimi morda sploh ne bi občutili, ker v tem primeru tudi ne bi poznali občutka neskončnega miru. V zadnjih letih je beseda “egoizem” postala tako moderna, bodisi v diskusijah o dobrih delih, ko naj bi človek naredil dobro delo le iz egoizma, ker se potem sam dobro počuti, bodisi kako drugače. Vendar sama žalovanja ne bi izenačevala z egoizmom. Smo samo ljudje in, si priznamo ali pa ne, ljubezen nam tudi v tem času in še sploh v tem času največ pomeni in ker je ne znamo živeti, si iščemo nadomestke zanjo. In sami sebi lažemo. Ko nekdo odide pa smo ga iz vse duše imeli radi, pač ostane praznina. Ni več občutka miru in domačnosti, ko je bil ob nas, pa ko smo ob njem bili mi res mi… Ljudje v primeru odhoda drage nam osebe večinoma dobimo tisto moč, da stvari lahko preživimo, kot je to storila Nelly. Vendar če je bila to tebi sorodna duša, te prej ali slej vrže. Ker globoko v sebi veš, da se ne boš verjetno nikoli več tako dobro počutil, kot si se ob njej/njem (pa je to partner ali pa prijatelj, celo otrok), vse dokler ga zopet ne srečaš. Vse ostalo so nadomestki. In če imaš srečo, živi v tem času tebi v bližini še kakšna sorodna duša, ki ti križa pot. Žal sama vedno manj verjamem v besede, ki sem jih tudi sama soljudem marsikdaj izrekala: “Saj bo vse v redu. Samo malo potrpi.” Je ali pa ni, po moje je le v nas, ali si to hočemo priznati ali pa se skrivamo sami pred svojimi mislimi in občutki.

NAJ TE NE BO STRAH POSLAVLJANJA. LOČITEV JE POTREBNA, DA LAHKO NEKOGA ZOPET SREČAŠ. PRIJATELJI SE BODO ČEZ NEKAJ TRENUTKOV ALI ŽIVLJENJ ZANESLJIVO PONOVNO SREČALI.
(Richard Bach: Iluzije)

Pa nas je še vedno strah. Smo pač samo ljudje.

Tudi jaz sem že od nekoga slišal, da je prebral tisto o čem pišeš. Kaj pa naj bom vesel, če me kdo od blžjih zapusti? To je naraven proces, da je človeku hudo, ko izgubi osebo, ki mu je bila blizu. Nima se nobenega smisla obremenjevati s tem.
Lep pozdrav !

mislim da je v teh besedah zelo malo resnice vendar mi je zelo tezko priznati da imas prav.ko izgubis ljubljeno osebo se nenadoma pocutis zelo izgubljeno in prazno,se pravi,da v tem trenutku res mislis samo na sebe,vendar ko se spomnis vseh tistih precudovitih trenutkov,ki si jih prezivel s to osebo,se spomnis kako ga imas rad in da bi dal svoje zivljenje da bi ta oseba se danes zivela,da bi jo slisal ko bi se smejala,da bi jo imel priloznost se enkrat objeti,ji reci da jo imas rad!ko se spomnis nanjo in se resnicno zavedes da je ni vec med nami ne pomislis na svojo samoto ampak na njegovo.za mene osebno je zelo tezko razloziti pojem SMRT saj si ne predstavljam kam odide clovekova dusa ko zapusti telo.veliko jih rece da odidejo v nebesa jaz pa se sprasujem ce jo to res,kajti ce je bomo na koncu vsi skupaj in potem sploh ni razloga da si zalosten ko ti nekdo umre.klub temu,da sem napisala,da se strinjam s tabo sem se premislila.ne mislim da si sebicen ker pac mislis samo na sebe ampak ti je resnicno hudo ko ti ljubljena oseba umre.ljudje smo na svetu da zivimo in nato tudi umremo,vendar zivljenje ni samo cas do katerega umres ampak cas v katerem zelis narediti cimvec za sebe,svoje ljubljene in svojo sreco,saj se edino tako lahko sprijaznis s to grozno stvarjo.
adrijana

Vse sem Vas prebrala,a najbližje mojemu razmišljanju je Tinetov odgovor.Vsak pač po svoje občuti bolečino izgube.Koliko je v vsem tem egoizma se mi pravzaprav do trenutka,ko je na Tebi samem da si pomagaš sploh ne zdi toliko pomebno.Je pa res,da je človek v prvi vrsti najprej sam…kar pomeni,da premore toliko moči,da se dvigne pokonci tudi takrat,ko se zdi,da je nemogoče vstati.
Se pravi…znati ali naučiti se zanašati sam nase!Tudi v obdobju,ko imamo ljubljeno osebo ob sebi.

In zato razumem Nelly…Vedno je nekdo,ki je močen.Mogoče tudi zato,ker se zaveda,da so ostali šibkejši od Njega.Strinjam se z tistimi,ki trdijo,da bolečina nekoč pogleda na dan na drugačen nepričakovan način in verjamem,da lahko zaboli bolj kot bi si bili vajeni priznati in nekomu opisati.Vem,Nelly,bila sem tam…
Pridejo trenutki,ko se zdiš sam sebi sam…ni odrešilnih solz,ki prinesejo olajšanje.
A vem,da boš prečkala brv.
Ne poznam Te,a verjamem tam kjer Ti prenehaš.

Ne strinjam pa se s Tabo Anja,ki praviš da resnične ljubezni brez dolgega žalovanja ni.Ne vem mogoče sem Te slabo brala,a zazdelo se mi je kot bi hotela reči,da se da postaviti stezo na kateri izmerimo dolžino našega žalovanja,da pokažemo-izkažemo ljubezen.Koliko časa je potem ta meja?
Ne vzemi osebno,tole ni kritiziranje…
Gre namreč zato,da bi se v obdobju mojega poslavljanja od meni ljube osebe lahko človeku,ki me ne pozna zazdela nora.Takšna so bila tudi moja obdobja in težko bi določila tisto,za katero bi rekla da ne kaže več reakcijo mojega žalovanja.
Človek različno doživlja in zato mislim,da so stereotipi odveč.Rok žalovanja se mi zdi prej miselni vzorec,ki nima pomembnejše veze z ljubeznijo.Prej s tem;…”kaj bodo pa ljudje rekli…”.

Vsak je edinstveno bitje in kar drži za nekoga ni nujno da se najde v drugem.
Tako je tudi z izgubo,žalovanjem,ljubeznijo in čutenjem vsega slednjega.

Vsaj tako mislim jaz.

Lepo Vas pozdravljam,

Kaja

Jaz sem ena, ki sigurno se s tem ne strinja. Pred 2 leti sem tragično izgubila 16 letnega sina. Najboljšega otroka pod soncem. In to boli resnično fizično boli. Nikoli nisem razumela ko je kdo rekel da ga boli srce, sedaj vem kako to zgleda. To ni egoizem nisem sama še manj osamljena večkrat so mi celo vsi odveč – ampak ni besed s katerimi bi to opisala, lahko razume samo nekdo ki je to doživel. Vem da bom žalovala za njim dokler bom živa. Na grob grem vsaki dan tudi dvakrat pa ne zaradi sebe, zato ker mu drugače ne morem nič več nudit, ne morem ga stisniti k sebi se z njim pogovarjat, mu skuhat najljubšo hrano, ničesar mu poklonit razen rožice in svečke. Na tak način čutim da sem mu blizu, da mu vsaj nekaj dam – delček svojega dneva samo zanj. Čeprav je v mojih mislih 24 ur na dan. Ja življenje gre naprej, ampak kakšno življenje? Smeh, veselje, sreča to je zame samo preteklost. Pa ne samo zame, za moža je enako hudo. Skušava zaradi drugega otroka živeti “normalno” ampak je tako bolečino izredno težko prikrivat. Malo prej sem mu naredila ikebano za na grob, lahko bi jo kupila ampak ne. to mi je bilo danes edino zadovoljstvo: da sem naredila nekaj zanj z mojimi rokami.
Sekunda na nepravem mestu je usodna da ti vzame ali obrne življenje na glavo. To v razmislek vsem tistim nestrpnežem na cesti, ki se jim vedno nekam mudi in vozijo prehitro, en tak nam je vzel našega sončka in nas potisnil v temo. Ukradel nam je dušo in istrgal srce. Edina tolažba mi je da ga bom nekoč spet lahko objela in stisnila k sebi. Ja res verjamem v to in to mi ne more nihče vzeti.

Draga nekoč srečna mama, misliš, da je tvojemu sinu sedaj hudo? Misliš, da potrebuje to, da prideš vsak dan na njegov grob in da mu želiš nekaj dati? Ali morda potrebujeta to vidva s tvojim možem – to, da bi nekaj naredila zanj? Ne razumi me narobe, vendar menim, da praznino občutita vidva, vajin sin je ne. In verjamem, da je hudo. In vem, da lahko fizično boli.

In ob Kajinem pisanju se mi je porajalo še nekaj, kar sliši na dobo žalovanja. Nikoli nisem razumela, kako lahko nekomu, ki mu je umrl bližnji, postaviš dolžino žalovanja in tudi to, kaj mora takrat obleči. To je zame licemerstvo. Čemu svetu kazati, da ti je in koliko ti je hudo? Je to morda le zunanja kompenzacija in samoopravičilo, da ti očitno ni hudo toliko, kot misliš, da bi ti moralo biti?

Malo me spominja na tercialke, ki so vsak dan pri maši, preostali dan pa na veliko opravljajo in zatirajo tiste, ki so po njihovo srečnejši od njih. (To seveda ne velja za vse.) Moraš svojo vero in povezanost z nečem Višjim res kazati na tak način? Mar tega ne moreš opraviti sam, v tišini? Ali pa gre tudi tu za zunanjo kompenzacijo tega, da morda zase in za druge na duhovnem področju premalo narediš? Pa misliš, da ti bo kaj pomagalo, če se boš vsak dan kazal pri maši, pa opravil devet prvih petkov, pa hodil k vsem šmarnicam, pa…?

Tudi deset zapovedi naj ne bi bile zapovedi, temveč priporočila, kako bi bilo dobro živeti, da boš sebi in drugim naredil čimmanj škode. Manj je narediš drugim, posledično je tudi manj narediš sebi. In mi smo to preobrnili kar v zapovedi? Ali pa je bila to Cerkev, ki je hotela držati roko nad ljudmi? Tu bom v nadaljnji razpravi pri sebi naredila rez, ker moje pisanje začenja mejiti že na čisto druge probleme. Vendar: smo se vprašali, kdo je tisti, ki je določil, da moraš na primer za zakoncem, starši in otroki žalovati 1 leto in ta čas nositi črna oblačila? Prijateljici je pred leti umrla mama. In najbolj srečna sem bila, ko sta se oba odločila, da ne bo temnih oblačil in da se zavestno ne bosta vdala malodušju. In ko je njen oče slučajno že po dveh mesecih srečal žensko, s katero je danes poročen, smo bili zanj veseli. Pa ni imel zato žene nič manj rad. Le trudil se je, da po njeni smrti ne bo potonil še on (sicer prve trenutke skoraj je). Malokomu to uspe. Vendar tistemu, ki uspe, bi bilo prav, da bi bili zanj veseli, ne pa, da ga potem opravljamo na dolgo in široko, kot se to dogaja sedaj tudi že na tem forumu.

Pred mesecem in pol mi je umrla mama. Njena smrt je bila nepričakovana in mnogo prezgodnja. V bolnico je odšla na operacijo in se po operaciji ni več zbudila. Točno teden dni po operaciji ji je odpovedalo srce. Za mene ter ostale člane družine so bili to zelo težki dnevi. Po cele dneve sem tavala po hiši ter molila, da bi bi bilo z njo vse v redu. Ni bilo mar za otroka, ki sem ga nosila pod srcem (zadnji tedni nosečnosti). Ko so iz bolnice sporočili, da je umrla, se mi je zrušil svet. Čeprav sem že prej nekako čutila, da se ne bo vrnila. Stres je povzročil prezgodnji porod, tako da sem ponoči rodila. Zaradi poroda tudi na njen pogreb nisem šla, saj sem bila v bolnici. Ampak verjamete ali ne, bila sem nekako pomirjena. Kot da bi bila mama z mano pri porodu in tudi kasneje sem vseskozi čutila njeno prisotnost. Prej mi ni bilo mar za otroka, sedaj pa je postal središče mojega življenja. Veliko razmišljam o mami, vendar mi ni hudo. Misel na njo je lepa, vendar brez bolečine. Občasno me še oblijejo solze….. Edini problem je, da se ne morem pogovarjati in srečevati s prijatelji in znanci, ki naj bi mi bili v uteho. Po cele dneve sem doma in se ukvarjam z otrokom, med ljudi pa pa ne morem…….Ne morem verjeti, da sem se tako hitri sprijaznila z njeno smrtjo, saj sem jo imela tako rada. Ali je to sploh mogoče?