zanima me…
Gre torej za teorije, ki poudarjajo povezanost med tipom osebnosti in zdravjem oz. boleznijo (psihonevroimunologija intenzivno proučuje korelacije med osebnostnimi potezami in imunsko odzivnostjo).
Osebnostni tip A – označujejo hitre in burne reakcije na stresne situacije, nestrpnost, izrazita tekmovalnost, usmerjenost v dosežke (storilnostna naravnanost), hitra izguba potrpežljivosti … Takšne osebe so pogosteje žrtve s r č n i h obolenj.
Osebnostni tip B – označujejo sproščenost, umirjenost, miroljubnost …; te osebe ne podlegajo hitro čustvom jeze. Izgleda, da so osebe tipa B manj dovzetne za bolezen.
Osebnost tipa C (“cancer- prone” personality) – označujejo mirnost, tihost, zatiranje/potlačevanje čustvenih reakcij, zlasti jeze (zadrževana čustva se kopičijo znotraj osebe), močna potreba po prilagajanju, miroljubnost, neagresivnost. Te osebe pogosto ne izrečejo tega, kar bi morale, počutijo se in se ravnajo nebogljeno in brezupno. Delujejo po principu potlačevanja in samozanikanja (samoodpovedovanja). To lahko škodljivo vpliva na imunost. Mnogi bolniki z rakom pripadajo temu tipu osebnosti. (Številne študije ugotavljajo povezanost določenih osebnostnih potez – zlasti depresivnosti in občutka nemoči – s tveganjem za nastanek rakastih obolenj, ki so vsaj posredno povezana z zmanjšanim delovanjem imunskega sistema.)
Komentar: Tipološki pristop (t.j. razvrščanje ljudi v nekaj kategorij oz. “tipov”) ima seveda pomanjkljivosti. V realnosti namreč večina ljudi ne sodi v “čiste tipe” (npr. A, B ali C …), saj največkrat nimamo lastnosti samo enega tipa. Tipi tudi slonijo na ekstremnih lastnostih, večina ljudi pa nima ekstremno razvitih lastnosti. Zato je takšno klasificiranje črno-belo, površno in ocenjeno samo po najbolj izstopajočih lastnostih.
Namesto tipov zato raje govorimo o izstopajočih osebnostnih potezah, ki posameznika najbolj opredeljujejo.
Že dolgo je znano, da ljudje, ki so nagnjeni k usmerjanju svoje “jezljivosti” navzven, v okolje, niso tako dovzetni za psihosomatska obolenja kot “avtoagresivne” osebe, ki svojo jezo in neugodna čustva usmerjajo predvsem n a s e (ali vase).
Vprašamo se lahko, katere vedenjske vzorce naša priljubljena vzgoja bolj nagrajuje … Ali “pridni otroci” smejo usmerjati svojo “jezljivost” navzven? Ali jim bolj toleriramo, če jo usmerjajo nase/vase (v samoobtoževanje, samožrtvovanje, občutja krivde, sramu)? … Pa smo pri depresivnih osebnostnih potezah … (in posledični nagnjenosti k psihosomatskim motnjam in obolenjem …).
(Btw: Pred leti, ko se je v šoli še ocenjevalo “vedenje”, je bilo v neki raziskavi ugotovljeno, da so učenci z oceno “vzorno vedenje” izmed vseh kazali največ t.i. “depresivnih” vedenjskih lastnosti …?)
Pomembno je torej, da znamo odpreti čustvene ventile, se zdravo razjeziti, udariti s pestjo po mizi, zakleti, se izkričati (seveda ne na nič krive druge …), se glasno nakrohotati, uveljaviti svoj prav, … vse tisto torej, kar so nam dolga leta dopovedovali, da se za “pridne otroke ne spodobi” …
Nekaj pa še tukaj: ( … )