Mazohizem ali užitek
Pozdravljeni
Že nekaj časa se ubadam z vprašanjem ki vam ga bom postavil. Namreč imam določene “težave”, če se temu lahko tako reče, s spanjem. Spim uredu, nimam večjih problemov s tem. Priblizno spim od 6-8 ur na dan. Zanima me kakšno je vaše strokovno mnenje na to, da si skoraj vsak dan približno ob isti uri nastavim alarm za zbujenje, ampak dve, tudi tri ure pred dejanskim vstajanjem. Zbujam se ob 7-ih, alarm pa si včasih nastavim ob 4., ali pa 5. uri, in potem še enkrat vmes do 7-ih. “Paše” mi se zbudit in ugasnit alarm pa zaspat. Ob tem imam prijeten občutek ker lahko naprej spim, ker še ni ura za vstajanje.
Zanima me če lahko to na dolgi rok pripelje do kake kronične utrujenosti (zato pišem v to rubriko, ker se tega najbolj bojim). Mi svetujete, naj s tem početjem preneham?
Lepo bi se zahvalil za odgovor
Lp, matej
Lepo pozdravljeni !
Zanimiva, tale vaša “razvada”, ali pogojni refleks, ki ste ga razvili. Prav neverjetno, kakšne izvirne obvladovalne manevre ljudje usvojimo, da bi laže funkcionirali v vsakdanjem življenju.
Glede morebitnih negativnih posledic: strokovnjaki, ki se ukvarjajo s problematiko kvalitete spanja, pravijo, da je nespečnost ali spalna motnja subjektiven (!) občutek slabega spanja. To pomeni, da človek potrebuje toliko in takšnega spanja, da se čez dan dobro počuti (!). Dobro subjektivno dnevno počutje je torej kriterij kvalitete nočnega spanja.
Kaj je torej dobro spanje? Čisto preprosto: tisto, s katerim je človek zadovoljen in nima posebnih težav niti sam in ne okolica z njim. Dobro spanje je tudi, kadar človek ponoči nima drugih težav (npr. s pogostim prebujanjem, s pogosto hojo na stranišče, z morebitnimi zastoji v dihanju ipd.). Zjutraj se zbudi spočit ter dobro funkcionira in ne zaspi v monotonih okoliščinah (npr. pri pouku, na sestanku, med vožnjo … ).
Če torej dobro funkcionirate, ne vidim nobene potrebe, da bi morali svojo navado razgrajevati in se prikrajšati za jutranjo poslastico, če vam prinaša posebne užitke, kot navajate. (Ne razumem povsem, zakaj ste to poimenovali z mazohizmom?)
Imam pa drug pomislek. Pod kvaliteto spanja ne bi uvrstila samo kriterija lastnega počutja ampak tudi zadovoljivo počutje “okolice”.
Očitno torej (še) spite sami …? Ko si boste začeli deliti posteljo še s kakšno osebo, verjetno ne pričakujete razumevajoče tolerance do vaše navade? Ali da bi partnerko(ja) v tem pogledu celo po svoje prevzgajali? To pa bi utegnilo postati resnično vajin problem!
Toliko v razmislek. 🙂
Lepo spanje vam želim in vse dobro!
Veronika
Pozdravljeni
“Razvada” prihaja pa odhaja. Imam obdobja, ko mi to paše in ko mi ne. Točno tako…včasih mi ne paše. Odvisno koliko spanja rabim(zase najbolje vem koliko ga v na noč). V kolikor v naprej “izračunam” koliko bom spal, oz koliko spanja bom rabil. In če vem da rabim več ur…tega ne delam!
Mazohizem pa zato, ker sam sebi odžiram dragocene ure spanja, torej sam sem škodujem…zraven pa mi je v užitek.
A sem vaš prvi primerek tega početja?
Lp, Matej
Zelo zanimivo! namreč tudi jaz izvajam ta manever, čeprav ne vedno in ne s posebnim užitkom, imam pa od tega sledečo korist, namreč, ko se zbudim prvič, sem nenaspan, napet, okorel, utrujen, itd. ( imam pač značilne simptome sindroma kronične utrujenosti), medtem se vstanem, vdahnem malo svežega zraka, obiščem WC, po možnosti popijem malo vode, in se z vsemi temi aktivnostmi malo razgibam in sprostim, čemur pripisujem tudi kasnejše boljše počutje, čeprav se boljše počutim tudi samo, če se zbudim in se ne vstanem iz postelje, ampak zaspim naprej, skratka potem grem nazaj spat in, ko se po, najboljše, vsaj dveh urah znova zbudim, sem v precej boljšem stanju, kakor po prvem zbujanju, in se boljše počutim, kakor, da bi spal neprekinjeno, ne glede na čas vstajanja.