Kosem prvič zanosila,sem si vse predstavljala malo drugače.Mislila sem da,se ob rojstvu otrok naveže na mamico,pa ni bilo tako.Fantek se je zelo navezal na staro mamo.Sledili so dnevi in noči polni žalosti.Nato sem zanosila drugič in rodila se je punčka,ki pa sem jo ljubosumno čuvala,da se zgodba nebi ponovila.Le redko sem jo spustila z rok za kratek čas.Živela sem kot v pravljici,vsaj nekdo se me je res razveselil ko sem prišla domov.Tako sem zanosila še tretjič.Ko je bila punčka stara leto in pol se je zgodila nesreča.Tega nebom nikoli pozabila ,pa čeprav je od tega minilo že 8 let.Punčka mi je umrla v naročju.Tako se je moj pravljični svet sesul v prah.Mesec po tem sem rodila fantka.Vem da bo slišati neumno,ampak ko sem rodila sem mislila da bo punčka prišla nazaj in bo spet vse OK.Pa ni bilo tako.Vseeno mi je bilo za tega fantka,kar danes obžalujem,kratkomalo bi ga bila sposobna takrat tudi v porodnišnici pustit.Tako so se more mojega življenja nadaljevale.Prav prisiliti sem se morala,da sem skrbela zanj.Dolgo sem potrebovala,da sem prišla do tega da otrok ni nič kriv.Da moram na nek način odklopit preteklost!
Pa vendar nisem zmožna svojih otrok ljubiti,tako kot sem punčko.
Bojim se namreč da bom na ta način izgubila še ta dva!

Zgodba, ob branju katere me je obhajal srh. Ja, srhljivo resnična. Tudi sama sem imela velikokrat v življenju občutek, da mi je vzeto ravno tisto, kar ljubim najbolj. In da se za tisto bojiš, je najbolj človeško, kar lahko občutiš.
Razumem te. Zelo, zelo. Verjamem, da se bojiš, da bi izgubila tudi fantka, če bi ju tako močno ljubila, kot si hčerkico. Pa vendar – tisto je bila zgolj tragična nesreča. Tu tvoja ljubezen ni nimela čisto nobene moči. Žal. Ker če bi jo – bi tvoja punčka preživela. Zato se nikar ne boj imeti rada teh dveh tvojih sinov. Življenje je vse prekratiko, da bi ga zapravili zaradi lastnega strahu. In če ju ne boš imela rada z vsem svojim srcem, boš zapravila svoj in njun čas. Tega pa je škoda. Za vse vas.
Nikoli ti nihče ne bo mogel nadomestiti tvoje punčkice. Kar naj ostane tako! Naj bo tvoja, kot sta tvoja fanta. Imej jih rada vse. Materinska ljubezen je neskončna – zato zanjo tudi ni mej – dosega bo vse; tako tvoja dva fantička, kot tvojo mavrično deklico. In tvoje malo dekle bo nekoč zopet tvoje.
Sama nisem verna, pa vendar nekje v sebi upam, da se nekoč nekje zopet srečamo. In takrat jo objemi za vse dni nazaj, ko je ni bilo.
V fantikih pa poišči vse tisto, kar si imela rada na njej. Presenečena boš, koliko vsega boš našla. In niti sanja se ti ne, kako zelo zanjo imeti sinovi radi svojo mater.

Draga Fiona!

Najprej moje iskreno sožalje ob izgubi hčerkice. Moja občutja so tako zelo, zelo podobna tvojim. Tako se bojim, da dajem ljubezen svojima preostalima otrokoma z nekim zadržkom, da ne morem več ljubiti, tako kot sem si želela, s popolno predanostjo, tako kot le mati lahko ljubi svoje otroke.

Čeprav se trudim, imam občutek, da ta trud še zaenkrat ni ta pravi. Ko ju objamem, me prevzame en tak lep občutek, vendar samo za trenutek, ker se že v naslednjem trenutku ta občutek, ko se spomnim, da nje nikdar več tako ne bom mogla objeti, razblini v tisoč drobcenih kosov. Najbolj me boli to in sem jezna nase, ker se zavedam, da oba otroka moje podzavestno obnašanje občutita in potem se pretvarjam, kar tako ali tako ne znam dobro. Ko pa sta samo dve nedolžni bitjeci, ki si zaslužita mamo v popolnosti in ne le v koščkih. Pa kako ne bi mogel imeti rad teh nedolžnih bitij, ki ti tako nesebično vračajo in dajejo ljubezen. Ljubezni na srečo ne moreš nikdar hliniti. To je višji občutek, najvišji občutek, kar jih ta svet premore. Ali jo imaš oz. jo daješ, ali pa je ni. Mislim, da vmesne poti ni.

Nenazadnje se bojim, da bom še zaradi tega kaznovana, ker se ne trudim dovolj dobro, čeprav je minilo šele ali že pet mesec od tega. Morda to ni res, pa vendar tako sedaj čutim. Ne želim si izgubiti več nobenega otroka!!! To tako boli.

Nekako resnično sedaj ugotavljam, da uspem nabrati dosti pozitivne energije le v naravi, vendar zaenkrat traja le dokler se zadržujem v naravi. Najraje bi ostala zunaj in se nikdar več ne bi vrnila domov. Kajti kakor hitro prestopim domač prag, že me v njegovo notranjost, ki naj bi bila tako domača, pospremi zopet tista nič kaj prijazna prijateljica – bolečina. In zopet znova in znova, dan za dnem živimo naprej.

En topel objem z željo, da bi bolečina postala znosnejša in milejša in vesolje poljubčkov našim angelom.

Sandra

Fiona,

imaš dva sinova, ki bosta zdaj zdaj vstopila v najstniška leta. In verjemi, da te neskončno potrebujeta. Verjamem, da si jima bila dobra mama, le sama pri sebi si očitaš, ker ju ne zmoreš ljubiti na ta način, kot misliš, da bi si zaslužila.

Pogovori se v mislih s svojo deklico. Verjamem, da so ti naši mali umrli otročički vse okoli nas, v naših srcih, v mislih… Da so ves čas z nami. Pojdi na kraj, kjer se čutiš še posebej blizu z njo (grob, kraj, kjer ji je bilo všeč (ob kakšni vodi morda), v njeno sobico, če jo še hraniš, ali pa se zapri v nek prostor z njenim medvedkom v naročju) in se z njo pogovori. Mislim, da potrebuješ predvsem v mislih dobiti dovoljenje od te male punčke, da imaš lahko rada njena bratca. Zahvali se ji za vsak trenutek, ki ga je preživela s tabo, za vse poglede, dotike, neprespane noči, nasmehe, čebljanje, cukanje… In povej ji, da jo boš vedno imela rada. Ker pa je srce matere neskončno veliko, si moraš dovoliti imeti rada tudi svoja dva živa sinova. Ti dve ljubezni se ne izključujeta, pač pa se dopolnjujejta.

Tudi jaz v mislih svojega sinka pogosto prosim, naj mi pomaga biti dobra mama mojim živim otrokom. In čutim, da sem tisti dan, ko se pogovarjam v mislih z njim, še posebej potrpežljiva do moje trmaste triletnice. Čutim, da je moj fantek z mano.

Dovoli si tudi ti čutiti tako.

Pogum!

žiža

Veste da poskušam biti dobra mati pa mi to ne uspeva najbolje!!!
Vem da me otroka potrebujeta, pa vseeno ne morem.Zaradi tega tudi sovražim samo sebe!!!!!!!!!!!!!
Poskušam,poskušam in poskušam to že kar nekaj let,ampak vsakič,ko začutim da se mi je nedo preveč približal se mi avtomatsko sproži alarm,prav blokdo imam!!!!!!!!!!!

Moje sožalje vsem na forumu in pa hvala ker me ne obsojate!!!

LP.
Janja

Fiona, v srcu čutim s tabo.

Pišeš, da si rodila fantka mesec dni po tem, ko je umrla hčerkica. Verjamem, da je bilo vse na enkrat in hkrati preveč zate. Preveč, da bi se veselila otroka, ki je prišel na svet in premalo časa, da bi žalovala za deklico, ki je tako nenadno odšla od vas.
Draga Fiona, si mogoče razmišljala, da vzrok za tvojo zaprtost, nedostopnost tudi mogoče izgubljena žalost oz. neizžalovana žalost?

V društvu velikokrat poiščejo pomoč družine, ki so otroke izgubile že nekaj let nazaj in podobno opisujejo svojo stisko kot si jo opisala tudi ti.

Ne vem, Fiona, mogoče se motim.
Bi ti pa rada napisala, da za žalovanje ni nikoli prepozno.

drži se in pogumno v nov dan,
petra