Zadnje čase opažam, da se vsako jutro težje prebujam, vstajanje mi je mučno, najraje bi se obrnila in še malo zadremuckala, a moram v službo. Na začetku tedna še nekako gre, a bolj ko se teden izteka, huje je. Včasih popoldan ” po nesreči ” zaspim. Tega si enostavno ne morem privoščiti, saj imam dva malčka in ker se mož vrača domov zvečer, smo popoldneve sami doma. Medtem ko spim, saj veste, otroci lahko zakuhajo marsikaj.
Skratka ko pride sobota, si privoščim. Zbudim se okoli osmih, nato celo dopoldne poležavam in “počivam” s slabo vestjo, ker imam za zlikat goro perila, pospraviti stanovanje…kuhanje kosila na srečo prevzame mož. Tudi popoldne bi najraje malo spala, a se zdim že sama sebi grozna – raje oblečem otroke in gremo na zrak. Ker v soboto lenarim me vse delo počaka za nedeljo.

Sem tudi nervozna in napeta, vzkipljiva. Včasih se moram prisiliti, da odreagiram mirno in takrat čestitam sama sebi. A to ni rešitev.

Stara sem 32 let in nikakor še nisem v meni. Kaj mislite, da se z mano dogaja. Bi morala k zdravniku ?

lepo pozdravljeni, Anja

Pozabila sem povedati, da ne glede na to, kako dolgo sem čez dan spala, zvečer brez težav zaspim. Zjutraj pa se zbujam utrujena ( kot bi celo noč hodila v hrib) z bolečinami v mišicah. Preko jutra bolečine nekako izzvenijo, zvečer pa se zopet pojavijo.

Včasih sem se z veseljem uredila in lepo oblekla – obleko sem si pripravila že zvečer. Tudi zdaj mi sicer ni vseeno kaj dam nase a nikakor si zvečer ne pripravim nič, ne zase ne za otroka in obleke iščem zjutraj. Največkrat vlečem kakšno reč iz kupa perila, nato moram še likati….lahko rečem, da še pred tedni nisem imela nezlikanih kupov perila in več ali manj urejeno stanovanje…skratka moje življenje se je malce postavilo na glavo.

Lepo pozdravljeni!

Draga Anja!

V vaših težavah prepoznavam znake depresije.
Preizkusite najprej sami sebe,
tukaj:
in tukaj:

Preberite nekaj o stresu:
in o depresiji:
nazorno in poljudno tudi tukaj:

Načrtno(!) poskušajte vnašati v svoj vsakdan p r i j e t n e in spodbudne dejavnosti, ki vas veselijo in ste jih včasih radi počeli: različni hobiji, rekreacija, sprehodi v naravo, druženje z ljudmi, ukvarjanje z domačimi živalmi ipd. Mnoge dejavnosti lahko opravljate skupaj z družino, s svojimi otroki, kar lahko samo prispeva h kvaliteti družinskih odnosov. Odkrito se pogovorite s svojim možem.
Svetujem vam, da se pridružite kateri izmed prijateljic in se družno vključita v kakšno organizirano(!) telesno vadbo. Ker bo potekala po vnaprej določenem urniku, ker boste morali žrtvovati kakšen finančni vložek in ker tudi prijateljice ne boste želeli pustiti na cedilu, vas bo vse skupaj zavezovalo, da boste vztrajali tudi takrat, ko se vam “ne bo dalo” oz. ne boste pri volji.
Če bodo kljub vsem poizkusom aktivnega reševanja situacije vaše težave kar vztrajale ali se celo stopnjevale (poglabljale), boste lahko obiskali svojega zdravnika, s katerim bosta sestavila načrt zdravljenja.

Bolezen vedno pride, kadar česa ne zmoremo več. Zato so bolezni vselej tudi zastavljena vprašanja. Vzponi in padci so sestavni del vseh življenj ( če želiš na vrh, moraš začeti na dnu … ). Življenjske krize lahko postanejo čustveni labirint, v katerem se začnemo izgubljati, lahko pa predstavljajo izhodišče za bolj ustvarjalno in na drugačen način zaživeto življenje. V obeh primerih smo sami tisti, ki se odločamo.

Uspešno pot navzgor, naprej, proti soncu !

Veronika

Res je, po vaših testih se mi ne piše dobro. Se vam zdi, da se iz tega lahko izvlečem sama ? Ne maram tablet in nikakršnih umetnih substanc. Kot razumem – takšno obdobje mine, lahko pa se zadeva še poslabša.

Problem je ker mi kronično primanjkuje časa zase, skoraj vse je doma odvisno od mene in enostavno si ne morem ( čeprav bi rada ) vzela čas za šport, ustvarjanje ali samo kavico – pa ne gre.

Zanima me, kaj se lahko zgodi v najslabšem primeru oz. v primeru, da zase ne bom poskrbela tako kot bi morala.

Hvala za odgovor in lepo pozdravljeni!

Razumem vas, Anja.
O podobni temi smo že razpravljali, npr. tukaj ( ; spodaj lahko preberete naše odgovore na vprašanje.)

Kaj je najslabše, kar se vam lahko zgodi?
Poglabljati se vam utegnejo telesne, duševne in vedenjske posledice kroničnega stresa (preobremenjenosti). Postopoma lahko drsite v globljo depresijo, prej ali slej se vam utegnejo pojavljati psihosomatske motnje in končno bi lahko tudi telesno zboleli. (To je seveda črn scenarij – zaupam, da boste prej ukrepali…)

Pod naslovom Stres naš vsakdanji ste si lahko prebrali naslednje:
” Če so obremenilni dražljaji premočni ali pa trajajo predolgo, oslabijo obrambno sposobnost organizma. Pojavijo se telesni, čustveni in/ali vedenjski simptomi stresa.
TELESNI simptomi stresa (so lahko) : glavoboli, vrtoglavice, nespečnost, motnje v apetitu, želodčne in prebavne težave, bolečnost po telesu, pomanjkanje zanimanja za spolnost, upad energije, kronična utrujenost, težave s srcem in dihanjem, motnje v krvnem pritisku, zvečano potenje, pogosti prehladi, okužbe ipd.
ČUSTVENI simptomi stresa (so lahko) : izguba smisla za humor, napetost, »živčnost«, vznemirjenost, žalost, obup, depresivnost, občutje nemoči, strah, zaskrbljenost, pesimizem, razdražljivost, jezljivost, agresivnost, brezbrižnost, izguba motivacije, nezmožnost sprejemanja odločitev, pomanjkanje odločnosti, pozabljivost, poslabšana koncentracija ipd.
VEDENJSKI simptomi stresa (so lahko) : lenobnost, neprilagodljivost, izoliranost, počasnost, raztresenost, togost, nekreativnost, razvrednotenje strokovnih spoznanj, pomanjkanje idealizma, težave v osebnem in družabnem življenju, konflikti s sodelavci, v partnerskih odnosih, z lastnimi otroki, sorodniki, prijatelji in znanci. Žaljivost, nestrpnost, nevljudnost, kričanje, preklinjanje, jok. Grizenje nohtov, zvečano kajenje, prenajedanje, zloraba alkohola, tablet ipd.
V posebnih okoliščinah lahko odgovor na stres povzroči b o l e z e n (ker vseh stresorjev ne moremo rešiti ali odpraviti, lahko zbolimo oziroma se poveča naša občutljivost na povsem običajne dražljaje). Bolezenski znaki se lahko nanašajo na kateri koli sistem ali telesni organ, pri čemer so najbolj pogoste bolezni prebavil (rana na želodcu, dvanajstniku…), bolezni srca in ožilja, nekatere kožne bolezni, bolezni dihal in druge.

Zelo pomembno je, da pri sebi opazimo že zgodnje(!) znake stresa in ustrezno ukrepamo. “

Draga Anja, telesna inteligenca (“modrost telesa”) vas opozarja, da ste do sebe premalo milostni in si povzročate škodo. Prisluhniti si morate in si organizirati čas tako, da bo vsaj nekaj prostega časa namenjenega tudi skrbi za vaše telesno in duševno ravnovesje (zdravje).
O neodložljivih obveznostih in racionalni organizaciji dela in časa sem pisala v odgovoru tukaj:

Angažirajte svoje bližnje, da vam priskočijo na pomoč, vas razbremenijo in kdaj tudi nadomestijo. Materinstvo ob dveh malčkih je naporna zadeva in prav nič naj vas ne obremenjujejo občutki krivde ob nezlikanem perilu.
Ne pozabite, da je vaš partner vaš najožji družinski član, vaš sopotnik v “dobrem in slabem” in oče vajinih otrok. Tipična delitev družinskih del in nalog na “moške” in “ženske” naj bi bila del preživele dvojne morale (želimo si lahko, da bi bilo tako …). Ponovno svetujem temeljit razgovor s soprogom; ali mu je sploh znano, da doživljate stisko?

Če vam dopuščajo finančne zmožnosti, si morda lahko plačate občasno gospodinjsko pomoč ali kako drugače.

Radi morate imeti (med drugim tudi) sami sebe, bodite sočutni do svojih potreb, ker boste le zdravi, zadovoljni in srečni lahko uspešni in koristni sebi, svoji družini in poklicni karieri. Ne dovolite si, da bi morali zboleti, preden bi storili korak v smeri razbremenitve. Če so vaše sedanje težave tako izrazite, da že motijo vaše vsakodnevno delovanje, je čas, da storite prvi korak že danes.

Zdravniško pomoč je treba poiskati, preden se posameznikove sposobnosti popolnoma izčrpajo. Najboljše merilo za nujnost iskanja strokovne pomoči je, če ima oseba občutek, da je sama storila že vse, da bi sebe in svoje počutje obvladala z različnimi dejavnostmi (sprehodi, pogovori, sproščanjem, nasveti, …), pa stanje še vedno ni dobro. Okrevanje je krajše, če človek motnjo prepozna dovolj zgodaj. Z ustreznim zdravljenjem se motnja lahko obvlada in poveča sposobnost soočanja z vsakodnevnimi obremenitvami.

Zdaj ste najprej na potezi sami, da vnesete spremembe v svoj življenjski slog.

… Ironija starševstva pa je v tem, da imaš otroke omejeno število let. V hišo pridejo in dvajset let zganjajo tak hrup, da ga komaj prenašaš – nato odidejo in v hiši nastane tak mir, da misliš, da se ti bo zmešalo …
Uživajte v materinstvu, ne obremenjujte se preveč s kupi perila in nespluženim stanovanjem, saj otroci rastejo prehitro – in preden se zaveš, ti je žal, da je tako hitro minilo…

Lahko noč,
Veronika

Človek je ustvarjen, da šest dni v tednu dela, en dan pa počiva. Tudi živali tako. Zato vztrajajte v tem, da v soboto nekoliko počivate (če je le možno). Naj vas ne peče vest zaradi tega. Dobro je, da greste z otroki ven. Bilo bi krasno, če bi vsaj pet dni v tednu eno uro hitro hodili, ker ta vrsta gibanja vnaša v človeka mladostno energijo, da je sposoben brez utrujenosti opravljati druga dela. Hitra hoja odpravlja tudi depresijo. Hoditi je treba tako hitro, da je prijetno (ne na silo). Rezultati uspešnosti hoje so vidni po nekaj tednih.