Spoštovana gospa Veronika!

Prebrala sem nekaj vaših odgovorov na tem forumu in imam občutek, kot da se mi je posvetila luč na koncu tunela. Upam, da boste iz svojega bogatega znanja tudi meni naklonili nekaj besed.

Pred 3 dnevi sem prebrala pismo Irene na temo “kronična utrujenost”. Ugotovila sem, da so njene težave zelo podobne mojim. Tudi jaz bi med vikendi najraje kar spala, med delavniki pa se tudi vse težje “spravim na noge”. Ne zanima me nobena prireditev (čeprav me povabijo), ne obiskujem prijateljic, obiski mi gredo na živce. Sicer sem upokojena, ker pa želim obdržati pri življenju svoje podjetje (da bodo imeli ta mladi službo), moram biti med tednom še kar precej prisotna pri delu, tako na strokovnem (kjer mi v zadnjem času ena od sodelavk kar precej pomaga) kot tudi na organizacijskem področju. Še pred 10 leti sem bila polna energije, aktivna tako v službi kot tudi pri delu v lokalni skupnosti in društvenem življenju v svojem kraju.

Začelo se je pred 10 leti, ko sem za nedoločen čas zaposlila mlado dekle z visokošolsko izobrazbo, ki je po končani pripravniški dobi v enem od večjih podjetij ostala brez zaposlitve. Želela sem ji pomagati, saj sem vedela, da živita z brezposelno mamo sami in nimata rednih dohodkov. V začetku sem bila zadovoljna, saj se je hitro privajala delu, bila je pridna in natančna. Pa je kmalu začela kazati svoj pravi obraz – ne znam jo dobro opredeliti. Jaz temu rečem “zaplankanost”. Njena “duševna hrana” je spremljanje in raznašanje čenč. Najprej od vsega se je naučila, katere pravice ji pripadajo kot delavki, in jih striktno zahtevala. Jaz sem delala večino nedelj in praznikov, velikokrat pozno v noč (takrat sem imela tudi šoloobveznega otroka), pa mi ni nikoli ponudila pomoči. Kadar sem jo prosila zanjo, je pristala z nejevoljo in (jasno) zahtevala plačane nadure (kar ji sicer pripada po zakonu – čeprav tam, kjer sem delala pred ustanovitvijo firme, nikoli nismo dobili plačanih nadur, pa smo jih z veseljem veliko naredili – dobro smo se razumeli in veselili smo se delovnih uspehov). Obnašati se je začela, kot da je ona “glavna” v firmi – dokler ni bilo treba za kakšno stvar prevzeti odgovornosti. Potem je bilo pa: “kar šefico vprašajte”. Jaz pa sem jo še kar zagovarjala: saj bo dozorela, ne more biti drugačna, v taki družini je živela, nima nobene družbe (lahko bi pomislila, zakaj jo nima!). Veliko sem se z njo pogovarjala o čisto življenskih stvareh, tudi o svojih izkušnjah – kako naivno sem si domišljala, da bom “prebudila Trnuljčico!” Nekaj časa je bilo celo videti, da sprejema in upošteva moje nasvete. Potem sem po nekem dogodku ugotovila, da imam opravka z zelo neiskreno osebo in da sem samo čas izgubljala. Tudi na druge delavke je slabo vplivala. Takrat sem ji lepo povedala, da ne želim več delati z njo, da naj si poišče službo drugje ali pa gre “na svoje”, pri čemer sem ji iskreno ponudila svojo pomoč – samo da se je iznebim! Pa nič od tega. To je bilo pred 6 leti. Še zdaj je zaposlena pri meni. Ker me bo v primeru odpovedi zanesljivo tožila in ker vem, da sodišča ne zanima moja stiska (ona formalno svoje delo opravlja, vendar samo to in niti malenkosti več!), je ne morem preprosto odpustiti. Pač premlevam v sebi različne scenarije in se obnašam do nje skrajno hladno v upanju, da se bo sama kam “odpravila”. Pa se ne bo – poznanstev nima, delovna mesta so danes le za določen čas, nekomunikativna kot je, ne bo dobila druge službe. Na svoje ne bo šla, ker ji ne ustreza, da bi morala prevzeti odgovornost tako za stroko kot tudi za zagotovitev posla.

Se opravičujem, da sem bila tako dolga. Prosim za namig, kako naj se zberem, da ne bom stalno mislila na ta problem in da bom omilila pri sebi težo njene prisotnosti. Ker zdaj vlada na delovnem mestu moreče vzdušje, ki ga je treba ves čas prikrivati pred strankami. Samo nje to ne obremenjuje – ona se zaveda svojih pravic in to ji zadošča. “Komandiranje” je sicer po mojem precej trdo izrečenem opozorilu opustila, to pa je tudi edini napredek.

Iskreno vam bom hvaležna, če si boste vzeli čas za nekaj vzpodbudnih besed.

Draga gospa Paulina, dober večer. Najprej se vam lepo zahvaljujem za zaupanje. Nocoj se vam oglašam na kratko, samo toliko, da vas pozdravim in vam povem, da sem vašo izpoved prebrala in o njej razmišljam. Ker me sprašujete o kompleksni situaciji, s kakršno nimam osebnih izkušenj, se želim vprašanju v miru posvetiti in pustiti času čas, da v meni malo “zori”. Se bereva takoj, ko bom utegnila. Dva dni me ne bo doma, zato vas prosim, če na odgovor lahko malo počakate.
Do takrat vas prisrčno pozdravljam in vam želim, da bi te deževne, vremensko obremenilne dneve preživeli po modrosti, da je … ” Vreme, ki ga vsako jutro napravimo v samem sebi, pomembnejše od tistega, ki je zunaj …”!

Lahko noč,
Veronika

Gospa Veronika, hvala, da ste se mi oglasili. Vam povem, da se mi za odgovor nič tako ne mudi, saj situacija že dolgo traja in če sem jo do sedaj prenašala, jo bom pa še nekaj časa. Bom spremljala ta forum; tudi druge vaše prispevke (n. pr. na temo jeze) sem si prebrala in o njih razmišljala; prav to me je “nagovorilo”, da vas tudi sama prosim za pomoč. Lep dan vam želim (kljub dežju) – Paulina.

Draga ga. Paulina!

Če prav razumem vašo situacijo, vidim dva problema:
– Prvi problem so težave, ki jih občutite pri s e b i.
– Drugi so težave, ki jih imate s- s o d e l a v k o na delovnem mestu.
Ali ocenjujete, da sta težavi med seboj vzročno-posledično povezani?

Razmišljala bom, kakor da nista:
V prvi težavi prepoznavam znake depresije, v katero ste verjetno zdrseli, in jo je smiselno čim prej prepoznati oz. zajeziti. Za začetek morda s kakšno spremembo v življenjskih navadah (več telesnega gibanja, npr. najmanj pol ure hitre hoje na dan, več prostega časa, uživanje v kakšnem hobiju oz. konjičkih, zdrava prehrana, spanje, stik z naravo, vsakodnevno sproščanje napetosti s sprostitvenimi vajami, vlaganje energije v partnerski odnos in družinsko življenje, zdrava družabnost, druženje s prijatelji, skrb za duševno “hrano” /kakšna dobra knjiga, kultura, umetnost …/, duševni mir, pozitivna miselna naravnanost, optimistična življenjska filozofija, neodvisnost osebnega počutja od mnenj in stališč drugih … ipd. Če sami situaciji ne boste kos, lahko obiščete tudi osebnega zdravnika. Predvsem pa ne dovolite, da bi vedenje drugih (na delovnem mestu) posegalo v vaše duševno in telesno zdravje.

Druga težava so problemi, ki jih imate s sodelavko.
– Najprej bi jasno razmejila njene (za vas moteče) lastnosti, ki se vežejo neposredno na delovno situacijo, od tistih, ki so morda moteče na splošno. S slednjimi se ne bi obremenjevala. Osredotočite se torej samo na tiste nesprejemljive lastnosti, ki se nanašajo neposredno na delovno situacijo.
– Kdo je na delovnem mestu komu predpostavljen? Vi njej. Torej imate pred njo izhodiščno pozicijsko prednost, ki vam jo legitimno daje hierarhični položaj oziroma statusna vloga.
– Postavite jasna “pravila igre” – skupno oblikujte nekakšen interni “pravilnik vedenja oz. ravnanja” (kako v vašem kolektivu ravnate drug z drugim … ), ki naj bi omogočil razvoj takšne skupinske klime, da se v njej vsi dobro počutite in da ste lahko delovno učinkoviti. Kaj se v delovni situaciji brezpogojno zahteva, kaj se še dopušča, tolerira, kaj je nezaželeno in kaj nedovoljeno. Kaj so kršitve delovnih obveznosti in kaj kršitve zdravih medsebojnih odnosov na delovnem mestu. Kakšne sankcije lahko sledijo v primeru kršitev pravil.
– Izkušnje dela z ljudmi so me naučile, da so t.i. “težavne osebe” običajno ljudje, ki imajo vrsto osebnih problemov sami s seboj, s svojimi bližnjimi in z življenjskim okoljem … Pogosto nastopajo kot t.i. “izzivalci”, ki jih v izzivanje drugih silijo različni (pogosto nezavedni?) motivi: morda se počutijo manjvredne, z izzivanjem pa ta čustva prikrijejo … , morda menijo, da s tem pridobivajo moč …, morda jim izzivanje pomaga, da jih drugi opazijo …, morda so ljubosumni na druge … ipd.
– Vedenjski vzorci izzivalcev so različni: lahko se upirajo določenim obveznostim, so netaktni v odnosih z drugimi, žaljivke ali zbadljivke; skušajo najti šibke točke drugih in jih razgaliti oz. ponižati; neupravičeno in nesramno izključujejo druge iz dejavnosti, se na žaljiv način šalijo, s čimer jih želijo spraviti iz ravnotežja; za podobno početje skušajo pridobiti še koga (običajno se jim pridružijo tisti, ki niso dovolj gotovi vase … ) in podobno.
– Dobro je vedeti, da tako imenovanih “izzivalcev” brez žrtev ni. Vedno si najprej najdejo žrtve. Poiščejo si jih tako, da iščejo ljudi, ki vzbujajo negotov videz, so premalo samozavestni, se ne znajo postaviti zase … ipd.
– Na izzivanje drugih se ljudje večinoma odzovemo na tri načine: z- a g r e s i v n i m odzivom (npr. povzdignemo glas, se začnemo prerekati, drug drugega žaliti, kričati, razbijati, brcati, v skrajnem primeru udarimo ipd. Pogosto menimo, da takrat, ko na izzivanje ne odgovorimo s silo, v očeh drugih izgubimo status, smo videti nesposobni, neodločni, “šleve”. Toda dejstvo je, da agresiven odgovor na izzivanje ponavadi spor le še okrepi, situacijo še poslabša, kar se skoraj vedno konča s spopadom, v katerem oba nasprotnika izgubita.) Drug način odgovora na izzivanje je p a s i v e n odziv (zaradi pomanjkljive samozavesti, nezaupanja vase ali strahu dovolimo, da se drugi znašajo nad nami. Taki odzivi vodijo v izgubo zaupanja vase, pa tudi drugi ne zaupajo nekomu, ki dovoli, da se nekdo nad njim izživlja.) Tretji način je a s e r t i v e n odgovor na izzivanje, ki pomeni, da namesto z napadalnostjo odgovorimo z odločnim, a umirjenim vedenjem! Gre za jasen poziv drugi strani, naj neha provocirati. Samozavestno in hkrati nenasilno rečemo NE in kratko razložimo, zakaj ne. Mirno opozorimo na posledice. Ostanemo pri svojih zahtevah. Ne popustimo ali dovolimo, da nas pregovorijo. Ostanemo prijazni, vendar odločni. Tudi ne “poučujemo”, moraliziramo ali o tem “pridigamo”.
– “Težavne osebe” se na avtoritarni stil vodenja po pravilu odzivajo agresivno (samoobrambno) s protinapadom, saj se nenehno počutijo ogrožane. Lahko se odzivajo z neposlušnostjo, uporom, povečano konfliktnostjo, kritiziranjem vodje, zmanjšano delovno motivacijo … ipd.
Demokratično vodenje pomeni planiranje in odločanje s sodelovanjem vseh (!) članov, vzajemna, večsmerna komunikacija (od vodje k članom in obratno), vodja je dovzeten za sugestije vseh članov. Skupino usmerja z raznimi vzpodbudami in ne predvsem z grožnjami ali svarili pred kaznijo. Prednost demokratičnega vodenja je ugodnejša socialna klima med sodelavci, večji čut odgovornosti, povečana motivacija, boljši medosebni odnosi …, seveda ob predpostavki ustrezne zrelosti in usposobljenosti članov kolektiva.
– Vsak proces uspešnega vodenja zahteva tudi določene osebnostne lastnosti uspešnega vodje (kot so: čustvena stabilnost, zdrava samozavest, realna podoba o sebi, sposobnost vživljanja v druge, senzibilnost in empatija, odprtost navzven in komunikativnost, … in seveda strokovnost ter inteligentnost … )

– Še nekaj o pohvali in graji: izkušnje kažejo, in raziskave potrjujejo, da je pohvala učinkovitejše motivacijsko sredstvo kot graja, da pa popolno ignoriranje še najbolj negativno vpliva na storilnost. Pohvala načeloma deluje tako, da pohvaljeni poveča svoj trud in zato doseže večji učinek. Največji uspeh ima individualna pohvala (posameznika), če je izrečena pred skupino. Pohvala naj ne bi bila usmerjena v- o s e b n o s t posameznika, temveč pohvalimo njegov uspeh, dobro opravljeno delo, nalogo, napredek ipd.
Nasprotno pojmujemo g r a j o kot kazen, ki je negativen element motivacije. Graja deluje pozitivno samo, ko je izrečena kot opozorilo zaradi napake pri delu, med štirimi očmi (!) ali pa v obliki prijateljskega pogovora. Skrajno negativno pa deluje tedaj, ko je izrečena javno ali v obliki poroga, zasmehovanja, posebno če je to pred skupino. Javna graja močneje kot osebna prizadene potrebo po ugledu in sproži obrambno reagiranje v smislu zmanjševanja krivde. Sama graja tudi ne odpira možnosti za rešitev problema oziroma za izboljšanje situacije. Še bolj kot za pohvalo velja za grajo, da ne sme biti usmerjena v posameznikovo o s e b n o s t temveč izključno v njeno ravnanje.

– Še nekaj o medosebnih konfliktih :
Občasno se prav vsi s čim ne strinjamo. Nestrinjanje je sestavni del skupinskega življenja in še ne pomeni slabih odnosov med ljudmi. V vsaki skupini prej ali slej začnejo delovati določena nasprotja, osebni interesi, konflikti, zaradi vsega, po čemer se posamezniki med seboj razlikujemo (npr. osebnostne razlike, stališča, vrednote, interesi, navade in običaji, izobrazbene razlike, starostne razlike, tekmovalnost nekaterih posameznikov, merjenje moči, težnja po nadvladi … in podobno).
Konflikti niso nujno znak slabih medsebojnih odnosov, saj so normalni sestavni del skupinskega življenja v vseh oblikah medčloveških odnosov (partnerski konflikti, starševski, prijateljski, konflikti na delovnem mestu itn.) Najslabše je, če jih ne priznamo in jih potlačimo. Konflikti so lahko destruktivni ali konstruktivni. Le destruktivni imajo škodljive posledice in lahko privedejo do motenj v funkcioniranju skupine ali celo ogrožajo njen obstoj (govorimo o konfliktni skupini ali celo o krizi skupine).
Konstruktivni konflikti pa so lahko celo spodbujevalci razvoja skupine. Konflikti, kot posledica nezadovoljstva z obstoječim stanjem, lahko privedejo do pozitivnih sprememb v delovanju skupine. Skupina lahko pride do novih idej, dejavnosti, odnosov …, tako postane konflikt dejavnik razvoja.
Seveda je pri razreševanju konfliktov potrebno upoštevati določena načela:
strpnost in upoštevanje obojestranskih interesov,
sporazumno reševanje, brez enostranskega izsiljevanja ter “nasilja”,
brez “zmagovalcev in poražencev”,
ob priznavanju razumskih argumentov,
z upoštevanjem nedotakljivosti čustvene in osebne integritete udeleženih.

Tudi “prepirati” se torej moramo znati in ni slučaj, da se prav v načinu reagiranja v konfliktnih situacijah razlikujejo zreli ljudje od nezrelih.
Prizadevati si moramo, da v vsaki skupnosti iščemo predvsem podobnosti in stične točke, ne razlik.

Zaključek:
To, draga ga. Paulina, ni recept za reševanje vaše situacije. Je le moje razmišljanje o tem, kako bi se v podobni situaciji verjetno reševala jaz, z upoštevanjem nekaterih teoretičnih izhodišč.
Če se vam zdi kaj koristno, uporabite. Me veseli.

Želim vam uspešen spopad s situacijo in vas prav lepo pozdravljam!
Veronika

Najprej iskrena hvala za vaš izčrpen odgovor. Vas prav občudujem, da ste ob tako pozni uri še sposobni delati, jaz tega zaradi predhodno opisanih težav več ne zmorem. Vaš odgovor sem si izpisala, še večkrat ga bom prebrala v naslednjem obdobju, ko se bom poskusila izmazati iz situacije. Pa bom še malo “pojamrala”:

Najprej: problema, s katerima se srečujem, STA povezana. Dolga leta sem se zelo trudila tako za obstanek in celo razvoj podjetja v hudi konkurenci, ki vlada v naši dejavnosti. Trudila sem se tudi za medsebojne odnose, a tu sem “pogorela”. Kot kaže, ne znam ravnati s “težavnimi osebami”. Smilila se mi je, zato sem mirno (pasivno) pristajala na režim, ko ona samo “odbije šiht”, vsa odgovornost in vsi problemi, s katerimi se je srečala pri delu, pa meni ostanejo. Res sem poskušala probleme reševati z mirnim opozarjanjem na posledice, bila pa sem premalo odločna. Nimam ravno sposobnosti vodje, a če imam opravka z iskrenimi ljudmi, tudi na tem položaju dobro delujem. Znam organizirati, realno načrtovati, prevzeti odgovornost in tveganje. Dostopna sem za ideje in mnenja sodelavcev. Kakor hitro pa nekdo v orkestru “fuša”, pa odpovem. Ne znam ga dati “v red”. Te svoje lastnosti se zavedam, zato sem ji takoj, ko sem ugotovila, da ne morem delati z njo, mirno predlagala, da skupaj poiščeva zanjo novo zaposlitev izven mojega podjetja. V odgovor mi je zrecitirala svoje delavske pravice in mi jasno dala vedeti, da bo izkoristila vse priložnosti za nagajanje (različne inšpekcije, delovno sodišče). Ta odnos me teži kakor kamen, kar je seveda pustilo posledice na moji psihi in zdravju.

Ampak medtem, ko ste bili odsotni, sem se odločila. Ponovno ji bom predlagala, da skupaj poiščeva zanjo drugo zaposlitev, če pa ne bo pristala, bom izkoristila drugačno možnost, da jo odslovim. Tega do sedaj nisem naredila, ker se mi je – smilila. Vendar ona spada med tiste, s katerimi se ne moreš dogovoriti za “pravila igre” – že najde vrzel, da jih lahko okoli obrne. V malo manj kot 6 desetletjih svojega življenja je ona komaj druga po vrsti, s katero nikakor ne morem vzpostaviti normalnega odnosa. Brez dvoma tudi zato, ker sem ji v začetku preveč zaupala in posledično preveč od nje pričakovala.

Še enkrat hvala za odgovor, tale meni in še druge, ki ste jim avtorica in sem jih prebrala na tem forumu. Prav vaše pozitivne misli so me nagovorile k odločitvi, da zdaj je pa dosti pasivnega čakanja, da je zdaj čas za akcijo! Vem, da problem ne bo rešen jutri, ampak se takoj bolje počutim, ker sem se odločila, da ga rešim! Želim vam lep dan, še veliko zdravja in moči! Paulina