Pozdravljeni!
Stara sem 21 let in ze nekaj casa se zelo sekiram, ker sem zelo nerodna. Bolj kot se trudim, da bi stvar naredila pravilno, bolj se pri tem nerodna. Sm tudi pozabljiva. A za to obstaja kakšno zdravilo, zdravljenje? To me zelo muči, saj se s tem srečujem na vsakem koraku. Rada bi si pomagala, zato me zanima, če obstaja kakšna možnost. Najlepša hvala za odgovor.

Draga Manca!

Vaše pismo na forumu sem prebrala tik pred odhodom na počitnice.
Upam, da mi ne boste zamerili, če se bova širše pogovorili, ko se vrnem. Bova kakšno rekli tudi o t.i. samopodobi oz. doživljanju samega sebe.
Do takrat pa mi sporočite, ali ste pod opredelitvijo “nerodna sem” mislili predvsem na telesno “nerodnost” (gibalno nespretnost, npr. pri športnih veščinah, delovnih opravilih ipd.) ali pa imate v mislih bolj osebnostno – socialno “nerodnost” (npr. nespretnost v komunikaciji in ravnanju z ljudmi … ), pri reševanju različnih problemskih situacij … ali še kaj … ?

Se bereva; lep pozdrav!
Veronika

Pozdravljena, Manca!

Nič niste dopisali k svojemu vprašanju, zato odgovarjam tako, kot vaše vprašanje razumem.
Opredelitev »nerodna sem« lahko razumemo v različnih pogledih: npr. nespretna sem pri gibalnih dejavnostih in obvladovanju telesa; nagnjena sem k »nezgodništvu«; nespretna sem v ravnanju z ljudmi, težko navezujem stike z drugimi; nerodna sem v besednem izražanju; nespretna sem pri reševanju praktičnih problemskih situacij; neiznajdljiva sem v prostorskih relacijah; nerodna sem pri reševanju abstraktnih problemov … in še bi lahko naštevali.

Naše s p o s o b n o s t i so tiste osebnostne lastnosti, ki nam omogočajo, da (oz. koliko) uspešno rešujemo različne naloge in probleme. Na različne dosežke in našo uspešnost pa ne vplivajo samo sposobnosti (koliko ZMOREMO), temveč sovplivajo tudi druge osebnostne lastnosti: naša m o t i v a c i j a (koliko HOČEMO), z n a n j e in i z k u š n j e (koliko ZNAMO) in druge (npr. lastnosti temperamenta in značaja). Ko govorimo o sposobnostih, mislimo predvsem na: psihofizične zmogljivosti (npr. moč mišic, vzdržljivost, odpornost … ), psihomotorične sposobnosti (npr. koordinacija gibov, spretnost rok, spretnost prstov … ), psihosenzorne (npr. ostrina vida, sluha, razlikovanje barv … ) in mentalne ali intelektualne sposobnosti (npr. splošna inteligentnost, logično sklepanje, sposobnost hitrega učenja, spomin, občutljivost za probleme, besedne sposobnosti … ). Seveda so posamezne sposobnosti različno odločilne pri različnih dejavnostih ali denimo poklicih (koordinacija gibov npr. pri plesu, športu, … , vidno-gibalna koordinacija pri vožnji avtomobila, določenih delovnih operacijah … , govorne sposobnosti pri govornikih, pesnikih … in tako naprej) .

Koliko lahko sami vplivamo na razvoj naših sposobnosti?
Tako kot velja za mnoge druge lastnosti, se tudi sposobnosti razvijejo pod vplivom o k o l j a in s a m o d e j a v n o s t i, vendar na podlagi p r i r o j e n i h- d i s p o z i c i j. To pomeni, da so nekateri že po »naravi« bolj telesno spretni in so »rojeni športniki«, drugi pa s(m)o telesno bolj okorni in počasni …, spet drugi so že po »prirodi« boljši govorci itd. Ali če obrneva – vrhunski umetniki se ne morejo zgolj »vzgojiti« , temveč se morajo s talentom tudi »roditi«. Seveda pa ni zanemarljivo tudi dejstvo, da dedne zasnove še ne pomenijo ničesar dokončnega. Čeprav so naše sposobnosti sicer pomembno odvisne od dednih vplivov, pa bi brez ustreznih vplivov okolja (vzgojne vzpodbude) in lastne aktivnosti (učenje, vaja, trening, vloženi trud … ) ostale latentne oz. prikrite. Dedne zasnove delujejo predvsem kot m o ž n o s t i , kot p o t e n c i a l (ki ga nimamo vsi enako veliko), od vplivov okolja in lastne dejavnosti pa je odvisno, kako se bodo ti potenciali uresničili. Dednost torej določa m e j e, znotraj katerih se lahko neka lastnost pri posamezniku razvije. Če torej po naravi ne sodite ravno med »gibalne talente«, lahko s povečanim trudom in vajami precej pridobite, nikoli pa ne boste kandidatka za vrhunsko športnico. Podobno velja tudi za druga področja.
Čeprav je res, da sposobnosti določajo mejo oz. domet dosežkov (dosežki ne morejo presegati sposobnosti), pa iz izkušenj vemo, da naši rezultati na različnih področjih največkrat ostajajo pod (!) dometom naših sposobnosti. To pomeni, da bi jih s povečano motivacijo, vajo, dodatnim trudom in voljo lahko še izboljšali. To pa ne velja samo za telesne temveč tudi za intelektualne sposobnosti, kamor sodi tudi s p o m i n s k a sposobnost, ki jo z ustreznimi vajami lahko prav uspešno treniramo. (Literature na to temo je kar nekaj, npr. : Beyer,G (1992):Urjenje spomina in koncentracije; Art, M.S (1976): I vi možete imati superpamčenje; Buzan, T. (1980): Delaj z glavo; Russell, P. (1987): Knjiga o možganih … in podobne, kjer lahko najdete vrsto napotkov za izboljšanje spomina.)

Poleg sposobnostnega »potenciala« pa je naša uspešnost na različnih področjih zelo odvisna tudi od tega, kako v i d i m o in d o ž i v l j a m o sami sebe. SAMOPODOBO sestavljajo stališča, ki jih ima posameznik do s e b e glede vedenjskih, psihičnih in telesnih značilnosti. Posameznikovo doživljanje in pojmovanje sebe sestavljajo: 1. to, kar posameznik misli, da je; 2. to, kar misli, da drugi mislijo o njem; 3. pa tudi to, kar bi posameznik želel biti (»idealni jaz«). Pojem sebe vključuje tudi vrednostno obarvana prepričanja in ideje o sebi (čustva o sebi), ki predstavljajo temelj njegovega (n e) s a m o s p o š t o v a n j a.
Pojem sebe obsega različna vsebinska področja: socialni jaz (… »Nihče me ne mara«, »Slabo se znajdem v družbi«, »Ne znam se pogovarjati«, »Vsi so boljši od mene« … ), čustveni jaz ( … »Plašna sem«, »Sem zelo občutljiv človek«, »Nesrečen človek sem« … ), telesni jaz ( … »Vsi so lepši od mene«, »Moje krive noge«, »Moj nos«, »Nerodna in štorasta sem«, »Presuha ali predebela sem«, »Premajhna« … ), intelektualni jaz ( … »Drugi so pametnejši od mene«, »Imam slab spomin«, »Slabo računam«, »Nimam smisla za jezike« … ).
Samopodoba je pridobljena, posameznik si jo razvija tekom let na osnovi samoopazovanja in lastnih izkušenj s samim seboj (vsi življenjski uspehi ali neuspehi …), pa tudi preko informacij, ki nam jih o nas posredujejo d r u g i (kakšni smo in kakšni moramo biti: »Iz tebe ne bo nikoli nič«, »Sramoto mi delaš«, »Nerodna si, v vsem si med zadnjimi«, “Vedno vse pokvariš”, »Lenoba si«, »Poglej druge« … ) .
Potreba po p o z i t i v n i samopodobi je ena temeljnih človekovih potreb. (Razlog in namen različnih oblik psihoterapije sta tudi izboljšanje posameznikove podobe o sebi … ).
Samopodoba torej predstavlja temelj, ki določa način našega vstopanja in spoprijemanja z raznovrstnimi življenjskimi situacijami.

Pri ustvarjanju zdrave podobe o sebi je zelo koristno, da si n a p i š e m o seznam svojih DOBRIH LASTNOSTI in ga imamo vedno pri roki. Kadar dvomimo o sebi, nas tak seznam lahko večkrat spomni, da nam je v preteklosti že velikokrat uspelo! Človek s pozitivno samopodobo pozna svoje vrline in svoje slabe lastnosti, svoje prednosti in svoje meje, ter lahko pokaže tudi šibke točke, ne da bi pri tem izgubil občutek za lastno vrednost. Takšna oseba niti ne skriva svojih talentov niti ne skuša prikazati česa, česar nima. Seveda moramo svoji osebnosti pustiti dovolj prostora, da se lahko vsestransko razvije. Samo s pomočjo izkušenj in lastnega truda se lahko izoblikujemo. Sem ne spadajo samo lepi doživljaji in »instantna« sreča ampak tudi življenjski problemi in težave, krivice, boleča spoznanja, ovire in nevarnosti. Osebnost nam ni podarjena po naključju; moramo jo graditi vsak dan in v vsakem življenjskem obdobju.
Ko človek enkrat sprejme samega sebe, sploh ni več treba, da ga vedno in povsod sprejmejo tudi drugi, kajti morebitno neodobravanje ga ne bo uničilo. Lahko je sam svoj človek, ki ga ne skrbi, kako se bodo nanj odzivali drugi ( … »Jaz nisem boljša, sem pa malce drugačna, in nisem slabša, sem le malo drugačna …« ).
Rad imeti sebe pomeni tudi sprejeti dejstvo, da nihče ni popoln. Vsi imamo svoje prednosti in svoje šibke točke. Razlika je samo v tem, da eni to znajo prenašati (s svojimi prednostmi premagujejo svoje šibkosti …), drugi pa nenehno hrepenijo za kakimi nedosegljivimi ideali in so večno nezadovoljni s sabo in svetom okrog sebe.

Draga Manca, samozavestno dvignite glavo in se nasmehnite sebi in svetu: » Sem, kakršna sem – in pravzaprav sploh nisem slaba! »

Lepo vas pozdravljam!
Veronika

Ljudje, ki smo bolj čustveni in dovzetni, smo dostikrat izpostavljeni večji samokritičnosti. Obstajajo tudi ljudje, katerih v naši domovini ni malo, ki so bolj brezčutni in zagrizeni. Taki se seveda vidijo le v najboljši luči, pa čeprav niso. Spoštuj svojo čustveno naravno danost, potegni iz nje nekaj pozitivnega! Glej nanjo kot na prednost.