K pisanju me je vzpodbudila že pred enim mesecem pregreta razprava (ki je nikakor ne želim pogrevati) o netoleranci in nerazumevanju do ljudi,ki odstopajo(zaradi bolezni ali pa kako drugače) od večine drugih. “Hvala bogu” imamo bolniki s FM možnost, da lahko svoje težave potožimo sebi enakim, kajti naše okolice ne zanimajo naše težave. Ne zanima jih, s kakšno muko pogosto opravljamo tudi vsakdanja opravila, ki so za veliko večino ljudi samoumevna, spontana. Ljudi ne zanima, da se plazimo po kolenih, da uredimo kakšno gredico rož ali počistimo doma kopalnico. Ne zanima jih, kaj vse bi radi počeli, kam vse bi radi šli.Take stvari ljudi morijo, če jih morajo poslušati (žal pogosto tudi naši najbližnji težko razumejo naše spremenljivo počutje in nihanje razpoloženja). Kaj hitro pa se bodo obregnili v morebiti pridobljeno kakšno ugodnost zaradi bolezni.
Naša srečanja in dopisovanja med sebi enakimi, ki nas razumejo,nas bodrijo, svetujejo s svojimi izkušnjami, so nam v veliko oporo, hkrati pa nam ne bo potrebno tako pogosto “moriti” svojcev in okolice z našimi težavami. Lažje se bomo tudi naučili živeti z vsemim težavami .
Vsak izbira svojo lastno pot, vsak ima svojo izbiro.
Od nas je odvisno, kaj naredimo iz življenja, tako kot je slika odvisna od slikarja. Lahko tarnamo in obupujemo, ali pa se trudimo in si na različne načine izboljšamo kvaliteto življenja.

Bojana

… in se veselimo vsega, kar nam je ostalo! 🙂

Če si optimist, te presenetijo slabe stvari. Če si pesimist, ne znaš sprejeti dobrih stvari. Če si idealist, ti idilo pokvarijo malenkosti … in če si realist, ne znaš sanjati …
Idealno pa je lahko, če zna človek združiti vse to …

Ta članek me navdaja z optimizmom:

LP, Veronika

Hmmmmmm, je že tako! Kot sicer v življenju – lačen sitemu ne verjame, velja pa tudi obratno.
Lep pozdrav!