Drage prijateljice,
rada bi z vami delila svoje razmišljanje.

Dolgo leto ponovnega žalovanja bo skoraj pri kraju, bliža se prva obletnice izgube Anike. NIč manj ne boli, čeprav bolečino zelo dobro poznam. Spet je bilo treba žalovati od začetka. Morda sedaj boli še bolj, ker je to že moj tretji otrok med angeli, v nebesih, na pokopališču ali pač v mojem srcu. Kakor pač vzamemo. In nikakor se še nisem sprijaznila s svojo življenjsko potjo. še vedno se mi zdi, da to najbrž ni moja zgodba, da je najbrž prišlo do pomote. Ko pogledam slike Anike in ko se spomnim vseh porodov, pa seveda vem, da je najbrž res moja.

Z okolico je nekaj časa še šlo, imela sva podporo, po par mesecih (dva) se je seveda obrnilo. Čeprav mi pravijo, da oni tega ne bi preživeli, poslušam nasvete, modrovanja za hrbtom. Nazadnje so debatirali, če sem depresivna ali ne in nato vseeno ugotovili, da najbrž nisem – ker sem pač zelo aktivna na nekaterih področjih – da sem najbrž le zelo žalostna. Sem pa najbrž čudna, ker se ne želim pretvarjati, da sem vesela, če nisem. Pa kaj mislijo, da bom kar sprejela smrti svojih otrok in nespremenjena šla dalje.

V ponedeljek je pripovedoval prijatelj, kako mu je umrla psička, na katero je bil zelo navezan. Dejal je, da je jokal tri dni skupaj. IN jaz sem seveda zelo jokala, ko sem ga poslušala. Jokala sem za svojim psičkom, otroki, kar lilo je. IN nato sem se počutila tako olajšane. Tako dobro je delo.
In razmišljam: le kdo si je izmislil, da je bolje molčati, se izogibati temi, da je treba misliti na druge stvari – kot da se da žalost izklopiti.
Vem, da je žalujočemu v naši družbi zelo hudo. Še to, da se eno leto hodi v črnini – se pravi, se intenzivno žaluje, ne sprejemamo več.
In zares nas podpora in ljubezen drugih ljudi drži pokoncu v tem času. Nekje sem prebrala, da ne živimo zaradi sebe, ampak zaradi tega, ker nas imajo drugi radi. In res je, še dojenček ne preživi brez ljubezni.

Naši otroci pa je imajo na pretek, najbrž jim je lepo tam zgoraj nekje…
Maj, Silvester in Anika, vedno ste v mojih mislih in srcu, nikoli vas ne bom pozabila. Hvala, da ste bili z menoj, z nama.

draga Frida

Kako rada bi vzela polovico tvoje bolečine, jo uničila, zavrtela čas nazaj, karkoli, samo da bi ti pomagalo, da danes ne bi bolelo tako hudo kot boli.

Veliko mislim na tebe, na vaju, na tvoje angelčke, ne misli da ne. Tako zelo si želim, da bi ti postala mama živemu otroku, kajti tako kot si ti to zaslužiš, jih je malo. Toliko ene topline, nežnosti in ljubezni je v tebi, ki bi jo morala dati vsaj enemu, če ne večim sončkom.

Želim si to, kar si ti najbolj želiš….
Poljub
saj veš kdo

Draga moja, le jokam lahko ob tvojih mislih in srčno upam, da posije tisto pravo sonce tudi nate!

Prisrčen objem ti pošiljam!

Vidka

Draga Frida, pošiljam ti objem. Lepo je napisala mi3 in tudi jaz vem, da je v tebi veliko topline in ljubezni.
Ne, ni nam treba molčati, jaz sem se v zadnjih mesecih, tudi skozi pogovore z vami, naučila in se še vedno učim iskrenosti. In zdaj trdim, da iskrenost ni še nikomur škodovala, pomaga nam, da ostanemo to, kar smo.

Draga Frida,

želim tebi (vama) in vsem nam, da bi nam bile prihranjene te bolečine, da bi lahko čas zavrteli nazaj in objeli naše sončke ter jim v resnici pokazali, koliko ljubezni jim je (bilo) namenjene. Tako pa si lahko le močno zaželimo, da jih objemamo, in takrat čutimo njihovo toplino in ljubezen.

Od kar je naša Rebeka umrla, se mi zdi, da se gibljem v nekem drugem svetu, kot da živim v drugem življenju, v drugem telesu, na drugem planetu. Kot da to ni več moje življenje, temveč življenje neke druge osebe. Včasih se mi le za trenutek ustavi življenje in v tistem trenutku se povrnem še v čas pred tragičnim dogodkom in pomislim, eh, še vedno je vse po starem, nič se ni zgodilo in takoj ko mine ta trenutek, že zopet kruta resnica naredi svoje.

Vem kako je, ko vsi pravijo, da tega ne bi preživeli. Pa bi, čisto vsi bi preživeli. Sedaj vem, da je to samo fraza, ki jo izrečeš takrat, ko se hočeš ubraniti hudega. Sama sem ob koncu prvega tromesečja nosečnosti, ko sem pričela močno krvaveti, trdila da ne bom preživela, če se mi bo slučajno zgodil spontani splav. Na veliko srečo smo ga tedaj dobro odnesli. Oh, ko bi le takrat vedela, kaj vse še me čaka in kaj mi je usoda namenila. Dejstvo je, da te življenje samo prisili v to, da moraš preživet, hočeš ali nočeš. Živimo pač naprej vsak na svoj žalosten način in s svojimi bolečinami. Večina pa živi po starem in se jim ni potrebno ubadati s tem, kako bodo preživeli še en dan brez otroka, pa še en,…, da bodo nekoč ponovno skupaj z njim.

Kar se pa tiče “depresivnosti”, pa ti lahko le potrdim, da te popolnoma razumem. Meni je namreč tašča, s katero sem se pred smrtjo hčere precej dobro razumela, po treh mesecih rekla, da tako ali tako ne morem nič več spremenit, niti je dobiti nazaj, in če morda le nimam kakšne poporodne depresije ter da bi morda poiskala strokovno pomoč.

Vem, da v tem trenutku nobene besede ne potolažijo prizadeto dušo. Še besede BODI MOČNA so odveč, saj vem, da bi v tem trenutku bila vsaka od nas raje šibka, le da bi imela svojega otroka pri sebi, kakor pa v nebesih. Zato ti želim le čim več mirnih dni v tem letu in čim manj besednih prizadetosti.

Pošiljam ti en velik topel objem z mislimi na naše angelčke.

Sandra

Držite se, mamice!

Draga Frida
Tako zelo te razumem in tako zelo čutim s tabo. Tako, kot ti in tvoj prijatelj jokam tudi jaz, z vami, za vas , zase in na naše anglečke. Le tako bomo nekako preživeli, saj pozabili ne bomo nikoli. Vedno nas bo nekaj spominjalo, morda drugi otroci istih starosti, datumi rokov, rojstev, smrti,…
Res je kar si napisala, da ne živimo zaradi sebe ampak zato, ker nas imajo drugi radi. Sama sem veliko moči dobila, da sem preživela, da živim, ravno od ljudi, ki me imajo radi, ki me razumejo, veliko tudi od vas punce!
Hvala vam!!!!!

Draga Frida!

Ob vseh teh toplih besedah, ki ti jih namenjajo, še moja iskrena zahvala. V vsem tem času, ko ti je bilo najbolj hudo in ti je še vedno, si zmogla najti v sebi toliko volje in moči ter odpuščanja, da si me naučila pogovarjati se s tabo, ti prisluhniti in močno upam ti nuditi vsaj malo opore v tvojem življenju. Zdaj vem, da pokazati žalost ni slabost, temveč vrlina, ki je marsikdo ni sposoben.

Spet je tu ena izmed obletnic, ki si si jih najmanj želela, ker kot vedno praviš, otroci ne bi smeli umirati. Pa se žal tudi to dogaja. Tega ne morem spremeniti, lahko ti le rečem, da mi je iskreno žal in da te imam res rada.

Vsem našim angelčkom pa čimveč naše ljubezni, ki bo za vedno v naših srcih.

Jaz

Drage prijateljice!

Hvala vam za vse tople besede, ki ste mi jih namenile. Res jih potrebujem v tem obdobju. To me nekak “drži gor”.
Kako je težko živeti, se vsak dan boriti, živeti v okolici, ki ne razume in nas še bolj prizadene, to vemo najbolj me, ki imamo to izkušnjo.

Najbolj žalostno je to, da ti tudi drug otrok ne prinese pozabe. Vsak je edinstven in nepozabljiv. Če mi bo dano biti mama “živim” otrokom, vem da bom s to izkušnjo in bolečino vedno živela.

Dobro se počutim, če sem komu pomagala na kakršenkoli način, čeprav vem, da moram sedaj najbolj poskrbeti zase. Prosim za razumevanje.
Najprej moram sebe sestaviti.

Hvala vam, da me poslušate, berete, mi pomagate.

Vse dobro.
F.