Najdi forum

MAKRO živila

Pozdravljeni!
Zanima me, ali praženi ARAŠIDI (v lupini, ne tisti ocvrti!!) sodijo v makrobiotični jedilnik (ali sploh? kako pogosto? koliko?)
Prav tako KOSTANJ, čeprav je njegova sezona že mimo.
In kako je z OREŠČKI (orehi, mandlji…) Vem, da so to le dodatki, a rada bi vedela, če so kateri bolj/ manj primerni.
Upam vsaj na odgovor g.Ajtima.
LP vsem,
Urška

Zdravo, Urška!

Vodilo je: za nas, ki živimo v zmernem podnebnem pasu, je primerno vse rastlinje in plodovi, ki zrastejo v njem (in prezimijo v naravi; torej paradižnik, krompir in druge razhudnikovke ne sodijo mednje).

Rastlinje in sadeži iz severnejših predelov so še sprejemljivi, ker na splošno vsebujejo svežilno energijo in je njihova gostost zaradi “severnjaške” pridelave še vedno dovolj energijsko “redka”, da ne škoduje in so torej primerni za človeka iz naših krajev.

Druga pesem pa so sadje in arašidi (oreški) iz južnih krajev. Ker zrastejo v zelo vročem okolju, so razširjeni in energijsko zelo prazni, zato telo preveč svežijo, razpuščajo. Kot taki so primerni za tam živeče ljudi, za nas pa ne.

Velja za indijske in brazilske oreške, zemeljske oreške (arašide, pa naj bodo v lupini ali ocvrti), pistacije ipd.

Kostanj raste v našem podnebnem pasu in je obenem še zelo izdaten vir sestavljenih ogljikovih hidratov. Torej se priporoča – celo zelo priporoča!
(Le pri pečenem je treba paziti, da se temeljito prežveči. Neprežvečen vroči kostanj namreč rad povzroča prebavni zastoj, njegove posledice pa niso nedolžne; o tem sem pisal v “nujnem predpogoju, da se FM začne zdraviti”.)

Domači orehi in lešniki so potemtakem povsem zdravi – za zdravega človeka. (A količinsko pretiravati z njimi ni dobro, seveda, saj niso osnovno človekovo živilo.) Če pa je kdo oslabel od bolezni ali ima zvišano raven holesterola, pa se začasno odsvetujejo tudi orehi in lešniki iz domačih logov.

Upam, da sem razložil dovolj razumljivo!

Najlepša hvala za odgovor in hkrati zahvala tudi za vse vaše prispevke, ki sem jih že in jih (upam) še bom prebrala.
Vem, da naj bi bilo osnovno vodilo pri izbiri živil naš podnebni pas, a če me spomin ne vara, je sezam v makrobiotiki čisto OK, izhaja pa iz tropskega predela Afrike. Podobno riž. Zato sem torej načela to vprašanje.
Zdi se mi, da tudi tukaj obstajajo izjeme, ki potrjujejo pravilo :)))
Lepo vas poydravljam,
Urška

Urška, zdaj ste me pa našli. Prav ste povedali.

Ljudem včasih rečem, da naj namesto sezama pač posežejo po lanenem semenu, ki je iz našega podnebnega pasa. In lan prav tako odpravlja prebavne težave, kot jih sezam. le dani tako okusen.

Za riž sem pa že v škripcih. Včasih se zgovarjam, da bi ga v našem Primorju lahko pridelovali, saj se na veliko prideluje v Padski nižini v Italiji.

Upam, da ga bodo primorski ekopridelovalci enkrat začeli pridelovati tudi pri nas. (mimogrede: predlani sem ga tudi sam pridelal v dveh zabojčkih, ampak sem ju “ujčkal” skoraj kot mimozo; uspel sem pridelati kalifornijski riž, japonska starodavna sorta pa ni imela dovolj časa za klasenje; nekaj o tem je zapisano na )

Načeloma imaš povsem prav in bi se mi morali zadovoljiti kar z našim žitom in zelenjavo.
Enako se lahko reče za koruzo.

Res, niti Tibetanci nimajo riža, zato pa pridelujejo veliko ječmena in drugo žito, ki prenaša ostro (mrzlo) gorsko podnebje. Imajo pa menda neko vrsto koruze.
Tudi pri nas, na Gorenjskem, se je skozi desetletja pridobila sorta, ki je nekakšna avtohtona, recimo gorenjska trdinka (in bohinjska hitrica, če se ne motim).

Kaj je potem naše žito: ječmen, oves, rž, pšenica, pira, proso in ajda.

Za informacijo samo toliko. da se, da marsikatero sadje in tudi drugo rastje. ki velja za tropske vzgajati v našem podnebju in to ne v rastlinjaku, pač pa v naravi brez vsake kemije, tudi na dokaj visoki nadmorski višini. V zvezi s tem priporočam ogled strani http://www.krameterhof.at/ , kjer to uspeva gospodu Sepp Holzer-ju in zna to narediti tudi v različnih delih sveta.
Če smo pa okrog načel porekla v makrobiotiki čisto dosledni, potem tudi sama makrobiotika ni primerna za naše kraje, saj makrobiotika ni “zrasla” v naših krajih in okolici, pač pa v daljni Japonski, ki ima svoje posebnosti, naprimer to, da imajo japonci kakšen encim za prebavljanje mleka manj od evropejcev in mleko slabo prenašajo, pa tudi njihovih zelo zdravih alg ni ravno kaj dosti v slovenskem morju, še manj pa na Štajerskem ali v Prekmurju.
Vsekakor pa lahko mirno rečemo, da je makrobiotično prehranjevanje zdravo.
Rad bi pa videl in slišal v živo koga, ki mu je uspelo samo z makrobiotično prehrano odpraviti SKU.

Kar se tiče oreščkov pa so zelo zdravi mandlji, lešniki, orehi, brazilski oreščki, pa tudi arašidi v zmernih količinah (vsi vsebujejo precej zdravih in koristnih maščob s katerimi pa vendar ne gre pretiravati), vendar ne slani ali praženi, saj običajno uporabljajo olja slabe kakovosti, dobijo pa se pri nas tudi oluščeni, neslani in nepraženi arašidi.

Pa lep pozdrav!

Vladimir

Živjo, Vladimir!

> … samo toliko. da se, da marsikatero sadje in … rastje. ki velja za tropske vzgajati v našem podnebju in to ne v rastlinjaku, pač pa v naravi brez vsake kemije, tudi na dokaj visoki nadmorski višini.
Ja, vladimir, tudi jaz sem obiskal Holzerjevo posestvo in brez ugovora potrjujem tvoje navedbe. Torej, veselo na delo, saj po sadovih se sodi, ne po besedah.

Jaz sem vzgojil riž v zabojčkih v Ljubljani … Ko sem svoj uspeh predstavil na srečanju ekoloških kmetovalcev iz Sostra, mi je dr. Mihaela Černe prijazno svetovala, naj isto ponovim na njivi, potem pa se bo resnično zanimivo pogovarjati o tem … Pošteno? Pošteno!
Na navadni njivi še nisem sejal riža, ker je rž, ki sem jo posejal za zimski kolobar, tako počasi zorela … Namesto v juniju je dozorela avgusta. In bili so še drugi razlogi …

> … Če smo pa okrog načel porekla v makrobiotiki čisto dosledni, potem tudi sama makrobiotika ni primerna za naše kraje, saj makrobiotika ni “zrasla” v naših krajih in okolici, pač pa v daljni Japonski …

V zgornjem pa močno brcaš v prazno, Vladimir!
Preden razglabljaš o makrobiotiki, najprej preberi kakšno knjigo o njej, kjer so razložena izhodišča – naravni zakoni oz. vesoljni red, kakor se odraža na Zemlji. Veljajo povsod, ne le na Japonskem.

Priporočam, Vladimir, resnično! Najprej se temeljito seznani z vsebino veležitnega nauka …
Enkrat sem že zapisal, da zahodni človek, jaz in ti, nisva neumna in znava ločevati zrnje od plev, ampak pri marsikateremu iskalcu zaznavam veliko površnost in zaletavost, še preden se temeljito sezanani z vsebino.

Da pa ne boš mislil, da sem se ustrašil tvojih navedb, odgovarjam na eno:
> … njihovih zelo zdravih alg ni ravno kaj dosti v slovenskem morju …
Ja, verjetno res. Jedilne alge, ki se priporočajo, menda ne rastejo v Jadranu. So pa preizkušeno zdrav(iln)e, le to je res. Dokler ne bomo odkrili približno ustreznih nadomestnih v našem morju ali pa jih gojili, do takrat …

Nihče ne trdi, da morska trava in drugo rastlinje iz Jadranskega morja ali celo iz njegovega slovenskega dela ne vsebujejo koristnih rudnin in vitaminov in da jih ne velja nabirati. Dajmo jih začeti.

> … njihovih … alg ni … dosti v slovenskem morju, še manj … Štajerskem ali v Prekmurju …
Alge kot morska hrana nas povezujejo z morjem, našim izvorom. Ker je bilo to davno v preteklosti, je tudi potreba po algah količinsko zelo, zelo majhna. In se evolucijsko manjša. Enako je s soljo.
Zaenkrat še velja: alge in sol alkalizirajo kri, jo razkisljujejo in še marsikako drugače so koristne oz. zdravilne. Soli ne pridobivamo na celini, pa jo vendar vsi moramo uživati.
Premisli, Vladimir!
Še to: alge se verjetno da nadomestiti z lišaji in mahovi iz sladkovodnih vodotokov. Do neke mere!

> … Rad bi pa videl in slišal v živo koga, ki mu je uspelo samo z makrobiotično prehrano odpraviti SKU.
Preberi si pričevanja o ozdravitvah in pridi na sestanek Društva bolnikov s fibromialgijo Slovenije v Lj. in se seznani z go. Metko Čeplak …

> … Kar se tiče oreščkov … zelo zdravi mandlji, lešniki, orehi, brazilski oreščki, pa tudi arašidi v zmernih količinah (vsi vsebujejo precej zdravih in koristnih maščob …
Vidiš, zgornja trditev o izenačevanju oreškov iz južnih krajev s podobnimi iz naših krajev zgolj na osnovi kemične sestave, priča o tvojem nepoznavanju energijskega ozira posameznih živil. Ali pa si namerno površen …
Res je, da se zdravemu človeku lahko priporoča tako, kot si zapisal. Bolnemu, ki je oslabel, pa se oreški iz južnih krajev odsvetujejo, ker so zrasli v vročem podnebju in so energijsko prehladni za človeka v našem podnebju, saj preveč svežijo tkiva, jih razpuščajo in slabijo, zato bolnemu bolj škodijo kot koristijo. Najprej se to dogaja v prebavilih …
Kako odločilna je dobra prebava za ozdravitev katerekoli bolezni, pa verjetno veš …

Priporočam, da začneš živila dojemati tudi energijsko (njihov krepčilni oz. svežilni ozir), ne le kemično (njihovo vsebnost beljakovin, maščob, OH, vitaminov itd.). Govorim o celovitem poznavanju živil.

Če te še kaj zanima, vprašaj in skušal bom odgovoriti.

Pozdravljeni!
Gospod Ajtim, racunam vsaj na vas:)))
Vztrajam pri makrobioticnem prehranjevanju in vcasih se mi zdi, da sem ze rahlo navelicana mojih ponavljajocih obedov. Zelim si popestritve, v mislih imam uporabo zacimb, saj zaenkrat skoraj ni drugega, kot sol, sezam in sojina omaka. Poleg tega smo zakorakali v sezono zasaditve vrta… torej…
Petersilj, zelena…? Kaj pa bazilika, sicer mediteranska rastlina, ki pa mi raste doma, ceprav zivim v celinskem podnebju?
Police v trgovinah se upogibajo pod tezo cudovitih steklenick, polnih suhih zacimb- se najde kaj za nas? Poper in paprika odpadeta, mar ne? Ne vem, ali me spomin ne vara, da sem nekje zasledila ingver (svezi/v prahu?).
Uporaba je najverjetneje zelooo zmerna, mar ne?
LP, Urska

Urška, najboljša popestritev zdravega jedilnika je veležitna kuharska knjiga ali pa kuharski tečaj.

Dišavnice se odsvetujejo; imajo sicer močan vonj ali aromo, niso pa zdrave, ker delujejo na želodec in črevesje, podobno kot blag alkohol – z močno širilno oz. navzgornjo energijo dišavnice sicer podražijo nos, a tudi slabijo prebavila, ker jih razpuščajo.

Od domačih začimb se priporočajo le:
– šalota (nasekljana se lahko potrese po vsakem žitu ali prilogi)
– čebula
– peteršilj, listje in korenina
– zelena, ” ” , in
– por

Na splošno bi priporočil:

– ne pretiravati s soljo, da jedi ohranjajo svoj raznolik naravni okus – potem ne bo jedilnik več tako eneoličen – beri slan

– ohranjati raznovrstnost jedi – žita, prilog, kvašencev in načinov kuhe (kuhanje, dušenje, parjenje, praženje, surovo, kvašeno, hitro pečeno, ne pa zapečeno, v kosih, pretlačeno, razčlično narezano idr.)

– uporabljati alge, ki imajo tudi vsaka vrsta svoj okus (edino vakama je brez okusa)

– jedi si občasno okisaj z jabolčnim ali riževim kisom

– naredi si polivko iz zdrozganega tofuja in malo ingverjevega soka

Komur pa ne gre poskušanje na suho, naj obišče makrobiotično tečajno kuho.

New Report

Close