Prosim za vaša mnenja!!

Začelo se je avgusta, ko sem na morju zbolela. Nisem se dobro pozdravila in sem ponovno zbolela. (vneto grlo, vročina…)

Nato sem konec septembra fasala angino. Ospen 1500mg, po zdravničinih napotkih sem morala takoj vzeti kar dve tableti!!

Ko sem se pozdravila sem imela še kakšen teden počitka od treningov, potem pa sem po slabem tednu treniranja zopet zbolela.
Ponovno angina (začetek novembra). Potem sem bila spet pri zdravniku: diagnoza- popolna izčrpanost. Resnično sem bila tako utrujena, da sem le ležala…
Vzela sem si dolgo pavzo na treningu.
Pa ni niti sedaj bolje!!

Nimam nobene koncentracije, stvari, ki sem jih včasih oboževala me kdaj pa kdaj sploh več ne ganejo, nič ne morem, ker sem tako grozno utrujena.
Pika na i je bila današnja vročina!! Spet bolna- TO NE MORE BITI RES!!!
Že dva dni me bolita trebuh in želodec, slabo mi je na trenutke, boli me glava in grlo.
Dala sem skozi že mnogo preiskav (ekg, ultrazvok, ergometrija…)
Vse so bile OK, razen krvi. Na vsakem odvzemu imam premalo eritrocitov (kar mi očitno tudi otežuje treniranje, ni mi pa jasno od kje ta izčrpanost!)
Zaradi izčrpanosti se mi pojavlja tudi depresija.

Ultrazvok srca je zanikal, da bi prebolela kakšno vnetje na srčni mišici, hvalabogu!!
Vendar sem postala včeraj in tudi danes pozorna na nekakšno bolečino v predelu srca. Nekakšno zbadanje, rahlo, in to širši predel.

Ne vem kaj, razen imunskega testiranja in pregleda ščitnice mi še preostane??

Lepo pozdravljeni!

Najprej citiram naslednji odgovor infektologa doc.dr. Tomažiča v reviji “ONA”, prilogi Dela, št.04/2003:
…”Po virusnih okužbah zgornjih dihalnih poti zdravniki opazujemo tako imenovani postvirusni sindrom utrujenosti. Februarja, marca in aprila se na infekcijsko kliniko po pomoč zatečejo ljudje, ki so imeli v zimskih mesecih virusno okužbo dihal. Slabo počutje, brezvoljnost, utrujenost, bolečine v sklepih in povišana temperatura predvsem v popoldanskem in večernem času ostane kar nekaj mesecev. Vse te ljudi natančno pregledamo. Izključimo vnetje srčne mišice, bolezni ščitnice in katero koli drugo bolezen. Najpogosteje ne najdemo nič posebnega. Povezava ni razjasnjena. Verjetno pa virus sproži spremembe v regulaciji imunskih odzivov, zaradi česar se poveča koncentracija medceličnih obveščevalcev – citokinov. Takšna sprememba vzdržuje termostat v organizmu na nekoliko višjem nivoju. Po nekaj mesecih težave običajno izzvenijo …” (konec cit.)

Svetujem, da se poučite o bolezni SKU (podrobnejši opis najdete na naši spletni strani … tudi hrvaško verzijo).
Opravite lahko preiskave na infekcijski kliniki.
Potem pa se spet oglasite, če bi težave še kar trajale ali se celo stopnjevale.

Želim vam srečno pot in uspešen spopad z boleznijo!

Veronika

Tvoje teževa me res zelo spominjajo na moje. Tudi sam sem prvič zbolel avgusta in sem kljub temu da sem bil zelo bolan, zaradi velike želje in bojazni, da bi kaj zamudil, šel naslednji dan na morje. Tam se mi je za dva dni vse nekako potuhnilo, ko pa sem prišel nazaj sem spet zbolel. Bil sem bolan dva tedna in sem v tem času izgubil večino kondicije, ki sem si jo prej čez počitnice pridno pridobival. Ker sem to hotel potem čimprej nadomestiti, sem nekako 2 tedna po bolezni spet zbolel. Tokrat sem dobil antibiotike. Nato sem do novega leta še dvakrat ali trikrat zbolel. Mislim da vedno zaradi pretiranega treniranja… Vmes sem imel tudi težave z želodcem, imel sem tudi gastroskopijo… Vse skupaj se je stopnjevalo 4 leta.

Moj nasvet je, da vzameš vse skupaj zelo resno. Ravnovesje v organizmu se ti je porušilo, in organizem te je tako opomnil, da delaš nekaj zelo narobe, pa čeprav sama tega niti nisi vedela. Potreboval bo nekaj časa, da si bo lahko spet opomogel, zato ti predlagam, naj bodo treningi za nekaj časa zadnja stvar, na katero pomisliš. Če se bojiš da boš kogarkoli razočarala, se zavedaj, da si najpomembnejša na svetu ti in tvoje zdravje. Če bi te kdo rad videl trenirati kot prej, naj kar sam trenira kakor ve in zna cele dneve, če hoče, tebe pa naj pusti pri miru.
Poskusi se spočiti, in ko ti bo bolje, nikakor ne hiti takoj nazaj. Dobro opazuj svoje telo in mu daj veliko časa, da se mu ravnovesje spet vspostavi. Predlagam ti, da mu potem daš več mesecev časa, in šele potem začneš počasi spet trenirati. Vmes se ukvarjaj s fizično aktivnostjo, vendar pri tem mislim na lahke neutrujajoče sprehode, mogoče na kakšen manjši hrib.

Iskreno razmisli tudi o svojih ciljih in prioritetah v življenju, ter kaj si od življenja najbolj želiš. V sodobnem času je moda, da so nas povsod, še najbolj pa tam, kjer jim najbolj zaupamo, v šoli in doma, bombardirali z mnenji, da je boljši tisti, ki več dela, ki več trenira, ki več doseže, ki se več namuči, itd. Najboljši je tisti, ki zna najlepše živet v kakršni koli situaciji se znajde in je vseeno, ali je to preprostež z urejeno družino, doktor, delavec, bogataš, klošar ali vrhunski športink. Vsi so lahko neizmerno srečni ali pa nesrečni, vsak pa se lahko nauči živeti lepo.
Popolnoma normalno je, da se te loteva depresija, saj so se ti načrti tako hitro in kruto podrli. Vendar pa se zavedaj, da za dežjem vedno posije sonce, ki ja za močnim in dolgotrajnim dežjem včasih še močnejše in jasnejše. Veliko je odvisno od tebe in zelo pomembno je, da v vsakem primeru vztrajaš neglede na situacijo. Poskusi poiskati drugo plat življenja in če jo najdeš, bo tvoje življenje naprej veliko bolj polno kot je bilo. Nikoli ne obupaj in življenje te bo za ta trud slej kot prej nagradilo tako, da boš presenečena in takrat, ko verjetno sploh ne boš pričakovala.

Verjetno si imela prej dobro kondicijo. Tvoje telo je tako navajeno velikih naporov, zato sem prepričan, da boš lahko sedaj še zelo hitro okrevala, če se boš vsega resno lotila. Nauči pa se dobro poslušati svoje telo, to ti bo vedno koristilo.

Želim ti veliko sreče in da bi čimprej premagala bolezen!

Veronika in Ziga, hvala vama za odg.!

Problem je v tem, ker sem bila vse do sedaj bitje, ki stalno nekaj počne, nikoli mi ni bilo dolgčas, vedno sem čas lovila in niti minute počivala. Počela sem milijon stvari, ki me veselijo. Vendar sem takrat vse to zmogla, potem pa se je (par mesecev nazaj) moje telo ”zrušilo”.

Tudi sedaj, ko sem bolna, se mi zdi počitek, ki traja več kot 7,8 ur spanja na dan dovolj. Tudi, ko sem zelo utrujena si ne pustim, da bi šla npr. popoldan spat, ker se mi to zdi izguba časa. Utrujena pa sem grozno!
VEM, da je moje ravnanje otročje in popolnoma neodgovorno, a si ne morem pomagati.
Problem je v tem, da želim SAMA kmalu spet trenirati!

Trenutno imam že 5. dan 37 ”vročine”, potim se in imam rahlo vrtoglavico.
Poleg svojih treningov pa se ukvarjam tudi s psi in jutri imam pomemben trening s psi.
Seveda ga ne bom zamudila.
Po eni strani sem močno razdvojena, govorim si, da to kar delam ni prav. Ampak si rečem; pa saj, to je zadnjič, samo še ta stvar je nujna, potem pa si bom vzela veliko časa za počitek…

Vem, da je moje početje napačno, ampak enostavno ne želim niti minute zapraviti z ”nepomembnim” počivanjem.
Enostavno ne morem verjeti, da sem teh stvari ne zmorem več.
Sicer sem bila že pred avgustom 2002 kar velikokrat bolna, vendar niti približno toliko kot sedaj!

Popolnoma te razumem. Ker si zelo aktivna si želiš izkoristiti vsako sekundo svojega življenja in iz njega iztisniti kar največ. Doživeti želiš čim več izkušenj in se vedno bojiš, da boš kakšno zamudila. Poskušaš si ustvariti kar najbolj dinamično, zanimivo in razburljivo življenje. Prepričana si, da si lahko s svojim trudom ustvarjaš življenje, kakršnega si želiš.
Kot vidim, je tudi tebi pri tem zmanjkalo časa, da bi opazovala svoje telo, koliko zares zmore. Pozabila si na njega, čeprav brez njega nebi mogla ničesar in te je pri vsem vedno spremljal. Problem je v razmišljanju. Tudi če bi bilo tvoje telo 100 krat močnejše, bi si na ramena verjetno naložila 100 krat več dela in telo bi spet omagal.
Poskusi biti tudi bolj prilagodljiva. Ne pusti da je tvoje življenje kljub tvojemu trudu tako odvisno od drugih dejavnikov, na katere nimaš vpliva. Človek mora biti kot voda, ki se popolnoma prilagodi čisto vsaki obliki, in v njej nikoli ni nobene napetosti.

Ko praviš, da nočeš izgubljati časa, ti dam prav. Tudi sam nisem nikoli hotel izgubljati časa. Vendar pa sem pozno spoznal, kaj je resnično izgubljanje časa in kaj ni. Pomembno je da vedno nekaj počneš, ni pa pomembno, da vedno počneš nekaj fizično. Pri tem mislim na to, da si osredotočena na tisto, kar počneš. Ko boš zelo utrujena, počivaj in pri tem spi ali pa razmišljaj kako se tvoje telo zdravi. S tem boš dala telesu možnost, da si spet opomore in to nikakor ni izgubljanje časa. To je zdravljenje. Seveda pa takrat ne glej televizije. Ko se ti ležati več ne da, si že v postelji organiziraj, kaj boš počela naprej. Lahko kaj bereš, greš na sprehod, itd… Pri tem paziš samo na to, da ne počneš česa s čemer bi se preveč obremenila. Ko začutiš da si spet bolj utrujena, greš nazaj počivat. Tako boš vsak dan odkrivala vedno nove stvari, ki te veselijo in jih lahko počneš ne da bi te preveč obremenjevale. Lahko se tudi naučiš kakšnega načina globokega sproščanja, ki ti bo zelo koristilo pri samem zdravljenju kot tudi kasneje v življenju. Meni se zdi zelo pomembno, da ne pustiš svojim mislim, da bi preveč svobodno blodile. Vedno jih zaposli s kakšnimi stvarmi. Razmišljaj o pozitivnih stvareh. O prijateljih, ki so zate naredili kaj, kar si cenila ali kaj podobnega. Ko se zalotiš, da razmišljaš negativno takoj prenehaj in si najdi kaj pozitivnega (Negativne stvari zabavajo misli, ki se z njimi veliko raje ukvarjajo kot s pozitivnimi-vsaj tako sem opazil pri sebi). Tako boš imela vedno večjo kontrolo nad svojimi mislimi, kar je zelo koristno na vseh področjih. S tem si povečaš koncentracijo. Tako tvoj čas ne bo nikoli izgubljen in bo celo zelo koristno uporabljen. Mogoče celo koristenje kot prej.

Tako si boš lahko VEDNO ustvarila zanimivo in polno življenje, vedno polno novih izkušenj. Pri tem pa boš imela nad njem večjo kontrolo in boš veliko bolj varna pred tem, da bi te karkoli spet strlo. Nikoli ne smeš izgubiti upanja in vere, saj dokler imaš upanje in dokler verjameš si vedno na pravi poti. Imaš pomembno kvaliteto da se zelo trudiš in da se vedno boš, zato boš v vsakem primeru vedno dosegla cilj, ki si ga v svoji notranjosti resnično želiš!

No, upam da ti bo kakorkoli čim prej boljše in da boš čimprej našla tisto, kar ti bo pomagalo!

Lep pozdrav

Zivjo!
Hvala, za tako lep odgovor.
Po mojem postu sem se začela spraševati o DELOHOLIJI. Kaj to sploh je; ne najdem nikjer nič uporabnega. Ker imam probleme tudi z eno oz. dvema psihičnima zasvojenotima, sem nekje prebrala, da je velikokrat v povezavi s tema dvema tudi deloholizem.
Mi zna kdo razložiti npr. simptome ali kar koli o tem??

Ziga, lepo si to napisal, samo problem je, ker si velikega počitka skoraj da ne morem privoščiti. Trenirati ”moram” vsak dan in ne le kadar
takrat, ko imam čas, saj drugače ne bi bilo rezultatov, prav tako moram trenirati pse, če želim, da tudi oni dosegajo rezultate. Problem je, ker imam kar 2 stvari, ki niso hobi, ampak način življenja. To je velik napor, se mi zdi.

Še nekaj bi dodala;
Je tole za telo in psiho prenaporno?
PON
šola, trening (2h), trening s psi v eno uro oddaljenem kraju (vseskupaj ok. 5 ur) – torej pridem domov ok. 21h
Torek, sreda, četrtek:
šola (7h-14h), trening (2h), psi; sprehod+vaje, igra… (1,5h) …
PET
šola, trening, trening s psi po možnosti ponovno v 1 uro oddaljenem kraju
SOB
dopoldan moj trening, popoldan psi…
NED
(dopoldan trening s psi)

Poleg tega se moram čez teden tudi kaj UČITI, (če ni časa pa več čez vikend), izobraževati pa se moram tudi na kinološkem področju.
In nekaj dodatnega časa poleg sprehodov in vaj s psi pa mi vzame tudi še najmanj 2x (zjutraj in zvečer) dodatno, da jih peljem na fiz. potrebe.

To sprašujem, ker se do sedaj nisem med tednom vozila nikamor na pasje treninge, še najmanj v eno uro oddaljene kraje.

Je to sploh možno zdržati??
Mogoče si pa to ne morem predstavljati, ker sem še utrujena. Upam, da bo čez nekaj časa spet vse po starem.

LP

ZASVOJENOST Z DELOM

Zasvojenost je vsaka »suženjska« odvisnost: od cigaret, hrane, drog, igre, odnosov … , pa tudi od- d e l a. Prekomerno delo je edina zasvojenost, ki jo sodobna družba nagrajuje in ceni, četudi posledično vodi v čustveno odtujenost, razpadle zakone, bolezen in celo smrt.
Okolje nas nenehno ocenjuje po tem, kaj delamo in koliko delamo. Naučeni smo, da moramo nekaj delati, če naj imamo kakšno vrednost in se dobro počutimo. Sebe vrednotimo preko dela – več kot delamo, boljše mnenje imamo o sebi. Ta vzorec prenašamo na poklicno področje, gospodinjstvo, skrb za druge, telovadbo(!) , šolo (!), na svoje konjičke in celo dopust. Več ko zmoremo strpati v 24ur, boljši človek smo. Ideja, da je več boljše, nas sili v čezmerno delo, čezmerno nalaganje dejavnosti in na koncu v izčrpanost. Ko skušamo narediti preveč, se v resnici obsodimo na neuspeh, kajti nikoli ne moremo postoriti vsega. Ko doživimo neuspeh, klonemo pod občutki krivde in začnemo ponavljati krog. Pri deloholikih je ta vzorec prevladujoč (!). Deloholik je oseba, ki se čustveno naveže na nadzor in moč, ki ju občuti pri prisilnem prizadevanju, da bi skozi delo dosegel o d o b r a v a n j e in u s p e h. Delo je droga, ki ohranja deloholike zaposlene in jih tako onesposobi, da bi občutili druga čustva, npr. intimnost. Zasvojeni z delom govorijo, kaj delajo, in ne, kako se počutijo. Občutek imajo, da jih ljudje ne morejo imeti radi zaradi tega, kar so, temveč zgolj zaradi tega, kar delajo in koliko so storilni. Toda težava je prav v tem, da po svoji presoji nikdar ne delajo dovolj.
Deloholiki so sicer spoštovani (!) člani družbe zaradi delovne zagnanosti, visoke storilnosti in zaslužka, ki ga ustvarijo. Vendar tako kot drugi zasvojenci tudi deloholiki na račun svoje »odvisnosti« zanemarjajo družinske, prijateljske in druge odnose, konjičke, počitnice – vse je žrtvovano »delu«. Čezmerno delo pogosto pripelje tudi do resnih zdravstvenih težav. Nevarnost deloholizma je prav v tem, da sodobna družba zasvojenosti s pretiranim delom ne jemlje kot problem ali »odvisnost«, ki bi se jo bilo potrebno »odvajati«. Nasprotno – nagrajuje jo kot pozitivno vrednoto, kaj šele, da bi bila škodljiva za čustveno in duševno zdravje.
Strokovnjaki ugotavljajo, da je pretirana delavnost tesno povezana z vzorcem obnašanja, ki je skupen drugim zasvojenostim (!). Ljudem, ki so »odvisni« od dela, se pod pritiskom številnih dolžnosti in obveznosti poveča stopnja a d r e n a l i n a. Ko napetost popusti, doživljajo stanja, podobna abstinenčni krizi. Padec napetosti in pritiska (ki ju doživljajo pri pretiranem delu) pogosto spremljajo spremembe razpoloženja, tesnoba in depresivnost (primer: deloholiki na dopustu … ).
Kaj motivira ljudi, da se ženejo čez meje svojih zmogljivosti? Psihologi zatrjujejo, da je deloholizem posledica človekovih neizpolnjenih p o t r e b. V ozadju vseh oblik zasvojenosti je, po mnenju strokovnjakov, n i z k o- s a m o s p o š t o v a n j e! Človek se počuti neizpolnjenega in neprimernega; da bi omilil to bolečino, išče samega sebe zunaj sebe. Pretirano delo prinaša začasno olajšanje. Življenje postane eno samo naprezanje, napor in prizadevanje, to pa se nadaljuje, dokler človek ne omaga zaradi kronične izčrpanosti. To, da se ne cenijo dovolj oziroma da se ne počutijo dovolj vredne, je ključna ovira, ki sili deloholike k naporom, ki presegajo normalne človeške meje in jim onemogočajo, da bi bolj skrbeli zase. Na delo mislijo tako rekoč ves čas, tudi med nogometno tekmo in med seksom.
V državah, kjer je deloholizem prava epidemija z resnimi zdravstvenimi posledicami (npr. Japonska … ), obstajajo celo društva Anonimnih deloholikov, ki delujejo podporno pri odvajanju od zasvojenosti z delom in svetujejo posameznikom pri ustvarjanju srečnejšega življenja.

(Priporočila društev anonimnih deloholikov si lahko preberete v reviji »Viva«, 10 / 03.)
PS: Seveda ne želim izvajati reklame za zdravstveno revijo, ki jo večkrat priporočam. Ker pa sami odpirate teme, ki jih v poljudni in hkrati dovolj izčrpni obliki najdem prav v tej reviji, jo večkrat navajam.)