Zakaj je usoda takšna???
Pozdravljeni
Hočem malo izliti na ta forum mojo žalost, ker resnično večje žalosti ne more biti. Upam, da na tem forumu tudi lahko sledi moja zgodba.
Od moža bratranec, ki ima komaj 42 let so ugotovili zdravniki, da ima raka na želodcu in da se je razširil naprej in da mu ni pomoči, da z pomočjo kemoterapije mu podaljšujejo življenje. Vse to se je odvilo sedaj v 14 dneh, da smo izvedeli kaj se dogaja. Zelo žalostno je pa zato, ker on in njegova žena sta se 15 let mučila, da bi imela otroka in hvala bogu pred dvema letoma je pokukal njihov sinko. On je bil tako vesel nepopisno vesel, ker je postal oče.
Tako je bil ponosen in samo govoril a ne, da je podoben name, pa je rekel mojemu možu, ja pa poglej še na tebe je podoben na ….. povedal je po priimku. To, da se ti trga duša.
Sinko samo govori, kje je ati, če govori z njim po telefonu reče ati domov domov to, da ti srce poči od žalosti. Sedaj leži v Lj. in mu delajo kemoterapije. Kako bo lahko tako dolgo živel pa ne vemo. Najbolj čudno je, da ga prej nič ni bolelo ali, da bi bil bolan.
Mislim, da je ta zgodba tudi zelo žalostna.
Vsem želim čim manj žalosti in veliko veselja.
LP, Doroteja
Svet je lahko zelo lep in tudi zelo krut. Res zelo žalostna zgodba, kar za razjokati…
Res je hudo, ko si poštimaš življenje in družino, potem pa se vse podre kot legokocke.
Na Hospica se kaj obrnite za pomoč. Oni s srcem skrbijo za umirajoče, pripravo svojcev in otroka…
Mislim, da bo pomoč potrebna, ker je prišlo tako iznenada.
stojte jim ob strani. Bodite stebri opore. In jokajte seveda tudi z njimi.
Draga Anja
Hvala ti za tolažbo. Jokamo mi tudi za njim jokamo vsi, ker to se je pripetilo nepričakovano. Saj so pred mescem odšli na dopust kot vesela družinica, ko pa pridejo z dopusta pa takšna zdraha, da ti srce poči. Ravno danes je bila njegova mama, ki jim pazi otročka oz. vnučka in se je začela jokati in jo je bogi revež tako žalostno gledal, in roke dajal ji je dol in se je hotel jokati, ker nona joka. Tako, da smo nato rekli, da nona se briše, ker je potna. Ohhhh, da se ti srce trga. Ravno v petek imam eno preiskavo v Lj. in bova z možem ga šla obiskati. Ne moremo vsi naenkrat priti k njemu na obisk, da ne bo mislil, da je že skoraj proti koncu saj veš kako je. On to vse ve, ker zdravniki vse povedo v obraz nič več ne skrivajo kot včasih, ki niso rekli pacientu, da ima raka. Zdravnik je rekel, da ni pomoči.
Bomo videli kaj ne?
Lepo se imej in hvala, ker si se mi oglasila
Lepo pozdravljena
Doroteja
Zdravo Slončica
Ko bi te le bog uslišal, da upanje še vedno obstaja, če je pa rekel zdravnik, da ni upanja, da mu z kemoterapijo podaljšujejo mu življenje. Kako potem bi imeli lahko upanje? Saj ga ne moremo imeti, če je pa tako.
Hvala, ker si se oglasila.
Čim več zdravja
LP, Doroteja
ne obupujte. postavite se pokončno in vsak dan, vsako uro izkoristite, da bo ne samo njemu, ampak vsem lepše in topleje. sama sem izgubila moža, starega komaj 32 let. sin je bil takrat star 11 let. danes, 4 leta po njegovi smrti lahko rečem, da mi lepšajo dneve spomini nanj in uteha, da sva mu z sinom olajšala odhod. včasih dela bližina čudeže. meni je uspelo prid poskusi. preženite črne misli, čeprav se to sliši še tako neverjetno.
j.
Res je žalosto, da se tako mlademu končuje življenje. V Oni sem brala zgodbe o brokolinu, kako je nekaterim pomagal, ko se jim je rak razširil že po celem telesu in so se pozdravili. In tudi od ene gospe sem slišala, da se je njen stric pozdravil z brokolinom.
Poskusite še vi, brokolin se kupi v lekarni. Upam, da bo pomagal.
tasha
Hvala ti za nasvet bomo poskusili tudi to. Samo žalostno je, ker ravno danes je zdravnik izjavil, da ni niti 10%, da bi se zdravstveno stanje izboljšalo. Zabolelo me je v dna duše. Dal nama je vedeti, da bo živel samo še par dni. Kako je to možno, če so pa ugotovili, da ima raka pred dvema tedni oz. skoraj že tri tedne in, da mu je tako slabo ne morem dojeti, da je to res, da je življenje tako kruto. Najbolj me boli, ko vidim njegovega sinka, ki po telefonu pove ati mov ati mov. Kaj misliš kako je v njegovem srcu, ko mu sinko tako reče.? Ne vem kako bo, sem pa prepričana, da z njegovo mamo bo nekaj hudo narobe, ker mislim, da tega ne bo ona mogla prenesti. Ko ji je brat umrl je skoraj šla v Idrijo ne pa šele zaradi sina.
Žalostno toda žalostno pa kaj si moremo. V petek imam neke preiskave v Ljubljani in ga bom šla obiskati in bom znala kaj več napisati tako, da sedaj greva z možem klicati teto, da ji stojimo ob strani, da jo potolaživa.
Lep večer še naprej
Doroteja
Draga Doroteja,
veš, tako pač je. Življenje nam ne prizanaša z udarci in tudi rak je bolezen, ki se velikokrat potuhne. Potem pa udari z vso močjo, ko je morda za kakršnokoli pomoč že prepozno. Veliko je žalostnih zgodb. Moj stric je npr. pred leti sicer, zvečer šel spat-vse v redu, zjutraj se je zbudil, bruhnil kri, popoldne je umrl. Potem so rekli, da je imel vsa pljuča prepredena z rakom. Zdaj pa že od oktobra trpimo in se borimo skupaj z njegovo pravnukinjo, ki so ji odkrili levkemijo, pri njenih 30 letih. In prej v življenju ni še bila pri zdravniku. Meni se trga srce, ko pride njen sinek k nam…jaz ga ne sprašujem, pač kolikor sam pove…
Doroteja, največ, kar lahko narediš, je ravno to, kar počneš. Vendar kljub zdravnikom ne obupuj!! Pomembna je tudi moč misli, pozitivne misli. Jaz se včasih vprašam, kaj bo s to našo deklico…ali se bo izvlekla…potem pa te misli odženem in si rečem BO!! MORA!!
Ostani še naprej tako z njim v srcu. On to čuti.
In nekdo zgoraj ve.
Poli
Težko je razumeti bolečino, če se ti kaj takega ne zgodi.
Glede na to kar je izjavil zdravnik, bi jaz vsekakor poizkušala najti pomoč še kje. Če je v takem stanju, da se lahko vozi, ga peljite v okolico Kaminka (mislim da se reče kraju Tunjice). Tam naj bi bilo močno energetsko območje,….saj ne vemo, mogoče pa le lahko kaj pomaga. Pa v Kranjiski Gori je bil nek bioenergetik iz Hrvaške, pa v Zagrebu je neka zelo znana zdravilka.
Mogoče bo kdo rekel lari fari, pa kaj, vredno je poizkusiti. Sama sicer pomoči na ta način še nisem iskala, če pa bi se znašla pred dejstvom, da ni pomoči, bi vsekakor poizkusila.
Zdravo poli
Hvala ti za tolažbo. Tvoja zgodba me je tudi prizadela, ker tako mlada in tako bolana je pa resnično žalost, da ne more biti večja. Jaz ji želim, da čimprej se pozdravi, če se lahko pozdravi, drugega ne morem več kot to zaželeti. Upajmo na vse dobro. Mi ne moremo upati, ker je včeraj zdravnik potrdil, da je to hitri rak, da je pač ta rak zelo nevaren in, da te hitro spravi saj veš kam……..
poli tebi želim veliko zdravja in stoj ob strani tej pravnukinji, da ji bo lažje prebolevati vso bolečino, ki jo ima.
Lepo pozdravljena in piši še kaj.
Doroteja
Zdravo TAJČA
Ko bi le bilo tako kot praviš ti, ko bi te le bog uslišal. Jaz sem jim že povedala, da naj iščejo pomoč pri bioenergetikom, ker poznam enega, ki zdravi rak ali pa podaljša življenje vsaj za kakšno leto več. Pa reče njegova mama, da v Italiji je bil eden tako bogataš, da je imel vsega denarja kot d***** in, da je hodil naokoli in plačeval samo, da bi se pozdravil in ni bilo pomoči. Zato oni ne verjamejo v to. Jaz verjamem prisiliti pa ne moreš nekoga, ki ne verjame v to. Nisem povedala temu bratrancu ampak sem rekla samo njegovi mami. Pa bog pomagaj, če je tako, drugače se pa joče neprekinjeno, ker on ji je edinec sin in pred 20. meseci je dobil sina, ki sta se zaradi neplodnosti zdravila kar 15. let to pa je tudi trpljenje. Sedaj, ko sta dobila otroka in, ko bi lahko užival z svojim otročkom pa sedaj je prišla zahrbtna bolezen. Ne vem več kaj početi.
Bomo videli kako bo.
TAJČA tebi isto želim velikoooooo zdravja pa piši kaj.
Hvala ti 100x za tvoj nasvet, bom povedala in videla, če bo delovalo, če bodo verjeli v to.
Sporočim vsekakor.
Doroteja
Draga Doroteja, samega raka sem zasovražila že kot majhna punčka, ko je mojemu očetu umrla njegova mami na rokah v groznih bolečinah zaradi raka na pljučih (čeprav ni nikoli kadila). Nikoli ne bom pozabila očeta, koliko in kako je prejokal svojo bolečino.
Nato mi je pred dobrimi dve leti umrl stric za rakom na črevesju v 4 mesecih (prav tako so mu podaljševali življenje z kemoterapijo in obsevanji). Bil je velik športnik, živel zelo zdravo …. Bil je za nas zelo velik šok.
In sedaj, sedaj se zopet borimo proti raku moje mamice, kateri prav tako ni ozdravljiv, ker za to vrsto raka ni zdravil, razen kemoterapije in obsevanj (ki pa ga prav tako ne morejo uničiti). Lahko le čakamo, kaj ji bo prinesel čas.
In zame je to največji šok v mojem življenju (še posebno zato, ker je v naši hiši pred mojimi očmi še ne leto nazaj izkrvavel moj mali nečak star komaj 3 leta in kaj čutim v zvezi z njegovo smrtjo trenutno ne bom govorila). Komaj smo se majčkeno pobrali, že nas (me ) čaka nova preiskušnja.
Kljub temu, da imam doma sina in da pričakujem novo štučko, ter da imam najboljšega partnerja, taščo in tasta, sorodnike in prijatelje na svetu, ne vem , kako bom premagala te težave. Bojim se namreč, da mi bo počilo in da ne bom mogla stati ob strani svoji družini, ampak se bom začela smiliti sama sebi, da mi ne bo do ničesar več, da jih ne bom znala potolažiti, reči več lepe besede ….
Do sedaj je vse šlo, vse sem preživela (seveda še veliko neomenjenih težav). Amapk koliko časa bom še lahko?
Uf, oprosti Doroteja, hotela sem ti napisati kaj vzpodbudnega, pa sem zašla v svoje probleme in strahove (jaz sem sicer malo izlila svojo žalost, a tebi nič pomagala).
Ti pa meni si, ker sem se sama končno malo odprla ravno zaradi tvojega posta.
Žalim vam, da svoj čas kar najlepše preživite v bližini svojih najljubših in seveda veliko zdravja.
Draga ma-mi-ca
Komaj sedaj sem opazila tvoj post. Zeloooo se mi smiliš in ne vem kako lahko tako vse prestajaš, ker zame vem, da bi mi ga zalavfalo po domače povedano. Tako se mi smiliš, da ti tega ne morem opisati, ker sem lani imela tudi jaz šok, do šoka in sem bila noseča kot ti. Takrat v nosečnosti bi se morala zrediti, jaz pa sem shujšala za 6kg. Kaj me je doletelo.
Najprej mi je umrl tast, ki je bil čudoviti človek in takšnih tastov je zelo malo. Najbolj nas je prizadelo to, ker nikoli ni bil bolan in v enemu mesecu je pod aparaturami v bolnišnici umrl, zdravniki pravijo, da ne vedo vzroka.?
Nato je minilo samo 4 dni se je ubil od moje nečakinje zaročenec, ki je bil zelooo dober fant prijazen, spoštljiv in sta se mislila poročiti. Žal ga je vlak povozil in to na tako čuden način, da nihče ne ve kako ga je lahko povozil.
Vlak ga je povozil pred postajo na tistih stopnicah, ki so na železniški postaji. Nato čez 1 mes. je umrla moja prečudovita teta, od moje mame sestra, ki sem jo imela najbolj rada od vseh tet. Tudi stara ni bila kaj je to 60 let. Nato čez 3. mesece zopet mi je umrl stric mamin brat. In na koncu se mi je še zgodilo, da sem predčasno rodila in imela otroka bolnega tako, da leto 2002 nikoli ne bom pozabila. To leto je najslabše leto v celem mojem življenju. Ohhhh nič te nisem vzpodbudila izlila sem samo moje težave kot ti praviš. Vidiš kaj me je doletelo???
Takrat sem ležala v bolnišnici, ko se je vse to dogajalo sem začela krvaveti, saj ni bilo čudno kaj ne?
Ehhh dosti o žalosti!!!
ma-mi-ca kdaj imaš rok poroda? Piši kako je tvoja mama? Veš, da mi ni vseeno zate, ker preveč imam rada svojo mamo in vem kako bi bilo meni.
Držim pesti, da tvoja mama živi še mnogo dni in let.
Lepo bodi pozdravljena pa piši kaj.
Doroteja
Draga Doroteja,
hvala ti za vse besede in spodbudo.
Za enkrat je mamica še kar v redu, kmalu ima nov pregled in upam, da se ji stanje ni poslabšalo.
Jaz imam rok poroda 5.5.2004, najprej sem imela rok za kak teden dni prej, a je plod malo premajhen in mi je zato ginekologinja prestavila rok.
Trenutno sem že drugi teden na bolniški zaradi bolezni in grem bolj malo na forum, ker v glavnem ležim in počivam.
Drugače pa, naj se ti nikar ne smilim. Morala bom vse potrpeti in zopet dobivam nekaj volje, predvsem zaradi svoje družine, sina, partnerja in seveda svoje nosečnosti.
Tudi ti si veliko pretrpela ter vse preživela, in tudi jaz bom. Resnično je zelo hudo, ko se pobiraš od enega šoka in že te čaka naslednji šok.
Upam, da bomo vse preživeli, z marsikatero stvarjo se je treba soočiti in jo sprejeti, dejstvo pa ostaja, da ničesar ne pozabimo.