KRITIČNI ŽIVLJENJSKI DOGODKI
KRITIČNI ŽIVLJENJSKI DOGODKI (…kamor sodi tudi BOLEZEN )
Kritične življenjske situacije so dogodki, ki povzročijo SPREMEMBO v življenju tistih, ki se jim pripetijo in s tem tudi potrebo po PONOVNI PRILAGODITVI novim razmeram.
Ključna beseda, s katero lahko označimo kritično življenjsko situacijo, je- s p r e m e m b a . Mednje lahko štejemo npr. : selitev, ločitev, poroko, nezaposlenost, upokojitev, smrt svojca… in seveda – bolezen. Gre torej za dogodke, ki bistveno posežejo v vsakdanji ritem življenja. Skoraj vsaka sprememba skriva v sebi dve vrsti potencialov : po eni strani s t r a h in n e g o t o v o s t , po drugi pa i z z i v in spodbudo za osebnostno r a s t .
PSIHIČNO DOGAJANJE OB ŽIVLJENJSKIH “SPREMEMBAH”
Značilni psihični odzivi na kritične življenjske dogodke potekajo navadno v predvidljivem z a p o r e d j u . Brammer(1991) opisuje v svoji knjigi (“How to cope with the life transitions”), ki je nekakšen priročnik za obvladovanje kritičnih življenjskih dogodkov, ŠEST KRITIČNIH FAZ, ki ponazarjajo proces ž a l o v a n j a . “Žalovanje” pa je v večini primerov sestavni del odzivanja na pomembnejše življenjske “spremembe”.
Ta potek je seveda značilen za povprečje, zato se lahko zgodi, da pri posamezniku katera faza izostane, lahko se pojavi tudi krožno ponavljanje nekaterih faz ali pa posameznikovo doživljanje ostane fiksirano na določeni fazi. V teh primerih je potrebna strokovna intervencija.
Model je koristen predvsem zato, ker pomaga posamezniku sistematizirati njegovo izkušnjo kritičnega življenjskega dogodka. Doživetja, ki se prizadetemu pogosto zdijo nenavadna ali celo zastrašujoča, tako lažje dojame kot sestavni del n o r m a l n e g a procesa obvladovanja življenjskih “sprememb”. Avtor poudarja, da je obvladovanje sprememb sestavni del življenja. Priporočljivo je vključevanje v različne oblike samopomoči, ki se lahko izvajajo v okviru tovrstnih skupin ali pa v obstoječem socialnem okolju. Ti načini posamezniku pomagajo, da aktivira l a s t n e- m o č i -in preprečujejo, da bi se znašel v stanju nemoči.
Pričujoči procesni model lahko služi kot kažipot pri obvladovanju krize.
PROCES PSIHIČNEGA DOGAJANJA OB KRITIČNIH ŽIVLJENJSKIH DOGODKIH (po Brammer, 1991) :
1. Prva kritična točka – KRITIČNI DOGODEK : Začetni odziv je odvisen od nenadnosti in resnosti dogodka. Lahko ga doživimo kot k r i z o, š o k ali p a n i k o. Za začetno fazo je značilno b u r n o- i z r a ž a n j e- č u s t e v, ki mu sledi občutek izžetosti, brezčutnosti, izolacije in zapuščenosti. V blažjih primerih so značilni občutki z m e d e n o s t i, anksioznosti, neučinkovitosti… Prvo fazo torej označujeta čustvena in intelektualna d e z o r g a n i z a c i j a .
Avtor priporoča naslednje strategije za samopomoč. Ker vsaka kriza na začetku p o v e č a mobilizacijo sposobnosti spoprijemanja, je potrebno takoj, ko je mogoče, storiti naslednje :
– Določiti naravo in resnost dogodka
– Razmisliti o svojih virih in zmožnostih za s o o č e n j e- s posledicami
– Odločiti se, kakšne vrste neposredne p o m o č i potrebujemo
– Prizadevati si za s t a b i l i z a c i j o čustvovanja
Zavedati se moramo, da ima vsaka kriza tudi svojo d o b r o plat, saj nas prisili, da pogledamo na svoje življenje z drugačnega zornega kota. Na žalost to spoznamo šele potem, ko je kriza mimo. Že kmalu po nastopu kritičnega dogodka pa navadno odkrijemo, da človek obvlada pravzaprav številne strategije za premagovanje (!) krize , pomagajo pa nam o b r a m b n i- m e h a n i z m i .
V teh trenutkih je zelo pomembna podpora bližnjih (sorodniki, prijatelji ), na katere se lahko obrnemo po pomoč. Pomembna je zavest, da imamo ljudi, na katere se lahko zanesemo.
V začetni fazi je najbolj pomembno, da si dovolimo i z r a z e- č u s t e v (!) v prisotnosti ljudi, ki to dopuščajo (se naprimer nezadržno izjokamo … ) . Če tega ne bomo storili v tej fazi, se bo proces zavlekel in se bomo kasneje soočali z nerazložljivimi napadi joka, besa ali panike.
2. Druga kritična točka – IZMENJAVA OBUPA IN OLAJŠANJA (“evforije”) : Ta faza se navadno pojavi kmalu po začetnih odzivih na kritični življenjski dogodek. Čustva groze, žalosti, strahu ali jeze občasno zamenja nekakšno o l a j š a n j e (ali celo evforija ). Značilna je torej ciklična i z m e n j a v a čustev. Med nasprotujočimi čustvi se ljudje kar ne znajdejo in so navadno zmedeni. V pomoč jim je lahko vednost, da so te reakcije o b i č a j n e . Pojavijo se tudi strahovi glede prihodnosti in navali pesimizma. Včasih se zgodi, da se ob koncu te faze pojavi nenaden mir in občutek, da je najhujše minilo. ( V tem času se namreč že v polni meri aktivirajo o b r a m b n i- m e h a n i z m i , ki so koristni zato, ker pomagajo mobilizirati m o č in u p a n j e . ) A najhujše šele prihaja …
Tedaj pa se nenadoma, brez opozorila, znajdemo na dnu : občutja obupa, nizkega samospoštovanja, neustavljive jeze se ponovno pojavijo. Tak dogodek naznanja tretjo fazo – še nadaljnje zniževanje samospoštovanja in razpoloženja.
Med strategijami za samopomoč je še vedno najpomembnejše i z r a ž a n j e- č u s t e v , po možnosti osebi, ki zna prisluhniti in podati tudi svoja opažanja . To nam pomaga, da svoja čustva bolje razumemo, hkrati pa potrebujemo nekoga, ki jih sprejema, oceni kot normalna, čeprav se morda ne skladajo s prevladujočimi normami.Nekatere osebe v tej fazi čutijo izrazito potrebo po pogovoru in poskusu interpretacije tega, kar doživljajo.(Dezorganizacija se namreč ne dogaja le na čustveni, temveč tudi na intelektualni ravni.). Tako nekateri opisujejo, da se jim ves svet ruši. Pojavijo se tudi občutki k r i v d e , ki so večkrat povsem neupravičeni, imajo pa svojo psihološko zakonitost.
3. Tretja kritična točka – faza DEFENZIVNOSTI ; OBRAMBNO URAVNAVANJE ČUSTEV :
Tipični odzivi v tej fazi temeljijo na z a n i k a n j u . Čeprav se nekje v globini zavedamo, da smo soočeni s problemom, za tako soočenje še nismo pripravljeni. Pogoste so izjave v smislu :”Bo že kako”, ob tem pa človek s a n j a r i -o tem, kakšne bi stvari l a h k o- b i l e . Posledica zanikanja je tudi misel, da se dogajanje lahko vrne nazaj, na čas pred spremembo ( neozdravljivo bolni npr. sanjarijo o tem, kako bodo ozdraveli…, ali pa npr. prepričanje, da se nepopravljivo porušen odnos lahko spet obnovi… ) Budi se novo upanje, ki pa je v tej fazi še nerealistično (!) . Kljub temu igra pomembno vlogo, saj mobilizira posameznika ter ga varuje pred obupom in nemočjo. Jeza in strah sta še vedno izrazita. Jezo povzroča frustracija ob izgubi, strah pa izvira iz nejasne in pesimistično obarvane predstave o prihodnosti. Kot posledica obrambnih mehanizmov se pojavi tudi občutek večjega n a d z o r a nad življenjem.
V tem obdobju je temeljni cilj samopomoči o h r a n j a n j e- s a m o s p o š t o v a n j a . Koristno je, če se prepričujemo o lastni vrednosti (!) ter o zmožnosti avtonomnega odločanja in kompetentnega ravnanja. To ne pomeni zanikanja žalosti in tesnobe . Vsa ta čustva lahko doživljamo, ne da bi jih spremljal upad samospoštovanja . Druga pomembna naloga je še vedno i z r a ž a n j e- č u s t e v, hkrati pa si moramo prizadevati za njihovo s t a b i l i z a c i j o . To lahko naredimo na več načinov. Po eni strani je dobro, če živimo čimbolj umirjeno, skrbimo za ustrezen počitek in gibanje ter se zaposlimo s kakšno miselno dejavnostjo. Drugi način je miselno prestrukturiranje – ne dovolimo si misli :”Nisem za nobeno rabo”, “Ne zmorem” … , temveč jih obrnemo v pozitivno smer.
4. Četrta kritična točka – ŽALOST, DEPRESIJA, DVOM VASE ; ISKANJE SMISLA DOGODKA :
To je faza najnižjega u p a d a razpoloženja in samospoštovanja !! ( Najhujši obup torej običajno ne nastopi kar takoj ob pojavu kriznega dogodka, temveč šele po določenem času …) Hkrati z upadom samospoštovanja se povečuje nagnjenost k- d e p r e s i v n i m reakcijam. Od tega, kako uravnavamo običajne občutke žalosti in izgube (ekspresivno ali represivno ), je odvisna tudi globina depresije . Avtor pravi, da je za proces zdravljenja nujno (?), da gremo skozi fazo depresije, ni pa potrebno, da bi bila zelo izrazita . Že blaga depresija je dokaj neprijetno stanje, saj je vse videti sivo in brezupno. Zmanjša se motivacija za kakršnokoli aktivnost, pojavijo se motnje spanja in hranjenja, razpoloženje pa je slabo ne glede na to, kaj delamo.
Iskanje s m i s l a- d o g o d k a ( Zakaj se nam je to zgodilo ??! ) je v tej fazi zelo izraženo. Depresivno stanje je nekakšen odmor, zato je priporočljivo, da se prilagodimo in se ne skušamo boriti proti njemu. Šok spremembe in burna čustva v začetni fazi so organizem izčrpali . Obdobje nedejavnosti torej daje čas za nabiranje novih energij in za zdravljenje (!) . Faze ni dobro skrajševati, ker se utegne depresija povrniti v še izrazitejši obliki . Pomembno je, da jo doživljamo kot n a r a v n o obliko zdravljenja . Pogosto se pojavlja tudi vprašanje, kakšno je normalno ali običajno t r a j a n j e depresivne faze. Na to ni mogoče odgovoriti (!), saj je odvisno od vrste kriznega dogodka, predhodnih izkušenj, kulturnih norm, temperamenta in načinov spoprijemanja.
Osebe, ki so utrpele izgubo, zelo različno tolmačijo to obdobje. Za nekatere je nekaj strašnega in se mu poskušajo izmakniti. Drugi pa delajo vse, da bi ga še podaljšali. Depresivno vedenje okolica često nagrajuje s svojo simpatijo in sočustvovanjem, kar lahko gre tako daleč, da prizadetega ne pusti iz te vloge.(!) Pomembno je vedeti, da tarnanje o tem, kako slabo se počutimo, in usmerjanje pozornosti na negativne vidike razpoloženja depresijo še podaljšuje.
V depresivnem stanju skoraj vsi doživljajo občutke nekakšne odmaknjenosti, kot da jih dogodki v okolju ne zadevajo. Aktivnosti, ki so jim prej bile prijetne, izgubijo svojo privlačnost. Depresivno obdobje predstavlja “nevtralni čas”, ko se zdi, da se v našem življenju nič ne dogaja. To je čas, v katerem se pripravljamo na s l o v o- od- p r e t e k l o s t i in na n o v e- m o ž n o s t i- v prihodnosti . Potrebna je REORGANIZACIJA OSEBNOSTI .
Ker so odzivi v tej fazi zelo različni, je težko priporočiti zares uspešno strategijo, ki bi pomagala prebroditi ta čas. Kljub temu navaja avtor nekatere metode, ki so se v praksi izkazale kot koristne. Mednje sodi npr. r a z v a j a n j e : Koristno je, če smo pozorni na občutke in telo. Ker nam manjka energije in motivacije, si moramo vzeti počitek in ne sprejemati zahtevnih odgovornosti. Tudi z odločitvami počakamo. Okolica je navadno polna nasvetov, ki vzpodbujajo k aktivnosti, izletom, itd. Vendar je za to prezgodaj (!). V tej fazi si moramo dati dovoljenje, da (tudi) ne delamo nič. To je morda v nasprotju z našo običajno naravnanostjo k produktivnemu delu, vendar ta čas zares potrebujemo. Opravljamo le najosnovnejše vsakdanje opravke, sicer pa se usmerimo na samovzdrževanje in hrabrenje samega sebe. Dovolimo si stvari, v katerih smo nekoč uživali, a si jih navadno ne privoščimo . Tako si npr. privoščimo masažo, gremo k frizerju, si kaj lepega kupimo ali se kako drugače “pocrkljamo”. Osredotočimo se na prijetne dogodke. (Ta metoda ni primerna za vse ljudi, ker so po avtorjevih izkušnjah nekateri tako pod vplivom prepričanja o vrlinah trpljenja, da je niso zmožni izvajati.)
Druga metoda, ki nekaterim zelo pomaga, je pisanje d n e v n i k a . Primerna je predvsem za tiste, ki čutijo močno potrebo po razglabljanju, poglabljanju vase in osmišljanju dogajanja. Pisanje proces refleksije še spodbuja in včasih privede do nepredvidenih spoznanj. Nekaterim se zdi prenaporno in raje p r e b i r a j o inspirativno literaturo.
Zelo pomembno je, da si v tem obdobju vzamemo čas zase, pa tudi čas za pogovore s prijatelji. Med obema je potrebno ustrezno razmerje, ki je dokaj individualno. Nekateri ne želijo biti sami, drugi pa se izogibajo skoraj vsaki družbi, kar ni priporočljivo. Vsekakor je čas s a m o t e neobhoden (!) za proces zdravljenja.
Včasih se zgodi, da se proces navidezno u s t a v i . Depresivno razpoloženje traja mesece in leta. V takih primerih je koristna strokovna (!) intervencija. Priporočljive so tudi razne izrazne tehnike (npr. risanje in podobno ustvarjanje…), ki pomagajo, da zavrta čustva pridejo na površje. Če je depresija zelo izrazita, si pomagamo tudi s farmakološkimi sredstvi.
5. Peta kritična točka – SPRIJAZNJENJE; SLOVO OD PRETEKLOSTI IN SNOVANJE NOVIH NAČRTOV :
Kritična značilnost te faze je v njeni l a b i l n o s t i in ranljivosti. Poskusi posloviti se od preteklosti in se usmeriti na nove načrte se lahko zelo hitro izjalovijo in znova se znajdemo v depresivni fazi. (Raziskave kažejo, da je v tem obdobju največ samomorov. Po eni strani se poveča raven energije, ki omogoča izvedbo takega dejanja, po drugi strani pa mora posameznik znova prevzeti vse odgovornosti in naloge, čeprav je morda njegovo počutje še vedno labilno. Pri preprečevanju samomorilnosti je najučinkovitejša mreža ljudi, s katerimi se posameznik lahko p o g o v o r i . Če človek ostane sam, hitro izgubi perspektivo in je nagnjen k impulzivnim dejanjem.)
Pozitivni vidik tega obdobja pa je, da proces spreminjanja začenja dobivati smisel. Boljše počutje vodi v prepričanje, da se zares dogajajo pozitivne spremembe . Sedaj se lahko POSLOVIMO OD PRETEKLOSTI, NE DA BI VARALI SAMEGA SEBE. Značilno je, da lahko OHRANIMO SPOMINE, ODPOVEMO PA SE PRIČAKOVANJEM. V spremembi ne vidimo le KONCA nečesa, temveč tudi NOV ZAČETEK.
Med strategijami samopomoči je najpomembnejše prizadevanje za o h r a n i t e v novo nastalega stanja. Ko se zavemo, da se stanje spreminja na bolje, je potrebno to misel v z p o d b u j a t i in vztrajati pri njej kljub morebitnim navalom slabšega počutja. Prehodna krajša depresivna obdobja sprejmemo mirno, z zavestjo, da bodo kmalu minila.
6. Šesta kritična točka – PREIZKUŠANJE NOVIH MOŽNOSTI ; OSEBNOSTNA RAST (!)
Proces rasti se v tej fazi ukorenini ali pa zamre. Če se nadaljuje, priteka nova energija, pojavijo se n o v e- m o ž n o s t i , z njimi pa optimizem in upanje , ki je tokrat realistično. Mnogi označijo to obdobje z besedami :”Spet je vredno živeti !”. Še vedno se pojavijo trenutki omahovanja in dvoma, značilno pa je, da nimajo več tiste rušilne moči kot prej, saj je občutek, da imamo življenje v svojih rokah, močnejši. Temeljna naloga te faze je, da v z t r a j a m o -v procesu RASTI in DEJAVNO URESNIČUJEMO NAČRTE . V obratnem primeru se lahko zgodi, da novih možnosti ne izkoristimo pravočasno, kar vodi v stagnacijo in resignacijo. Proces rasti se torej ne odvija avtomatično, oziroma se to zgodi šele potem, ko postane DOSEGANJE CILJEV sestavni del vsakdanjega življenja.
Prizadevati si moramo torej, da vzdržujemo pozitivno mišljenje. To se pojavi samo od sebe : kot težnja po b o l j š e m- ž i v l j e n j u , po- i z p o p o l n j e v a n j u , itd, ki ji moramo brezpogojno slediti. Previdni moramo biti, da nam dobronamerni ljudje, ki v nas še vedno vidijo nemočno in prizadeto osebo, ne vzamejo poguma.
To je torej obdobje ZASTAVLJANJA CILJEV.
V razmislek : Trpljenja ne povzročajo le- z u n a n j i dogodki , temveč naš o d z i v nanje. Čeprav ne moremo vedno spremeniti tragičnih okoliščin, se lahko odločimo, kako se bomo nanje odzvali !
( Povzeto po : Lamovec, T.(1994), Psihodiagnostika osebnosti, Lj, ZIFF )
—————————————————————-
PS : Naslednjič pa o Zastavljanju ciljev, če se strinjate .
Koliko vam tole “psihologiziranje” sploh koristi ?
Pogrešam povratno informacijo (feedback).
Se beremo !
Veronika
———————————–
Koliko vam moje »psihologiziranje« sploh koristi ? Zelo pogrešam povratno informacijo (feedback)…
————————————
Berem vas šele nekaj dni in še nisem niti vsega prebrala. Je pa zelo zanimivo in bom brala še naprej.
Poskušam namreč najti odgovor na vprašanje, zakaj sem tako utrujena. Pred leti sem zmogla študij ob delu, po potrebi še dodatno delo, pa otroka sta bila manjša, pa je vse nekako šlo. Zdaj pa nimam takorekoč nič drugega kot službo in gopodinjstvo, pa sem tako utrujena, da bi lahko kadarkoli padla v kot in zaspala. Približno tako kot v obdobju, ko je pri hiši dojenček.
Svojega problema si še ne znam razložiti, našla sem pa tu marsikaj koristnega.
Zaradi tega, ker me je smrt ljube osebe prizadela v času klimakterija, še danes, po štirih letih nimam diagnoze, ker sem bolezenske znake pripisovala spremembam v organizmu in žalosti, ko pa sem ugotovila, dato ni to, je bilo že vse kronično in zmešano tako,da še danes vem le to, da izvidi niso v redu, ni pa “hall mark” of dissease.
V knjigi “Kaj mora ženska vedeti o sebi” (avtorja dr.B.Tekavčiča) piše na str.165 naslednje :
“… To so ženske, ki jim v življenju ni bilo postlano z rožicami. Bile so dvojno, če ne trojno obremenjene z delom. Opravljale so svoj poklic zunaj doma (prva obremenitev). Nosile so, rodile, dojile in vzgojile svoje potomce (druga obremenitev). Skoro vse med njimi so opravljale še vsa gospodinjska dela (tretja obremenitev) in neredke so bile še družbeno aktivne (četrta obremenitev). Vse te naloge so opravljale v večnem hitenju, dan za dnem, brez pravega počitka, v hlastanju za koščkom časa zase, ki ga nikoli ni bilo. V 24 urah so opravile dvakrat, trikrat, štirikrat večje delo, kot so ga opravile na dan njihove prednice pred nekaj desetletji.
Ali je spričo teh dejstev čudno, da se je njihov vegetativni živčni sistem tako do skrajnosti prenapel, da ga vsaka dodatna obremenitev do konca izčrpa ?
Majhna primerjava lahko nazorno pokaže, kaj se dogaja s takimi ženskami. Elastiko, ki je spočetka zelo prožna, lahko natezamo do skrajnosti. Ko popustimo, se elastika povrne v prvotni položaj. Če jo natezamo kar naprej, leta in leta, veliko bolj kot vzdrži, se ne more več povrniti v prvotni položaj ali pa se raztrga. ” …
———————————-
… Simpatična primerjava, a ne ?!
Veronika
Veronika napisala:
———————————
>
> … Simpatična primerjava, a ne ?!
>
———————————-
Zelo. 🙂 In zelo resnična.
Nekako, moje mnenje je, da če hočeš, da struna poje, jo moraš napeti. Popuščena ne daje zvoka ali pa vsaj ne lepega. Ampak! Če jo napneš preveč…
Ostaja pa vprašanje, kako se regenerirati. Če ostanem pri primerjavi z elastiko (ali struno)… ko je stara zanič, jo zamenjamo z novo. Ta rešitev mi nekako ni všeč…
ZASTAVLJANJE CILJEV
Določitev ciljev je temeljnega pomena za osebnostno rast. Cilji morajo biti specifični in realistični.
Dober cilj je:
– s p e c i f i č e n (izražen v vedenjskih izrazih, npr.: ponovno se vključiti v študij, shujšati za 5kg, opustiti kajenje, ipd.)
– č a s o v n o- d o l o č e n (“V naslednjih petih tednih vsak teden shujšati za en kg.”…)
– m e r l j i v (da lahko sproti opazujemo napredek…)
– d o s e g l j i v (realen, verjeten…)
Poleg specifičnih potrebujemo tudi širše, s p l o š n e cilje, kot npr.: “Želim se počutiti bolje!”.
Če želimo ugotoviti, česa si v prihodnosti želimo, si lahko pomagamo z naslednjim postopkom.
POSTOPEK ZA DOLOČEVANJE CILJEV
Prva faza: ŽELJE
1. Napišite seznam želja, ki so povezane z- i z i d o m vaše krizne situacije.
2. Opišite, kakšna bi bila po vašem mnenju i d e a l n a prihodnost.
3. Kakšne vrste oseba želite biti v prihodnosti?
4. O čem sanjarite?
5. Predstavljajte si, da se opazujete v prihodnosti, pet let kasneje. Opišite, kaj delate, kdo je z vami, kaj vam nudi zadovoljstvo.
Druga faza: CILJI
V prvi fazi ste opisali svoje želje, upanja in aspiracije. Sedaj jih prevedite v- c i l j e- in jih o š t e v i l č i t e glede na trenutno prioriteto. Cilje razdelite v- n e p o s r e d n e (naslednji mesec) in- d o l g o r o č n e (naslednjih pet let). Sestavite si tak seznam:
1. Cilji za naslednji mesec (rangirani po pomembnosti).
2. Cilji za naslednjih pet let (rangirani in časovno opredeljeni).
3. Seznam specifičnih začetnih a k t i v n o s t i, ki jih nameravate izvesti, da uresničite najpomembnejši cilj.
4. Seznam s r e d s t e v, ki jih boste pri tem potrebovali.
Tretja faza: VERJETNOST REALIZACIJE
V tej fazi določite v e r j e t n o s t, da boste določen cilj dosegli:
1. Napišite vse okoliščine, ki so- u g o d n e- za dosego izbranega cilja. Na drug list napišite okoliščine, ki vas od njega o d d a l j u j e j o.
2. Določite j a k o s t pozitivnih in negativnih sil z ocenami od 1 do 5.
3. Razmislite, katere pozitivne sile lahko o j a č a t e- in katere negativne o s l a b i t e.
Večina ljudi pozabi napisati načine, kako sami sebe(!) o v i r a j o pri doseganju ciljev. Napišite torej še te in jih priključite negativnim dejavnikom!
( Prirejeno po : Lamovec,T. (1994), Psihodiagnostika osebnosti1. Lj, ZIFF )
Good luck !
