Zacela sem brati knjigo dr. Amanda, in takoj na zacetku sem prebrala nekaj kar me je zadelo kot strela iz jasnega. Klic na pomoc ( razmevanje ) enega bolnika s FM ( tako podobno marsikomu od nas )! Se opravicujem, ce prevod ni bogve kako kvaliteten, ker nisem anglistka, toda smisel je ostal isti:

“Prosim, poizkusite razumeti, da biti bolan še vedno ne pomeni, da nisem človeško bitje!
Zapravil sem že veliko svojih dni v bolečinah in izčrpanosti. Prosim, razumite razliko med srečo in zdravjem. Če se pogovarjate s mano in se vam zdim srečen – pomeni, da sem zares srečen. Toda, to še vedno ne pomeni da ne trpim veliko bolečin, ekstremno utrujenost niti, da se počutim boljše! Prosim, razumite da je FM spremenljiva. En dan sem lahko sposoben pešačiti do parka in nazaj, naslednji dan že imam problem kako priti do kuhinje!
Prosim, razumite, da » to ker grem ven in opravljam svoje dolžnosti« še ne pomeni da se počutim bolje, ravno nasprotno, pogosto povzroča da se počutim še slabše kot prej.
Ko mi govorite, da potrebujem več gibanja in da moram shujšati in več telovaditi – me frustrirate do solz in TO NI V REDU! Če bi bil sposoben vsega tega – bi to tudi naredil!
Jaz nisem depresiven, čeprav trpim za depresijo ( a vi ne bi bili depresivni, če bi iz leta v leto trpeli bolečine in se počutili izčrpano? )”

( Iz pisma Bek Oberin )