utrujenost
Lepo prosim za odgovor! V preteklosti cca. 3leta nazaj sem naredil 4 samomore seveda neuspešno, vsakič sem se najedel drugačnih antidepresivov (Prozac, Zoloft, Helex,…). Sedaj pa se vedno slabo počutim in imam tudi težave z nizkim krvnim tlakom. Zdravniki pravijo da je to od depresije hočejo da jemlem antidepresive jaz pa jih zavračam saj se po njih še veliko slabše počutim in sem alergičen na njih. Skrbi pa me da je to slabo počutje in krvni tlak povezano z samomori saj sem na enkrat pojedel cca. 100 tablet. Star pa sem 21 let. Nevem več kaj naj naredim in sem že obupan… lepo vas prosim za pomoč
Tudi sama imam velike težave z utrujenostjo in nizkim krvnim tlakom, ugotavljam pa, da kadar popijem ogromne količine vode – nekje 2l/dan (velikokrat tudi NESLADKANE limonade) se precej bolje počutim. Baje hodi po svetu 90% ljudi dehidriranih. Človek je pa zgrajen nekje iz 70% vode… sliši se enostavno, včasih je pa prav v enostavnih stvareh rešitev. Kar se pa depresije tiče – res je, da psiha vpliva na telo, prepričana pa sem, da tudi telo vpliva na psiho in s tem na splošno počutje.
Dragi “krneki” (reciva raje “Krveliko”)!
Predpostaviva: če bi vam ugotovili, da imate, denimo, kronično zvišan krvni tlak ali da ste zboleli za sladkorno boleznijo … , ali bi se vam zdelo povsem samoumevno in sprejemljivo, da morate za dobro počutje (trajno) jemati zdravila? Čeprav neradi, bi to dejstvo verjetno sprejeli in se z njim nekako sprijaznili. Najbrž lažje kot lahko človek sprejme dejstvo, da boluje za depresivno motnjo, ki je prav tako potrebna (trajnejšega?) farmakološkega zdravljenja in je ne sme podcenjevati.
Smiselno se mi zdi sprejeti spoznanje, da je vzrok za večino depresij “organski” in da odigra pri tej bolezni pomembno vlogo biološki sistem, serotonin, noradrenalin … , kar ima človek že “v sebi”. Čeprav osnovni vzrok depresije še vedno ni povsem poznan, je dognano, da je depresija bolezen, pri kateri pride do neusklajenega delovanja možganskih medceličnih povezav (nevroni v možganih med sabo komunicirajo prek kemije …), kar je mogoče premostiti (samo) z zdravili, ki uravnavajo porušeno kemično ravnovesje v možganih.
Depresija je v sodobnem svetu najpogostejša psihična motnja, ki pa jo je z uporabo antidepresivnih zdravil (in po možnosti tudi psihoterapije!) mogoče uspešno (po)zdraviti ali vsaj pomembno ublažiti. Nezdravljena depresija med drugim predstavlja pomembno tveganje za samomor.
Kadar opažamo pri sebi pet ali več tipičnih znakov ali simptomov, ki trajajo dva tedna ali več in motijo funkcioniranje prizadete osebe, smemo upravičeno pomisliti na depresijo. Tipični znaki in simptomi pa so naslednji: žalost oz. potrtost, zmanjšanje interesa ali volje za večino dnevnih aktivnosti, izguba ali povečanje apetita, nespečnost ali pretirana potreba po spanju, vznemirjenost, ki se kaže tudi s telesnim nemirom, ali pa gibalna upočasnjenost, občutek stalne utrujenosti (!), težave s koncentracijo, neutemeljeni občutki krivde, misli o smrti ali samomoru …
Nekateri ljudje so bolj “biološko” depresivni in imajo izrazitejše telesne simptome (motnje teka, spanja, libida, občutja iztrošenosti, “izpraznjenih baterij”…), njihovo duševno počutje in razmišljanje pa ni tako izrazito negativno (“katastrofično”). Na drugi strani so pa tudi osebe, ki imajo manj bioloških simptomov, a zelo hudo negativno razmišljanje (hudi občutki krivde, izguba zaupanja vase, izguba smisla in vere v prihodnost, samomorilno razmišljanje …).
Depresija se le stežka pozdravi sama od sebe, ker ni stanje človekove volje (kar zavisi seveda od tega, kako “globoka” je). Ker je progresivna, se običajno slabša, a četudi se stanje popravi samo od sebe, brez ustreznega zdravljenja, utegne biti stanje po koncu depresivne epizode slabše, kot je bilo pred začetkom. Zato strokovnjaki svetujejo, naj se vsakdo, ki trpi zaradi depresije, začne ustrezno zdraviti. Toliko nujnejše je to pri osebah s samomorilnimi nameni ali celo z večkratnimi tovrstnimi predhodnimi poskusi. Če pustimo depresijo njenemu naravnemu toku, tvegamo, da se pri četrtini bolnikov razvije v- k r o n i č n o- obliko. Po začetnem zdravljenju lahko v šestih do dvanajstih tednih bolniki dosežejo 50-odstotno izboljšanje simptomov.
Vsa zdravila, ki jih uporabljajo v medicini, imajo (tudi) neželene stranske učinke. Zato je zdravljenje vedno kompromis med pozitivnimi koristmi in morebitnimi negativnimi posledicami. Število antidepresivov vse bolj narašča, zato je najti optimalno zdravilo za posameznega bolnika kar “umetnost”. Odziv na zdravilo je vedno individualen. Izkušnje kažejo, da neželeni stranski učinki antidepresivov po prvih tednih zdravljenja običajno izzvenijo. Kadar bolnik občuti preveliko neželenih učinkov zdravljenja (sprememba telesne teže, spolne motnje, dnevna utrujenost, motnje spanja, kognitivno čustvene spremembe …), je smiselno terapevtsko ukrepanje oz. možna sprememba terapije. Pri zdravilih ne bi smeli ravnati samovoljno, ampak naj bi spremembo terapije ali ukinitev vodil strokovnjak (psihiater), ki bo bolniku vedel razložiti vse možne posledice.
Znano je, da se depresija rada ponavlja, zlasti če človek prehitro opusti zdravljenje z zdravili. Klinične raziskave so pokazale, da se v skupini uspešno pozdravljenih bolnikov pri kar polovici simptomi povrnejo v roku štirih do šestih mesecev, če zdravljenje opustijo takoj, ko simptomov ni več. Po akutnem zdravljenju, ki traja nekaj tednov (ok. 6 do 12), je potrebno t.i. n a d a l j e v a l n o zdravljenje, ki traja več mesecev, nato pa še t. i. v z d r ž e v a l n o zdravljenje, ki traja več kot leto dni (preventivno kar nedoločen čas). Nadaljevalno in vzdrževalno zdravljenje sta torej namenjena dokončnemu doseganju remisije (izboljšanja) in njenemu vzdrževanju oz. preprečevanju p o n o v i t v e bolezni. Nadaljevalno zdravljenje za dva do trikrat zmanjša tveganje za ponovitev bolezni.
Najpogostejši razlog ponovitve v nadaljevalni fazi zdravljenja pri bolnikih, ki so dosegli popolno remisijo, je njihovo n e s o d e l o v a n j e pri zdravljenju. Kadar bolnik, ki je bil v polni remisiji, nenadoma doživi ponovitev bolezni, obstaja velika verjetnost, da je prenehal jemati zdravila ali pa jih jemlje neredno. Bolniki s samomorilnimi mislimi ali namerami morajo biti še toliko bolj pozorni na vsako pomembno spremembo razpoloženja, negativen odnos in občutke brezupa, predvsem ob pomembnih stresnih dogodkih. Osebe, ki so imele tri ali več epizod depresije v življenju, se srečujejo z najmanj 50 do 90-odstotnim tveganjem za p o n o v i t e v depresije v obdobju treh let po prenehanju nadaljevalnega zdravljenja. Najboljša pot za preprečevanje novih epizod je nadaljevanje zdravljenja z učinkovitim zdravilom v terapevtskih odmerkih za n e d o l o č e n- č a s (vzdrževalno zdravljenje) po zaključeni nadaljevalni fazi.
(Povzeto iz priloge “Depresija” v septembrski št. revije Viva /9/06/. Prilogo vam toplo priporočam v branje.)
Seveda je pomembno, da se bolnika vključi tudi v- p s i h o t e r a p e v t s k o- obravnavo (npr. v izobraževalne skupine, v katerih se učijo prepoznavati simptome bolezni, zdravega življenjskega sloga … kognitivno vedenjsko terapijo … ipd.)
Dragi “krneki” (“Krveliko”), sprejmite svojo motnjo kot stanje, za katerega niste sami prav nič “krivi”, ste pa zanj, kot tudi za svoje življenje odgovorni, zato brez predsodkov izkoristite možnosti uspešnega obvladovanja (zdravljenja), ki jih ima na razpolago sodobna medicina.
Nedavne raziskave so tudi dokazale, da šport (gibanje) množi število kvalitetnih povezav med možganskimi celicami na področjih, ki so odgovorna za počutje / razpoloženje.
Ljudem pomaga tudi, če vedo, da v opisanih težavah niso sami in kje lahko poiščejo pomoč. Obiščete lahko spletno stran društva DAM in se vključite v njihov forum (tukaj: …).
Nekaj nasvetov pa še tukaj:
Prijazno vas pozdravljam, z mislijo da je vsak poraz lahko izziv za novo zmago … Pogumno in z zaupanjem vase!
Vse dobro!
Veronika