Že nekaj časa sem brez volje, zadnjih par dni pa mi je vse dol padlo. Sem zaspana, težko delam, sploh se ne morem skoncentrirati, težko se spravim h gospodinjskemu delu, ne da se mi igrat z otroki, ne da se mi seksat…. Z možem se dobro razumeva, ampak je zaradi dela veliko zdoma, dva otroka – fanta sta živahna in polna energije. Tastarejši je na pragu pubertete (včasih že jezikav in trmast), tamali me rabi po svoje. Obremenjena sem z njunim zdravjem (en astmatik, drugi operiran na glavi, ne vemo, kaj še bo). Vsak dan skuham, ker dobro pečem, za vsako slavje pečem, ker živim v isti hiši kot starši, poslušam tudi njihove težave, jih kam peljem… Prejšnji teden smo imeli v službi en ogromen projekt, ki me je stal veliko energije, me pa vse mine, ko vidim, da eni pa ne delajo nič, pa še stegujejo jezik. Jezi me nesposobnost šefa. Vsak vikend je kako sranje (družinska srečanja, trgatve, rojstni dnevi…). Zase si več ne vzamem časa, ne telovadim, ne hodim na aerobiko, zvečer se vsedem in pojem sendvič, potem pa delam za službo. Z možem sva imela deseto obletnico poroke in že od spomladi si jemljeva čas, da bova šla na en vikend nekam, pa nikoli ne gre. V glavnem eno sranje. Oprostite, morala sem se izjaditi, mi je že lažje. Ali je že katera šla skozi tako obdobje?

Draga Brezvoljna, menim, da zapadate v obremenjenostno (izčrpanostno) depresijo, iz katere se sami težko izkopljete oziroma občasno ne vidite pravega izhoda.
Ne bi vam znala svetovati drugače, kot sem razmišljala tukaj:
ali tukaj:
ali tukaj:
ali tukaj: …
… in še kje, … (da se kar naprej ne ponavljam).
Če v iskalnik vtipkate npr. “utrujenost in depresija” ali pa “stres”, se bo našlo veliko zadetkov vsebin, o katerih smo v preteklosti že pisali v starejših prispevkih.

Za danes pa vam pošiljam naslednjo zgodbo (iz šolskih klopi):
cit.
“Profesor filozofije je stal pred razredom. Brez besed je v roke vzel velik prazen kozarec (za vlaganje) in ga najprej napolnil z večjimi kamni. Vprašal je dijake: “Ali je kozarec poln?” Vsi so se strinjali. Potem je vzel posodo z drobnejšimi kamenčki in jo zvrnil v kozarec. Na rahlo ga je pretresel. Kamenčki so se skotalili v prazne prostore med kamni, ki so že bili v kozarcu. Ponovno je vprašal dijake, če je kozarec poln. Zasmejali so se in se strinjali. Profesor je z mize vzel še škatlo z drobnim peskom in ga stresel v kozarec. Seveda je pesek zapolnil vse prostorčke med kamni in kamenčki. Nato je profesor dejal: “Želel sem vam povedati, da je to prispodoba vašega življenja.
Veliki kamni so – p o m e m b n e stvari – vaša družina, partner, zdravje, otroci, prijatelji, odnos do boga – stvari, ki ostanejo, tudi če je vse drugo izgubljeno in je zaradi njih naše življenje še vedno polno.
Manjši kamenčki so druge stvari, ki so pomembne – služba, hiša, avto … itn.
Pesek pa so druge, m a n j pomembne stvari.
Če daste v kozarec najprej pesek, potem v njem ni prostora za manjše in večje kamne. Podobno velja za vaše življenje. Če porabite ves svoj čas in svoje moči za majhne stvari, nikoli ne boste imeli prostora za stvari, ki so za vas resnično pomembne. Bodite pozorni na stvari, ki so odločilnega pomena za vašo srečo. Igrajte se s svojimi otroki. Vzemite si čas in pojdite na zdravniški pregled. Peljite zakonca na ples. Poveselite se s prijatelji. Vzemite si čas za boga in za molitev. Vedno bo še dovolj časa za delo in za pospravljanje hiše. Najprej poskrbite za- k a m n e – za stvari, ki so resnično pomembne! Poskrbite najprej za pomembne stvari! Vse drugo je samo pesek!”
Nadaljevanje zgodbe:
Potem je eden od učencev vzel kozarec, za katerega so se že prej vsi strinjali, da je povsem poln, in zlil vanj kozarec piva. Pivo je zapolnilo še vse ostale prostorčke in resnično napolnilo kozarec.
Nauk tega nadaljevanja zgodbe bi lahko bil: vseeno, kako polno je vaše življenje, vedno je prostora še za kozarec piva.
Profesor je najprej menil, da takšno nadaljevanje povsem razvrednoti resno sporočilo zgodbe. Vendar si je slednjič premislil. Končni nauk ga je spomnil na resnico, ki jo poznajo tudi globoko duhovni ljudje, da si mora namreč človek vzeti čas tudi z a s e, za zabavo, in se mora znati tudi pošaliti. Nesrečen je človek, ki nima smisla za humor, za trenutke oddiha, za zabavo. Znati se moramo tudi nasmehniti človeškemu napuhu, puhlosti in nenazadnje samemu sebi. Simbol tega pa je lahko pivo!
(Konec zgodbe)

Hvala.