Nadaljevanje teme (NEKAJ MALEGA O DEPRESIJI):

… SIMPTOMI (ZNAKI) DEPRESIJE (so lahko):

– Simptomi spremenjenega RAZPOLOŽENJA: Občutja p o t r t o s t i, ž a l o s t i in o b u p a so pogosto najbolj dominantne poteze sindroma depresije. Nesposobnost za veselje. Črnogledost. Misli na samomor. Tudi t e s n o b n o s t, r a z d r a ž l j i v o s t, n e m i r ali j e z a pogosto spremljajo depresijo. Samoobtoževanje, k r i v d a , r a z v r e d n o t e n j e samega sebe.

– KOGNITIVNI simptomi: Težnja k- n e g a t i v n e m u mišljenju, pri katerem je oseba pozorna predvsem na negativne informacije, pomen pozitivnih pa zmanjšuje. Depresivne osebe so p e s i m i s t i č n e, same sebe doživljajo kot neustrezne, svet se jim zdi odbijajoč. Samopodoba je močno načeta, z nizkim samospoštovanjem in občutki nezaželjenosti. Počutijo se nemočne, njihova m o t i v a c i j a in življenjska e n e r g i j a zelo u s i h a t a. Sprejemanje o d l o č i t e v postane zelo naporno. Spremeni se sposobnost p o m n j e n j a, slabši je kratkoročni s p o m i n. M i š l j e n j e je togo, manj ustvarjalno in u p o č a s n j e n o. Pogoste so precejšnje težave s- k o n c e n t r a c i j o oz. p o z o r n o s t j o.

– TELESNI in VEDENJSKI simptomi: Depresivna oseba s težavo pokaže i n i c i a t i v o za neko aktivnost. Splošno počutje z m a n j š a n e- e n e r g i j e in u t r u j e n o s t i (!) je zelo značilno, osebe se počutijo “brez življenja”. Trajajoča izčrpanost se pogosto povezuje z- g l a v o b o l i, v r t o g l a v i c o in različnimi telesnimi b o l e č i n a m i (!). Spremeni se stopnja splošne aktivnosti, oseba je u p o č a s n j e n a, počasneje se giblje, govori manj dinamično ipd. Značilna je tudi n e s p e č n o s t -s težjim uspavanjem, pogostim prebujanjem ali zgodnjim jutranjim zbujanjem, na drugi strani pa zatekanje v- p r e t i r a n o spanje. Mnogi zjutraj ne morejo niti vstati iz postelje. Depresijo spremljajo tudi motnje a p e t i t a – lahko izguba teka s hujšanjem ali pa pretirana ješčnost z dvigom telesne teže. Značilna je tudi izguba s p o l n e g a poželenja.

– Težave v MEDOSEBNIH ODNOSIH: Pogost vedenjski odraz depresije je SOCIALNI UMIK. Pomanjkanje socialnih interesov, izguba zanimanja za- d r u g e. Osebe želijo ostajati doma ali v svoji sobi, trdijo, da ne uživajo v družbi drugih ljudi ali pa da drugi ljudje ne želijo biti v njihovi družbi. Življenje z depresivno osebo je za njene bližnje lahko veliko breme, ki sproža medsebojno odklanjanje in slabšanje odnosov.

Depresija je torej mnogo bolj resna težava kot le problem razpoloženja. Resno lahko prizadene vsa področja posameznikovega življenja in ogrozi njegovo življenjsko uspešnost na različnih področjih.

Seveda pa je lahko enako napačna tudi druga skrajnost, to je prehitro uvrščanje različnih t e l e s n i h simptomov v kategorije depresivne motnje, kar se v medicinski praksi nemalokrat zgodi. Depresija sodi primarno med d u š e v n e motnje in jo mednarodna klasifikacija duševnih motenj uvršča v skupino t.i. RAZPOLOŽENJSKIH (AFEKTIVNIH) MOTENJ, katerih temeljna značilnost je sprememba r a z p o l o ž e n j a- s spremembo globalne ravni a k t i v n o s t i . Drugi simptomi pa so “s e k u n d a r n i”.
V praksi se bolezni SKU (sindrom kronične utrujenosti) in FM (fibromialgija) neredko zamenjujeta kar z depresivno motnjo. Raziskovalci SKU/FM poudarjajo, “… that chronic fatigue syndrome and psychiatrically explained chronic fatigue are not the same conditions.” (AACFS 6th International Research and Clinical Conference, Chantilly Virginia, January31 – February2 , 2003 ).

OBLIKE DEPRESIVNE MOTNJE

Depresivna motnja ima lahko različne obraze. Meje med normalnimi in patološkimi razpoloženji, med običajno vsakodnevno slabo voljo in med izoblikovanimi depresivnimi simptomi ali vrstami k l i n i č n i h depresij ni lahko določati. Pomembna je tako razlika v- j a k o s t i in g l o b i n i, kot tudi v- t r a j a n j u in o b s e g u pojavljanja negativnih ali depresivnih čustvenih stanj ter z njimi povezanih simptomov. Depresivna razpoloženja in stanja se lahko pojavljajo v različnih o b l i k a h in j a k o s t i h, z različnimi specifičnimi značilnostmi in- n i h a n j i:
– Lahko gre za b l a g o in z a č a s n o depresivno stanje, ko oseba doživlja in izkazuje le- n e k a t e r e depresivne simptome.
– Že blage a- k r o n i č n e oblike depresije lahko bistveno zmanjšajo posameznikovo uspešnost pri delu in v osebnem življenju.
– Lahko pa se depresivni simptomi stopnjujejo do t e ž k e, g l o b o k e in d o l g o t r a j n e depresije, ki posameznikovo doživljanje sebe in sveta tako močno spremenijo, da se ne more več uspešno soočati z običajnimi življenjskimi nalogami. Žalostno razpoloženje, občutki krivde, nemoči in izguba zanimanja lahko posameznika povsem o h r o m i j o – na vseh področjih bivanja, tako da razmišlja o samomoru.
– Pri globoki depresivni motnji se depresivni znaki utegnejo tako poglobiti, da bolniki izgubijo stik z- r e a l n o s t j o in nastopijo celo depresivne b l o d n j e.

Depresivna motnja se lahko pojavi samo enkrat v življenju ali pa se p o n a v l j a. Lahko poteka tudi kot b i p o l a r n a motnja (izmenjavanje obdobij depresije z obdobji pretirane veselosti).

(Kot zanimivost – t.i. s e z o n s k a depresija: Utrujenost, pobitost in otožnost nekateri razlagajo kot normalen odgovor organizma na zimsko vreme, krajše dneve in pomanjkanje sončne svetlobe. Zimska depresija ima netipične simptome, saj ljudje, ki ji podležejo, več spijo, kot je normalno, več jedo in se zato redijo ter povsem omejijo telesno dejavnost. Telesno in duševno postanejo leni in počasni. Pogosto občutijo povečano potrebo po ogljikovih hidratih, zlasti po sladkarijah. Nekateri znanstveniki menijo, da je zimska depresija v resnici evolucijska prilagoditev zimskim razmeram, podobno kot nekatere živali padejo v zimsko spanje. Pri zimski depresiji “telesni” znaki in “apatija” pogosto prevladujejo nad občutkom žalosti in obupa, vendar kljub temu prizadenejo posameznikovo kakovost življenja.
V lažjih primerih te motnje se je izkazala kot zelo učinkovita s v e t l o b n a terapija (če deluje svetloba 2500 luxov na bolnika dve uri na dan, naj bi pri večini pomagala do boljšega počutja). Včasih pa se je tudi v primeru zimske depresije treba obrniti na zdravnika.)

POGOSTOST DEPRESIJE

Depresija je najpogostejša duševna motnja v zadnjih desetletjih tako pri odraslih osebah kot pri mladostnikih. Po nekaterih ocenah vsak peti (!) človek enkrat v življenju zboli za depresivno motnjo, vendar se jih zaradi nepoznavanja, kot zatrjujejo strokovnjaki, zdravi samo kakšna polovica. Po mnenju zdravnikov je ok. 20% bolnikov, ki obiščejo osebnega zdravnika zaradi najrazličnejših telesnih in čustvenih težav, zmerno ali težje depresivnih. (?!) Ocenjujejo, da v Sloveniji za različnimi oblikami depresivne motnje oboleva približno 40 000 ljudi (po svetu pa že več sto milijonov ljudi). (?!)
Depresivna motnja se lahko pojavi v vseh življenjskih obdobjih; najpogostejša pa je prav v letih, ko smo ljudje najbolj aktivni, zato pomembno vpliva na kakovost življenja posameznika in njegove družine. Opazne so tudi razlike med spoloma. Ženske so dvakrat pogosteje depresivne kot moški (vzrok so verjetno tudi hormonske spremembe), obstajajo pa tudi razlike v oblikah izražanja depresivne motnje. Ženske pogosteje mučijo: nezainteresiranost, nezmožnost za uživanje, občutek nemoči in osamljenosti, razdražljivost, napetost in jeza, pomanjkanje spolnega poželenja, pretirana ješčnost z dvigom telesne teže in pretirano spanje. Pri moških je depresivna motnja težje prepoznavna, ker pogosto poteka prikrito. Moški se bolj nagibajo k zanikanju depresivnih simptomov. Večkrat kot ženske tožijo zaradi različnih organskih tegob, izgube spomina, slabše koncentracije, slabše zmožnosti odločanja, nespečnosti, izgube teka in nerazumevanja.

VZROKI DEPRESIJE – ZAKAJ NASTANE

Še vedno ni povsem pojasnjeno, zakaj nastane depresija. Možni vzroki za nastanek so lahko zelo različni. Dejstvo je, da se ob enakih sprožilnih dejavnikih pri nekaterih ljudeh razvije depresivna motnja, pri drugih pa ne. Danes je znano, da je depresija odgovor m o ž g a n o v na številne vplive, kot so: kemično neravnotežje, genetska nagnjenost, stresne življenjske okoliščine, osebnostne lastnosti temperamenta, težave v medosebnih odnosih, izkušnje iz preteklosti in še bi lahko naštevali.
Dedni dejavniki so tesno prepleteni s spremembami v živčnih prenašalcih (nevrotransmiterjih) v možganih. Depresijo povezujejo z motnjami v delovanju nevrotransmiterjev v možganih, posebno z nenormalno nizkim nivojem serotonina, dopamina idr… Depresija je neposredno povezana z globokim limbičnim sistemom (talamus, hipotalamus in najbližje okoliške strukture v globini možganov). Funkcije teh možganskih predelov so izredno pomembne za naše življenje: uravnavajo osnovno č u s t v e n o razpoloženje, filtrirajo zunanja dogajanja v odvisnosti od notranjih stanj, dogajanjem podelijo s u b j e k t i v n o težo, shranjujejo globoke čustvene s p o m i n e, uravnavajo m o t i v a c i j o, nadzirajo t e k in s p a l n i ciklus, upravljajo z- l i b i d o m … Kadar je globoki limbični sistem m a n j dejaven, je um pozitivno naravnan, človek je poln vneme in zaupanja. Če pa je “pregret” in p r e t i r a n o dejaven, človeka prevzame slabo razpoloženje. Depresija in črnogledost naj bi bili posledica povečane dejavnosti tega dela možganov.
Depresija lahko spremlja tudi d r u g e telesne in duševne motnje ter bolezni (npr. virusne okužbe, endokrinološke bolezni – npr.motnje v delovanju ščitnice, nekatere nevrološke bolezni, SKU, FM … in druge.)
Na pojavnost depresivne motnje vpliva tudi s p o l. Pri ženskah so pomembni dejavniki tveganja: osebnostna nagnjenost, hormonske spremembe, slabi partnerski odnosi, družinske preobremenitve, prevelike zahteve na delovnem mestu … Moški hitreje zbolijo za depresivno motnjo, kadar jih pestijo težave s službo, ob izgubi delovnega mesta ali upokojitvi, slabšem socialnoekonomskem statusu, dejavniki tveganja pa so tudi samski stan, zloraba alkohola in starost.

ZDRAVLJENJE DEPRESIJE

Depresivno motnjo je možno uspešno zdraviti. Način zdravljenja zavisi od o b l i k e in s t o p n j e depresije. Pri blažjih oblikah depresije včasih zadošča p s i h o t e r a p i j a kot samostojna oblika zdravljenja. (S tem se v praksi ukvarjajo specialisti psihoterapevti, klinični psihologi in psihiatri.)
Pri zmernih, težjih in globokih depresijah pa je potrebno zdravljenje z- z d r a v i l i, najbolje pa v- k o m b i n a c i j i obojega (psihoterapija in medikamentozno zdravljenje).
PSIHOTERAPIJA pomeni – poenostavljeno – da človek v pogovoru z drugimi (običajno v skupini) spregovori o svojih težavah, prisluhne drugim, njihove težave in načine reševanja primerja s svojimi, vidi, da v težavah ni sam, dobiva spodbude od drugih, včasih tudi preprosto tolažbo ipd. Različne psihoterapevtske tehnike (npr.kognitivna terapija) bolniku tudi omogočijo graditi samospoštovanje, odpraviti negativne misli, kot so nizko vrednotenje samega sebe in omalovaževanje svojih življenjskih izkušenj, premagovati pesimizem, selektivno usmerjanje pozornosti na negativne življenjske dogodke, vnaprejšnje pričakovanje neuspehov na vseh področjih ipd. Te negativne misli je potrebno najprej ozavestiti, nato pa razviti drugačne, prilagodljive in pozitivne načine razmišljanja. Vedenjska terapija skuša odpraviti na primer vedenjske vzorce, ki so vzrok za slabe odnose z drugimi, razviti boljšo in učinkovitejšo komunikacijo, spremeniti ustaljene oblike vedenja ali se naučiti obvladovalnih strategij za premagovanje stresnih situacij.
Vendar pa je za uspešno psihoterapijo, kot tudi za druge življenjske aktivnosti, potrebna določena e n e r g i j a in v o l j a – ravno to, kar depresivni osebi najbolj manjka.

MEDIKAMENTOZNO ZDRAVLJENJE: Dvig energetskega potenciala lahko omogočijo antidepresivna z d r a v i l a, ki prispevajo tudi k zmanjšanju in odpravljanju dugih znakov depresivne motnje. Zdravila torej omilijo ali odpravijo znake depresivne motnje in tako olajšajo bolnikovo doživljanje in razpoloženje, s tem ko znova vzpostavijo b i o l o š k o – r a v n o v e s j e v možganih. Po zagotovilu strokovnjakov veljajo antidepresivi za varna zdravila, nanje se ne “navadimo” in ne povzročajo odvisnosti (!) kot na primer različna pomirjevala. Na žalost pa se učinki zdravila ne pojavijo takoj (na kar opozarjajo zdravniki), zato je pri zdravljenju potrebna potrpežljivost in ne prehitra opustitev (večina antidepresivnih zdravil začne učinkovati šele po dveh, treh tednih jemanja). Za preprečitev ponovne depresivne motnje je zdravila pogosto potrebno jemati vsaj šest mesecev, neredko pa tudi dlje.

Antidepresivna zdravila lahko predpiše tudi osebni zdravnik, najbolje pa je, da porušimo predsodke do obiska pri specialistu psihiatru, ki je specializiran za to področje zdravljenja.

Depresivna motnja pomembno vpliva na kakovost življenja posameznika (in njegove okolice) in ga včasih povsem ohromi. Brez sramu si je treba priznati, če človek trpi za depresivno motnjo. Narobe je, če stiske zadržujemo v sebi ali pa se sami “zdravimo” z različnimi pomirjevali in alkoholom. To prinese samo začasno olajšanje, depresivne motnje pa ne pozdravi, temveč jo samo še poglablja in človeka še bolj hromi.

KAJ LAHKO NAREDIMO SAMI ?

To, kar ponavljamo znova in znova – vendar niso zgolj obrabljene besede, temveč kar “zlata pravila življenja”:

– zmanjšati vsakodnevne obremenitve;
– si izdelati u r n i k dnevnih dejavnosti;
– določiti seznam p r e d n o s t n i h nalog in ciljev;
– izbirati p o m e m b n e j š e in bolj verjetno dosegljive cilje ter o d l o ž i t i manj pomembne;
– v vsakodnevni urnik vključiti tudi čas za r a z v e d r i l o, k o n j i č k e, sp r e h o d e, telesne a k t i v n o s t i in p o č i t e k;
– zdravo prehranjevanje;
– gojiti prijazne odnose s soljudmi, negovati stike s- p r i j a t e l j i;
– opazovati in prepoznavati svoje r a z p o l o ž e n j e in signale, na katere nas opozarja modrost t e l e s a;
– ohranjati s t i k- z- n a r a v o, katere del smo izvorno;
– graditi pozitivno s a m o p o d o b o in se sprejemati, kakršni že smo – vključno s svojimi majhnimi slabostmi;
– o svojih občutjih s p r e g o v o r i t i z bližnjimi in tistimi, ki jim zaupamo;
– poiskati p o m o č, kadar čutimo, da vsega ne zmoremo sami;
– razvijati p o z i t i v n o življenjsko “filozofijo”, videti v življenju nekaj v r e d n e g a, d o b r e g a. Razmišljati o- p r i j e t n i h stvareh in svojih u s p e h i h;
– sprejeti negativne p r e i z k u š n j e kot del življenja ter iskati tudi v trpljenju in razočaranjih pozitivni življenjski smisel in “vrednoto”.

NAMESTO ZAKLJUČKA

(Sporočilo, voščilo, dramilo)

PRIJATELJI!

Ne verjemite njim, ki vam pravijo: Ta svet je grozen, grob, grd. Ni res. Res je, da je lahko še hujši. Toda za vas je to vaš svet, edini, ki v njem živite, da se v njem udomite in ga v dobrem naravnate po svoji podobi.
Ne verjemite tudi njim, ki vam pravijo: Življenje je trdo, trpko in težko. Ni res. Res je, da je lahko še hujše. Toda za vas je to življenje edino, enkratno in neponovljivo. Vaše je, da iz njega naredite vse, kar je v dobrem mogoče.
Ne verjemite komurkoli in karkoli. Verjemite pa, če morete, tej moji zgodbi:
Nekoč, pred leti, ko me je kot strela z jasnega zadelo hudo, mi je star mož, živi modrec, dejal: In nikar se odslej ne boj življenja! Tako zdaj jaz govorim po njem podobne besede za vas: Ne bojte se življenja! Naj pljuska v vas z vso silo in v vse žile, naj vas nese ali zanese, le ne pustite, da vas spodnese. In imejte ga radi, da bo tudi ono, življenje, imelo rado vas!
(Tone Pavček, berilo za 7.razred osnovne šole)

Konec prispevka.