Namesto svečke na tortici
Draga Veronika!
Včeraj si praznovala svoj drugi rojstni dan. Verjamem, da si imela lepo praznovanje med ostalimi angelčki. Mi pa smo ti namesto svečk na tortici prižgali svečke na grobu.
Tako dolgo je že, odkar si prišla za kratek čas, po drugi strani pa se mi zdi, kot bi bilo včeraj. Pogrešamo te vsak dan, vsak trenutek, pa vendar si vedno z nami, v naših mislih, v naših srcih.
Hvala, ker si nas izbrala za svojo družino, hvala, ker si nam namenila te trenutke, nikoli pozabljene.
Bdi vedno nad nami, nad nama z atijem, nad tvojo veliko sestrico in nad malim mavričnim bratcem.
Hvala in radi te imamo.
Tashy
Vse najboljše Veroniki za njen drugi rojstni dan.
Tudi Anika je danes praznovala svoj rojstni dan, prvi. Namesto tortice je dobila srček iz cvetja.
Morda pa skupaj praznujeta tam gori med zvezdicami.
V naših srcih pa ne bosta nikdar izbrisani, ne pozabljeni.
Ni je hujše bolečine kot izguba otroka.
Želim vam moči in ljubezni.
Hvala za voščila in lepe misli.
Obletnico smo preživeli, a danes spet šok. Tast misli praznovati 70 let, gostilna in veliko ljudi. Sploh nisem več mogla govoriti, ne zmorem biti v družbi veselih ljudi, ki praznujejo. Sem kot kup “črne” žalosti med njimi. A je leto minilo, v tem letu sem se vsem praznovanjem ozognila. Le kaj naj letos rečem?! Jaz pa ne zmorem in ne zmorem. Najraje bi zbolela, odpotovala, se razblinila…
Kako to ve rešujete? In ti Tashy?
Frida!
Lepo te prosim, poslusaj sebe! POSLUSAJ SEBE, naredi tako, da bo tebi najbolje. Da se bos ti dobro pocutila. Zasluzis si miru in ne dodatnih obremenitev.
Jaz sem imela prav iste tezave, kot jih imas ti. Pol leta po smrti mojega otroka, je moj stari oce priredil praznovanje svojega 75 rojstnega dneva. Bil je celo tako “prijazen” da mi je na dom poslal vabilo, v katerem je pisalo, naj prideva vesela, nasmejana in naj skrbi pustiva doma.
Ne mores verjeti, kaksen obcutek sem imela….Kot bi se nekdo norceval iz mene, iz moje situacije, kot da se ni nic zgodilo. Pa pazi, to je clovek, ki ogromno da na druzinske vezi, ki je vedno govoril, da kri ni voda….
Se bolj sokiran je bil moj partner, ki seveda nikoli vec ne bo tega pozabil. In jasno da se praznovanja nisva udelezila. Kako naj bi se? Gledati vse ljudi vesele, nekaj praznovati??? Kako? Ce je pa v meni sama zalost? Do takrat sem se verjela, da je tudi njim hudo. Kako sem se zmotila.
Danes vem, da besede ne pomenijo prav nic. Dejanja so tista, ki povejo vec kot tisoce besed. In pokazali so mi, kako jim je v resnici hudo. Ce ti je resnicno hudo, se ne mores smejati, tudi ce se hoces.
Za primerjavo ti lahko dam primer, da je pred kratkim imel moj tast 60 let. In ni priredil prav nicesar. Sla sva mu voscit, vprasal naju je, ce gremo tako samo mi, ozji druzinski krog kaj pojest. Pa sva rekla, da si tega ne zeliva. In nismo sli. Kako sem mu hvalezna. Saj so mu prisli voscit, samo ni bilo praznovanja. Dal mi je obcutek, da razume, da mu je hudo in da se ni pravi cas za praznovanja.
In zdaj spet novo vabilo, teta praznuje 50 let. Napisala mi je, da bo razumela, ce se se ne morem vrniti med njih…Kot da nekdo caka, da bo minilo dovolj casa, potem pa bo bolje? Potem pa bo tako kot prej? Sploh ne vem kaj cakajo.
Ampak draga Frida, jaz sem se ze na zacetku odlocila, da bom zivela tako, kot meni ustreza. V prvi vrsti bom poskrbela sama zase, saj mi je moj otrok pokazal, da si na tem svetu resnicno sam, da nihce ne mora biti zalosten zaradi tebe, da nihce ne more jokati namesto tebe.
Zato poskrbi v prvi vrsti zase. Ce ti ne pase, ne it. To je vse. Ne obremenjuj se s tem, kaj bodo drugi mislili. Drugi si itak vedno kaj misliljo in vsem tako ali tako ne mores ustreci in jim biti vsec. Pravzaprav je to njihov problem, ce ne znajo pogledati malo dlje od svojega nosu. Ce bi znali, bi bili tiho in se veselili skupaj s tistimi, ki se veselijo lahko.
Ce se ti se ne mores, ce ti ni do tega, ce si tega ne zelis… Potem naredi tako, da bo tebi prav. Jaz se lahko veselim z dolocenimi ljudmi, z dolocenimi pa se nikoli vec ne bom mogla. Pac tako je. In ce sem jaz to lahko sprejela, bodo morali tudi oni. V koncni fazi nisem nikomur nic dolzna, tudi ti nisi.
Zivlljenje je ze tako kratko, da bi ga razdajali za druge ljudi, nase pa pri tem pozabili. Ne pravim, da bodi egoist. SAmo vcasih pa res lahko pomislis v prvi vrsti nase in na svoje pocutje. Ze tako je toliko stvri, ki jih vsakdan moramo narediti. Vsaj tam, kjer se lahko sami odlocimo, se odlocimo tako, da bo nam bolje.
Hvala tvoja mami!
Izgleda imamo žalujoči res podobne oz. enake težave. Zelo si mi pomagala s svojim pisanjem. Moram ti napisati, da eno leto po smrti Anike nisem šla na nobeno praznovanje. Četudi so rekli, da ne bomo plesali, pa saj ni šlo za ples!
In ožje sorodstvo je to nekako sprejelo in ni praznovalo. Kot si napisala: so pač čakali…,
Sedaj je leto dni mimo, ampak kaj je to zame! Še vedno mi je obupno, če samo pomislim na družbo večih ljudi, ki jim nič ne manjka, se zabavajo… ti si pa tam kot osamelec in jim povrh še kvariš družbo.
Muči me edino to, ker je pač od moža oče in ima veliko obletnico. Seveda si želi, da je njegov sin tam. In problem je tudi v tem: da je moj mož že sposoben praznovanja… on drugače žaluje oz. sam pravi, da mu je veliko lažje kot meni. In nekako ne vem, kako naj to izpeljem. Sama seveda najraje ne bi šla, mož bi lahko šel, ali tast naj praznuje brez naju, saj drugi pač ne žalujejo tako globoko s teboj kot pač sam, kot mama. Tast je pač sočustvoval nekaj časa z nama, nočem, da se on omejuje zaradi naju. Če se hoče srečati s svojimi brati in sestrami in praznovati.
ne vem, če si me razumela. če bi bil kdorkoli drug kot starši, bi lažje odklonila. Kot da sem v nekem brezizhodnem položaju.
Daj pomagaj mi še malo.
Hvala ti. Saj veš, drugi vidijo bolj jasno sliko.
Frida,
odlociti se bos morala tako ali tako sama. Pa vendar ti lahko napisem, da te popolnoma razumem. Pri meni moja mami tako tezko sprejema to, da ne hodim vec na ta tako imenovana druzinska srecanja.
Pravi, da naju vsi tam tako pogresajo…vidis, jaz pa tega ne verjamem. Jaz pa mislim, da si samo zelijo, da bi bilo tako kot je bilo prej, da bi bilo potem tudi njim lazje.
Najbolj hecno pa je, da vsi mislijo, da sem se jaz tako nacrtno odlocila, da ne bom sla h njim. Kot da sem imela kaksno izbiro. Ne morejo razumeti, da tako pac cutim. In da ne da ne zmorem vec z njimi v druzbo, ne zelim z njimi v druzbo. Vidis, to pa je razlika. In to je tezje sprejeti. Ker jim je tezko priznati, da je delcek krivde za tako situacijo tudi na njihovi strani. In dalj casa ko mineva, lazje mi je. Manj se obremnjujem. Njim pa je tezje, ker cakajo, da bo sept vse tako kot je bilo.
Ampak poglej, res je otrok v prvi vrsti umrl nama. Samo je tudi vsem tistim, ki so nama (bili) blizu. In tako kot sva midva to marala sprejeti in da bo od zdaj za vedno vse drugace, tako bodo mortlai tudi oni.
In ja, res je, da bi verjetno oce rad imel sina ob sebi, ko bo praznoval. Tako kot bi ti rada imela svoje otroke ob sebi in jaz svojega. Vidis, v zivljenju si zelimo marsikaj, pa tega ne moremo imeti. In to ne vellja samo zate, to velja za vse.
Ce samo malo podvomis, da bi nekam sla, ti ze nekaj ne pase. In ce ti nekaj ne pase, tega ne pocni. Ze tako je dovlj hudo. Ni nobene potrebe da ti je se bolj.
Ja svet se je ustavil vama in morda se nekaterim, ki so vama res blizu. In seveda ne mores pricakovati, da vsem se vedno stoji, ker gre tebi tako pocasi naprej. Samo lahko pa pricakujes, da imas pravico da ti gre tako pocasi naprej in imas pravico, da nikoli vec ne stopis v stari tir, ce ti je tako lazje in ce na ta nacin lazje prezivis vsakdan.
Ne vem, vec ti ne morem napisat, vedi pa, da te popolnoma razumem. Tako kot sem jaz moji mami rekla, da pri tem ne morem nic pomagat, da tako cutim in da ne grem na srecanja. In vem, da je njej zaradi tega zelo hudo. Pa vendar, ce bi lahko kaj spremenila, bi kaj drugega najprej. Tako pa je kakor je, in tako kot moram jaz ziveti s tem, tako bodo zal morali tudi drugi okoli mene.
Nikoli vec ne bo, kot je bilo. Nikjer pa ne pise, da je zdaj nujno slabse. Je drugace. In to bodo morali vsak zase sprejeti. Ce pa ne bodo, pa ti tega ne mores spremeniti.
In ce moz lahko gre, naj gre. Ce ti le ni prehudo, ostani sama doma, vzemi se cas zase, ne razmisljaj, kaj zdaj oni tam pocnejo. REsnicno si zelim, da bos lahko sebe postavila v prvi plan in bos lahko stvari pri sebi poslihtala tako, da ti ob tem ne bo prevec hudo. Upam, da te moz pri tem razume in da bo spostoval tvojo odlocitev, kakorkoli se bos odlocila.
CE ti lahko samo se povem, da jaz tudi domov zaradi dolocenih razlogov ne morem vec, pa ti povem, da sem imela veliko dodatnega dela s tem, da sem to pri sebi predelala tako, da mi ni vec tako zelo hudo. Ceprav mi je se vedno. In mojim starsem tudi. VEndar proti sebi ne morem delati.
upam, da sem ti vsaj malo pomagala in da se bos lahko odlocila tako, da se bos ti dobro pocutila.
Hvala tvoja mami!
Mi je kar malce odleglo. REs veliko pomeni, če čutiš, da te nekdo razume.
Verjetno sem res tako vpeta v te družbene norme, da sem si komaj izborila leto žalovanja, sedaj pa se seveda od mene pričakuje, da bo drugače, bolje, a ni.
Meni pred izgubo otrok nikoli ni bilo težko v družbi, bila sem glavna plesalka in za vse štose, sedaj pa od izgube prvega otroka ne zmorem še plesati.. ne gre in se ne silim in če sem v tem času bila kje, sem sedela za mizo cel večer in čakala, da mine…
Mož me razume, se bova še pogovorila, kako bova to izpeljala. Ne želim si biti sama doma, v bistvu si želim, da pride kdo, ki me razume do mene in se z menoj vsaj malo potopi v mojo zgodbo.
To si najbrž želimo vsi: razumevanja, odprtih ušes, objema, tolažbe, ne pa veseljačenj…
Ne veselim se niti svojega rojstnega dne, kaj šele od tasta.
Tvoja mami, hvala ti za vse besede. Težko je, vem, in drugi se morajo z nami spreminjati drugače več ne pašemo skupaj.
Se strinjam tudi s teboj, da ni nujno, da je sedaj slabše. Tudi sama večkrat opažam, da se mi je na nek način pa dvignila kakovost mojega življenja. In vedno trdim, da ti žalost veliko da.
Želim ti lep dan in vikend. saj vemo, da so naši dnevi drugačni…
En velik obejm ti pošiljam in poljubčka angelčku.
Tudi jaz se popolnoma strinjam s tvoja mami. Tako lepo je napisala, da ni kaj dodati. Isto kot bi brala svoje misli!!! Izgleda, da tisti, ki smo izgubili otroka resnično enako čutimo.
Zdaj šele razumem svoja starša, zakaj velikokrat nista šla na kakšna praznovanja in zabave. Pa se nista obremenjevala s tem, kaj drugi mislijo. Pa prej tega nikdar nisem razumela. Sedaj razumem. Ker sta se skozi življenje dosti spremenila, čeprav mene nista nikdar želela obremenjevati s svojimi problemi.
Tudi jaz sem bila pred 10 dnevi postavljena pred enako dejstvo, kot ti Frida, namreč moja svakinja je praznovala 40. let. Pa me je oče opravičil, ker sama še nisem zmožna socializacijskih kontaktov, ne da ne bi bila pri tem osorna in celo zelo skopa z besedami, ko pa sem prej bila čisto drugačna oseba. Da ne bomo prišli, jim je bilo jasno, so pa rekli, da so vabilo poslali le vljudnostno. Kakorkoli lepo od njih, vendar jaz najbrž nikdar več ne bom zmožna praznovanj, saj še svojega rojstnega dne nisem praznovala, ne da bi potem druge. Pa me še čaka bratova 40. letnica junija. Vem, da bo on težje razumel, zakaj nas ne bo, saj je že mesec in pol po Rebekini smrti pričakoval od mene, da bom vesela in nasmejana prišla na nečakinjin 1. rojstni dan.
Dosti moči in objem,
Sandra
Tashy, tako zelo se spominjam vašega sprejema Veronike in njenega kratkega življenja v vaši družini. Veš, takrat (in še vedno) si se mi zdela izredno plemenita ženska. Zmogla si to kar večina ne zmore. Res vse čestitke za pogum celi vaši družini!
In seveda vse najboljše vaši zvezdici Veroniki! Gotovo je ponosna na vas.
In vidim, da imate še enega možička. Čestitke tudi zanj!
Držite se!
Prijateljice hvala za spodbudo. Nekako sem zmogla in sem tastu dejala, da naju na praznovanje ne bo. No, potem se je odločil, da ne bo praznoval, da bo čez kakšno leto. čeprav moram reči, da me to čakanje na: Kdaj bo bolje???, že prav jezi…kot tudi tebe Tvoja mami. Kaj pa vem, kdaj bom sposobna spet praznovati, morda nikoli kot tvoji starši Bobika. Kaj pa vemo vnaprej. Vsakič je žalovanje malce drugačno.
Mami bom tudi kar povedala, da kar lahko praznuje, seveda brez mene…
Sedaj komaj čakam, da preživim še ta pust. Ne pašem med te šeme, vedrino… venomer mi v ušesih odzvanja: Izgubila sem tri otroke! Pa kako? Je to možno? In slišim vsako besedo: moj otrok, mama… In tako zareže. Najtežje pa mi je še vedno sobivati v sredi z ljudmi, ki ne vedo kaj je to žalovanje, kaj je to izguba. Ki še niso izkusili boleče smrti, sploh pa otroka.
Hvala, da se lahko izpovem, to najbolj pomaga. Tudi vam želim moči na naši težki poti žalovanja.