svečki za nova angelčka
Srce se mi trga. Mož mi je popoldan povedal za fantka, ki se je danes popoldan izmuznil iz vrtca, ter zaradi podhladitve v potoku umrl.
Pred tremi dnevi pa se je drugi fantek utopil na bazenu v Kranjski Gori.
Ko izvem za smrt otroka trpim, kot takrat ko sem jaz izgubila svojega sinka.
Vse me spomni na trenutke, na doživljanja, čustva in bolečino, ob izgubi mojega sinka. In že cel dan mislim samo na mojega angelčka, na oba fantka, ki sta se pridružila našim angelčkom, ter na mojo zlato hčerkico, ki skače ob meni. Cel dan jo že objemam in lubčkam, njej pa ni jasno kaj je z njeno mamico. Zakaj me tako duši, zakaj sem žalostna, jezna besna in polna trpljenja, po drugi strani pa srečna, ker imam njo ob sebi.
Zakaj morajo umreti naši sončki? Je res včasih kdo kriv? Mogoče pa je v tem zadnjem primeru res nekdo kriv. Zakaj ni bilo ograje okoli vrtca, bi potem fantek bil še živ? Kdo se odloča za varčevanje občinskih/državnih sredstev na račun otroških življenj?
Sovražim, z vsem srcem, kolikor morem, to, da morajo nekateri otročki umreti. Sočustvujem s starši umrlih fantkov, pa z vzgojiteljicama.
Prižgala sem svečko za vse naše angelčke, moj sonček pa jim je nabral zvončke.
Ja, vsaka takšna tragičnost nas vrže s tira in pahne v razmišljanje tudi o naših otrocih.In vedno znova se pojavi zakaj!!
Imamo tragične stvari v življenju in toliko bolje razumemo bolečino staršev, saj smo jo sami doživeli in jo doživljamo!
Svečke so stalnica v najinem življenju……..žal, a gorijo tudi za vse druge pikice, ki so prehitro odšle tja gor!
škratek