Pred slabim letom sem nenadoma in tragično izgubil dobrega prijatelja. V mladih letih sva si bila blizu in veliko skupaj v zadnjih letih manj, a še vedno, saj veste družina, otroci… Zadnje čase vse pogosteje mislim nanj, večkrat imam tudi sanje, ki me kot film v kinu spominjajo nanj. Ne vem…, še vedno ne morem verjeti, da ga res ni več, njega in vsega dobrega kar je nosil in ‘trosil’ po svetu. In tega je bilo veliko… Mogoče res živi naprej na nekem drugem svetu ali planetu, vesolju…Dragi prijatelj upam, da je res tako in da si prav takšen kot si bil v tem na mojo veliko žalost prekratkem življenju…

če se mi nekdo od dragih ali pa od znancev, ki so umrli že kar nekaj časa nazaj, začne pojavljati v mislih in sanjah, vzamem svečo in grem na njegov grob. verjeti ali ne, sanje in misli izginejo. mogoče tako zadostim moji in njihovi duši.

Storim popolnoma enako.

…tudi jaz, moja teta pa še za mašo da

Jaz pa rad sanjam.
Kdo pa v resnici ve, iz kakšne snovi so sanje…

Prijatelj!
To je žalovanje, tega obdobja ne moreš preskočiti na račun drugih obveznosti.
Torej odžaluj, pogovarjaj se o njem, prižgi svečko…
Na drugem svetu pa se spet srečata, pričakal te bo. (Elisabeth Kübler- Ross, o smrti in življenju po njej)