iz mojega življenja so za vedno odšle štiri osebe, ki so mi res veliko pomenile. prvi je bil dedek, a sem bila še premajhna, da bi se spraševala, zakaj. bila je nesreča in prvo, kar sem občutila, je bilo neznansko začudenje nad tem, da ga prav zares ne bom več videla. žalost je prišla kasneje. še danes pa s z veliko toplino spominjam ur, ki sva jih preživela skupaj.
v najstniških letih sem izgubila najboljšo prijateljico. samomor. bolečina je bila obupna, zavzemala je vse moje dneve in noči. razmišljanje o vzroku me ni pripeljalo nikamor, kvečjemu v skorajšnjo blaznost. približno eno leto sem razmišljala samo o smrti, brala žalostne pesmi in na ve mogoče innemogoče načine poskušala potuhtati razlog. ni šlo.
naslednja je šla moja mami. imela sem 23 let in 8-mesečno hčerko. praznina, ki je ostala za njo, včasih še danes, po 16. letih, tako boli, da jočem. pri tako strašni bolezni, ki mi je vzela njo, se o razlogu pravzaprav sploh nima smisla spraševati. le slepo upaš in nočeš videti resnice. upala sem še celo takrat, ko so me poklicali iz bolnice – v drobcu sekunde, preden so mi povedali, sem si predstavljala, da mi bodo rekli, da je zdrava in gre domov…
babica je ob vseh treh trpela skupaj z mano. me tolažila in tudi sama v nejveri zmajevala z glavo. njo je vzela starost in tegobe, povezane z njo. praznina pa zato ni nič manjša.

ampak z leti bolečine minejo. čeprav si jih z vsakim spominom lahko prikličeš. in niso nič manjše kot ob izgubi. trudim se, da bi se spominjala samo lepih stvari. sprehodov z dedkom. traparij, ki sva jih uganjali s prijateljico. mamičinega razumevanja. babičine topline.

kaj hočemo. usoda. jokamo za svojimi ljubimi. jokamo, ker smo z njimi nekaj izgubili, ker v našem svetu nekaj manjka. in če dobro premislimo: tudi za nami bo nekdo jokal.

Spoštovana resna

Tvoja doživetja so me tako spravila v slabo voljo in v jok. Spomnim se tudi mojih bolečin, ki sem jih trpela, ko sem imela 27 let mi je umrl oče (najboljši oče na tem svetu).
Do takrat nisem vedela kako zna boleti srce – boleti duša.

Ti, kje si izgubila štirje je pa nepopisno boleče. Dobro, da človek lahko še toliko prenese.

Še sedaj se spomnim od mojega očeta pogreb. Pokopali smo ga ravno na njegov 64 rojstni dan. Vidiš kakšna usoda je bila. Ko sem prvič stopila v mrliško vežico nisem mogla verjeti, da se kaj takšnega meni dogaja. Komaj so me noge nosile, moja mama me je zelo tolažila. Imam mamo živo (najboljšo mamo na tem svetu). Ne vem kako bi prenesla smrt moje mama.
Bojim se, da bi se mi zmešalo.
resna ti veš kako to boli boli boli.

Želim ti čim več veselih dogodkov
LP, Doroteja

Ob prebiranju vajinih sporočil se mi v misli nenadoma prikrade spomin, povsem živ in svež, kot bi se zgodilo včeraj. Še vedno vsak dan mislim nanjo, na mamico, ki mi jo je bolezen tako kruto iztrgala iz objema. Pa vendar mi je ni iztrgala iz srca. In mi je ne more.
Dobro leto mineva od smrti moje ljube mamice, pa se mi zdi, da je vsak dan težji. Profesor na fakulteti mi je ob izgubi mamice napisal sožalje in sicer: Tisti, ki pravijo, da čas celi rane, lažejo!In res je tako.
Vsak pri sebi iz dneva v dan občuti praznino, ki je nastala z odhodom njemu ljube osebe. Ti recepta kot: žalost traja 3 mesece, ptem je vse o.k..
Najbolj grozno se počutim, ko zaslišim besedo mamica iz ust različnih ljudi. Priznam, da sem jezna, ker je jaz ne morem več uporabljati. V takem kontekstu kot oni. Prav tako ne prenesem pogleda na otroke, ki se grdo obnašajo do svojih mater. Verjetno se ne zavedajo, kaj imajo. Čeprav ne gre vseh posploševati. Morda preveč optimistično razmišljam o dobrih odnosih med materjo in otroci, ker sva mele midve z mamico takšnega. Pa ne dobrega. Najboljšega.
Čeprav je bila precej starejša je bila najboljša. In je še vedno. saj verjamem v to, da je še vedno prisotna, pa čeprav ne fizično. Z neko energijo.

Se poslavljam…

Tudi jaz vsem želim čim več srečnih in ljubezni polnih trenutkov!

Naja

MENI JE PRI 15 LETIH UMRL OČE- OČE KI JE S SEBOJ ODNESEL TUDI DELČEK MOJIH NASMEJANIH UST IN SPROŠČENOSTI. S SEBOJ JE ODNESEV VESELO PUNČKO IN NA ZEMLJI PUSTIL ŽIVČNO RAZVALINO, KI SE ŠELE ZDAJ PO 10 LETIH, KO SE MI JE RODILA HČERKA, KI JE NA LAS PODOBNA NJEMU, SPREMINJA V VESELO DEKLE. ZDAJ KO SE JE RODILA HČERKA, KI JE NA LAS PODOBNA SVOJEMU DEDKU IN KI SE JE RODILA NA 13. TAKO KOT DEDEK, VEM DA PO ŽIVLJENJU OBSTAJA ŽIVLJENJE IN DA SE NEKJE NEKOČ SPET SREČAVA ČE SE ŽE NISVA.

ŽELIM VSEM ČIM MANJ TRAGIČNIH DOGODKOV, OB IZGUBI BLIŽNJIH PA SI PUSTITE ČAS ZA ŽALOVANJE, PA ČETUDI SO TO LETA

vsem hvala za lepe odgovore!

res je, čas za žalovanje si je treba pustit. žalost pravzaprav nikoli ne izgine, le nekako jo nadomesti sprijaznenost.
sama sebi večkrat dopovedujem, da tako pač je, da žalovanje ni nikomur prihranjeno; prej ali slej se vsakemu zgodi, da koga izgubi. in da samemu sebi še najbolj pomagaš, če se spomniš veselih, lepih trenutkov, ki si jih preživel s to osebo. in da o tem ne molčiš, ampak se čimveč pogovarjaš, obujaš spomine….preprosto povedano, smrt bližnjega naj ne bo tabu. ko izjokaš najhujšo žalost (pa čeprav traja leta), ti ostanejo le še lepi spomini. jaz svojima hčerkama prav rada govorim o mami, prijateljici, babici…upam, da sta se iz tega naučili, da o teh stvareh ni treba biti tiho.

tudi za nami, ko bomo umrli, bo nekdo jokal. ta misel me po svoje tolaži, ker pomeni, da me ima nekdo rad. samo pomislite, koliko umre revežev, za katerimi niti joka nihče..

verjamem v žalost, ker jo poznam, verjamem v bolečino, ker se je udomačila pri meni, vendar še vedno verjamem v boljši jutri.

od nekdaj sem se srečevala s smrtjo, kot stara znanka bi ji lahko rekla, pa vendar se da…živeti. v osnovni šoli sem pokopala oba dedka in obe babici. ko sem rodila svojega otroka in je le-ta upihnil prvo svečko, na moj 23. rojstni dan,mi je umrl oče. natanko 10 let kasneje sem zaradi raka pokopala svojega ljubega – moža in očeta mojemu sinku. in potem je zgledalo, da bo življenje spet steklo po mirnih vodah (razen fonančne stiske, zapadla hipoteke, ker sem po smrti ostala brez prihodkov, pa zaradi kraje avtomobila, ki ni bil zavarovan proti kraji…). našla sem si varen pristan in si zaželela s partnerjem še enega otroka. ne znam opisati veselja, ko sem zanosila, ampak sem letos 12. aprila rodila mrtvo deklico v sedmem mesecu.

ampak danes sem nasmejana. imam krasnega sina, službo, ki mi daje finančno varnost (pa kakršna koli je že), prijatelja, ki mi stoji ob strani in vse te deževne in sončne dni, vesela sem za svojo mami, sestro…nekje se vedno kaže žarek, usmerjen tja…nekam proti jugu.

lp

jasmina