UTRUJENOST – PROSIM POMOČ!
Lepo pozdravljeni!
Niti ne vem kje naj zacnem. Vse kar se mi dogaja zadnja leta je ena sama zalost, ki se vlece in vlece. Pa naj zacnem od zacetka.
Vse skupaj se je zacelo pred 3 leti, ko je sestra zbolela (tumor v glavi) in umrla stara komaj 32 let. Zapustila je moza in dve deklici stari komaj 9 in 13 let. Ker ji je proti koncu zdravljenja tudi moz obrnil hrbet in se od nje popolnoma odtujil, je na koncu zivela pri nas doma (zivim pri starsih). Tako sem vec mesecev spremljala njene bolecine in trpljenje, poleg tega pa se razocaranje in psihicno trpljenje zaradi moza, ki jo je dobesedno pustil na cedilu, kar mislim, da je bilo se huje kot fizicna bolecina.
Kmalu po njeni smrti je moja hcerka, stara komaj leto in pol, zbolela za hudo obliko revmatoidnega artritisa, ki je bilo tako hudo, da pogosto ni mogla stopiti na noge, kajti imela je hudo vnetje kolenskih sklepov. Ker je pri nas se vedno zelo malo otrok z revmatoidnim artritisom (cca. 3 na leto), so tudi izkusnje pediatrov-revmatologov na tem podrocju bistveno slabse kot drugje po svetu, kjer je populacija vecja. Ker se je zadeva vlekla, zdravniki pa niso storili nic, smo poiskali pomoc v Nemciji, kjer so jo nato tudi pregledali in urgentno vbrizgali v kolena kortizon. Slikanje je namrec pokazalo obrabo hrustanca zaradi dolgotrajnega in mocnega vnetja. Po tem posegu se je stanje bistveno izboljsalo, kar je bilo tudi pricakovati.
Po nekaj mesecih je imela hcerka zlom stegnjenice. Ceprav bi morala razgibavati koleno, prisotna je bila namrec ze 20% kontraktura, je dobila se longeto in seveda je bilo razgibavenje nemogoce. Kmalu po tem, ko so ji odstranili longeto in si je opomogla, je znova padla in ponovno zlomila stegnjenico iste noge, vendar na drugem mestu. Sledila je operacija – vstavili so ji zice in zopet ni hodila 2 meseca. Ker je bil moz v vecini odsoten, imel je namrec vedno veliko opravkov (od sluzbe do biljarda do squosha…) sem se v vecini ukvarjala s hcerko sama s pomocjo starsev. Zaradi otroka sem imela v lanskem letu 8 mes. bolniskega staleza, moz ni vzel niti enega dneva. Ker je bil zelo nezanesljiv in se ni nikoli drzal nobenega dogovora me je vsakodnevno spravljal ob zivce. Vse skupaj me je psihicno tako izcrpalo, da sem zacela obiskovati tudi psihiatra v KC Ljubljana. Predpisal mi je Zolloft, ki ga se vedno uzivam. Ker sem bila dlje casa pod stresom, so se mi zaceli tudi panicni napadi, telesna teza mi je padla na komaj 39 kg (pri 163 cm visine). Zaradi vsega tega sem bila nato se sama 1 mes. na bolniski, nato so me zaposlili za krajsni delovni cas (4 ure) in sicer za 3 mes. Zaradi tega sva se tudi z mozem vedno bolj prepirala, saj nisem mogla razumeti, da je vse drugo na prvem mestu. Ob njem nisem imela nobene opore, ne psihicne in ne drugacne. Vse to je pripeljalo do tega, da ga nisem mogla vec prenasati. Tako sva se konec lanskega leta razsla in sva trenutno v razveznem postopku.
Hcerkine tezave so se ponovile zacetek letosnjega leta, ko so se zacele bolecine v rokah. Vodila sem jo tudi na razna alternativna zdravljenja. Trenutno je kar v redu, vendar ima obcasne bolecine. Moz mi je placeval 20.000 sit mesecno, zadnje 3 mes. (odkar je v vrtcu) pa 25.000 sit. Seveda je to zelo malo, saj bolan otrok potrebuje bistveno vec financnih sredstev kot zdrav (homeopatija in druge oblike alternativnega zdravljenja, pogosti prevozi na preglede, bio prehrana, zdravilisca – toplice…) Moz za homeopatsko zdravljenje ali karkoli drugega ne prispeva nic. Ravno tako jo na preglede vedno vozim jaz.
Glede prezivnine sva imela pred nekaj dnevi obravnavo na sodiscu. Bila sem zaslisana samo jaz in sicer sem se pocutila kot kriminalec, saj so me sprasevali taksne podrobnosti, da se v sanjah nisem pomislila, da bi lahko zadeva tako izgledala. Sredi skoraj vsakega stavka so me prekinili. Ker seveda nisem bila pripravljena na tako zaslisanje, sodniku nisem znala navesti podrobnosti stroskov. Ravno tako sva sli z odvetnico na sodisce brez kakrsnihkoli racunov, potrdil, fotokopij…kar je izpadlo skrajno neresno. Vendar sem bila na sodiscu prvic in nisem bila seznanjena s tem, da bi morala predloziti papirje.
Razprava je bila zakljucena brez zaslisanja moza, saj je bil dolocen nov datum (feb. 2004) za obravnavo. Ko sem odhajala iz sodne dvorane sem se pocutila kot pretepeni pes. Ostala sem popolnoma brez energije, volje do zivljenja.
Pred 1 mes. sem poslala nov prenosni racunalnik v vrednosti 400.000 sit, ki naj bi ga prejemnik placal po povzetju, preko firme DOOR TO DOOR nekomu, za katerega se je kasneje izkazalo, da sploh ne obstaja (lazno ime in naslov). Racunalnik je izginil, povrnili mi bodo samo 200.000 sit, ker je po njihovem pravilniku potrebno posiljko vrednosti nad 200.000 sit posebej zavarovati. Seveda mi tega ni nihce povedal, pisalo pa je na listu, ki sem ga podpisala ob oddaji posiljke. Seveda sem zaupala podjetju in nisem brala celotnega lista. Vedno govorim, da se mi sedaj ne more nic vec zgoditi, saj je vendar bilo dovolj vsega, pa me kljub temu vedno se kaj preseneti.
To je torej moja zgodba. Vsi mi govorijo, da za dezjem vedno posije sonce, vendar v to ne verjamem vec. Pri meni je ze dolga leta prisoten samo crn oblak, ki noce in noce iz mojega zivljenja.
Poleg tega sem ze mesece tako zelo utrujena in zaspana, da sem prakticno nezmozna za kakrsnakoli opravila. Najraje bi samo spala, kadarkoli se ulezem v trenutku zaspim, ne glede na to ali je to zvecer ali sredi dneva. Edino veselje, ki ga se imam je spanje. Pred leti sem ob delu tudi studirala pravo, katerega studij, je po vseh teh dogodkih popolnoma obstal, saj nimam ne casa in ne volje vec. Postala sem izredno zivcna. Hcerka je zelo cmerava, mene pa to spravlja ob zivce in ne morem vec poslusati cmeravosti. Ravno tako ne prenasam vec nikakrsnega hrupa, najbolje se pocutim, ce me vsi pustijo pri miru. Vse kar naredim je nekako pod prisilo in zaradi slabe vesti. Ne da se mi igrati z otrokom in tudi nimam idej kaj poceti, zaradi cesar imam zelo slabo vest. Najraje bi sla na drug konec sveta in bila sama s seboj.
Hcerkico, ki bo jan. stara 4 leta imam izredno rada, vendar se ocenjujem kot slaba mama, saj otrok vendar potrebuje energicno mamico, ki se bo z njim igrala, jaz pa sem vsekakor dalec od tega. Velikokrat celo pomislim, da se ne bi nikoli vec odlocila imeti otroka, ce bi lahko obrnila cas nazaj, kar se slisi grozno ampak taka je resnica. Vse skupaj me prevec obremenjuje.
Zdi se mi, kot da sem v zacaranem krogu iz katerega ne vidim izhoda.
Ne vem kako naprej! Kako premagati stalno utrujenost, zaspanost, brezvoljnost?
Lep pozdrav!
Ljuba p.s.i. (čeprav to ni vaše ime),
ne morem drugače, kot da vas tako imenujem, s spoštovanjem do vsega težkega, kar ste preživeli.
Če vam lahko pomaga poslušalec, ki ima zgolj moč besede, prisluhnite tem mojim razmišljanjem. Že to, da ste izpovedali svojo bolečino in prosite za pomoč, pomeni, da svojo stisko rešujete.
Pod težo bremen ste začeli zbolevati tudi sami. Zaznavam depresijo in to je prvo področje, kjer morate nujno nekaj storiti zase(!). Omenjate obravnavo pri psihiatru in zdravljenje z antidepresivom. Moje opažanje: premalo učinkovito zdravljenje! Prosim, natisnite to svoje pismo in ga nesite k vašemu psihiatru …
Beg na kraj sveta, v mir, tišino in samoto? Nikamor ne morete oditi v mir, dokler ga ne najdete v svoji ranjeni duši. Kajti na tej strani ostaja deklica, ki jo imate najraje in ki vas najbolj potrebuje. Za to ljubo bitje se je vredno potruditi! Razumem, da vam je včasih še ona odveč, a to je odraz vaše stiske, ki jo morate omiliti najprej pri sebi.
Vaš partner? Premalo zrel, da bi lahko prenesel življenjske preizkušnje. Ovire, ki se nam postavijo na poti v življenju, so lahko tudi preizkusni kamen trdnosti nekega odnosa. Če je partnerska zveza v temeljih dovolj trdna, jo preizkušnje izbrusijo in še bolj utrdijo (kar je svojevrstna življenjska logika). Če je skupnost v osnovi trhla, se ob hudem hitro sesuje. In za takšno ni vredno žalovati. Vem, da vseeno boli, a to bo minilo. Poskrbite le, da se bo vaš (bivši) mož zavedal, da še vedno ostaja oče svojemu otroku, z vsemi čustvenimi in materialnimi dolžnostmi. Če vam brezosebne obravnave na sodišču predstavljajo hud stres, napišite doma na list vse, kar bi želeli tam povedati in si na obravnavi pomagajte z zapiski.
Opeharjenje v zvezi z izgubo denarja – ena izkušnja več za zaupljive idealiste, ki se gotovo ne bo več ponovila. Se da preživeti.
Ko takole brskam po vaših težavah, lahko izločim vse, ostanete samo še vi(!) in vaša štiriletna punčka (!). To je edino, kar se mi zdi zares pomembno!
Tožite nad jokavostjo vaše deklice, ki vam gre kar “skozi ušesa”. Razumem. Draga mamica, tudi vaša punčka je v stiski! Ne samo zaradi bolezni, ki je že sama po sebi dovolj travmatična. Naši otroci odslikavajo tudi stiske nas odraslih. Nič ni usodnega, če otroci zaznajo naše stiske, če le ob tem spoznajo, da se iz njih vedno lahko uspešno rešimo. Usodno pa je, če jim kažemo naše vzorce strahu, pesimizma in obupa nad življenjem.
Če se le da, spremenite to vajino moro v sončne trenutke. Zdravila vam morajo pomagati, da boste zbrali energijo, ki je potrebna, da boste s svojo deklico zakorakali na zrak, na sonce, v zelenje, na igrišče, med otroke, v ringaraja … Vaša punčka se mora smejati! Če se le da, ne vzemite ji življenjskega veselja …
Ali imate koga, ki vam pri tem lahko pomaga? Na primer vaši starši, prijateljica, sodelavka? Ali se lahko povežete s kakšno mamico z otrokom? Ali pri vas obstaja kakšna možnost vodene telovadbe za mamice z otroki? Kaj pa ure pravljic? Obiski knjižnice? Otroški kino? Pevske urice? … In še toliko lepega, v tem našem polju življenja, kar lahko pokažete svoji deklici! In jo učite zaupanja v svetel delček sveta, ki pripada vsakomur od nas.
Za lepši dan in za zaupanje v ljudi vama pošiljam naslednje besede:
PREPROSTE BESEDE (T. Pavček)
Treba je mnogo preprostih besed
kakor:
kruh,
ljubezen,
dobrota,
da ne bi slepi v temi
na križpotjih zašli
s pravega pota.
Treba je mnogo tišine, tišine
zunaj in znotraj nas,
da bi slišali glas,
tihi, plahi, pojemajoči glas
golobov,
mravelj,
ljudi,
src
in njih veličine
sredi krivic in vojska,
sredi vsega tega,
kar ni
kruh,
ljubezen
in ne dobrota.
Tišine, tišine. Srca samo
naj merijo čas,
kažejo pota.
—————————————-
Pozdravljam vas Veronika
Draga Veronika!
Hvala za tako hiter odziv na moj klic na pomoč. Vsekakor sem v vaših besedah začutila, da ste zelo topla oseba, ki jih danes vsepovsod primanjkuje.
Prav imate, ko pravite, da ne morem nikamor, da mi beg ne bo pomagal dokler ne najdem mir v sebi. Tudi sama se tega zelo zavedam, pa kljub temu me ves čas obhaja želja, da bi skočila iz svoje kože. Mogoče je to edina sreča, da imam punčko, ki jo ne bi zapustila za nič na svetu, čeprav me včasih zelo utruja, kar je seveda zopet posledica moje razdražljivosti, ki se je ne znam znebiti. Vsekakor se kljub vsemu trudim, da hčerkica ne bi občutila moje brezvoljnosti, čeprav menim, da otroci naša čustva in počutje zelo močno občutijo, pa če se jih še tako trudimo skriti.
Nikakor ne bi dovolila, da bi bila prikrajšana za ogled Miklavža, dedka Mraza in podobnih prireditev, ki vsem otrokom toliko pomenijo.
Na vprašanje, če imam koga, ki mi lahko pomaga je odgovor DA. Imam srečo, da imam starše, ki mi veliko pomagajo, prijatelje s katerimi se lahko pogovorim, kadar mi je najtežje. Pa kljub temu me ves čas obhaja nek občutek praznine, občutek, da mi nekaj manjka, pa nikakor ne morem ugotoviti kaj. Mogoče me ubija ravno to brezciljno življenje.
Kar se tiče zdravljenja moje depresivnosti sem tudi sama že razmišljala o tem, da bi zamenjala psihiatra (mogoče mi lahko koga svetujete), saj opažam, da ni izboljšanja. Vendar pa je tu zopet problem saj vsi vemo, da je čakalna doba za pregled pri psihiatru cca. 6 mes., poleg tega tudi nimam več kaj dosti zaupanja v njihovo zdravljenje, saj običajno le predpišejo zdravila, kar pa je le kratkotrajna rešitev. Mogoče tudi zdravila, ki so mi bila predpisana niso ravno ustrezna.
Še enkrat hvala za vaše besede. Upam, da se bo ta mora enkrat končala in da bo kljub vsemu tudi za naju s hčerkico posijalo sonce.
Lep pozdrav!
… Nisem mislila, da bi morali zamenjati zdravnika. Le to, da mu pokažete to vašo izpoved, ki vas morda bolj označuje, kot ste lahko povedali v osebnem razgovoru.
Glede ciljev pa sledeče: cilje si postavljamo sami! Začnemo lahko po metodi majhnih korakov. Pomembno je, da so zastavljeni cilji dovolj konkretni, časovno opredeljeni, uresničljivi in da smo pripravljeni vložiti nekaj energije za njihovo realizacijo. Kažipot pa so nam naši širši, splošni cilji, ki bi jim lahko rekli tudi naš vrednostni sistem, vrednotni kompas ali naš življenjski nazor.
Lepo, lepo vas pozdravljam !
Veronika
