Spominjam se.Naredila sem prvi test,in nisem mogla vrjet,da je res,da pod mojim srčkom raste majhno bitje.Drugega sma naredila skupaj.Bila sem tako presenečena,da je spet pokazalo enako,da sem jokala,moj se je pa le smejal.Nato sma naredila še tretjega.In bilo je res.Bila sem nosečka.Prvo sploh nisem dojela.Sem se opazovala iz dneva v dan,če sem kaj drugačna.In ponoči sem sanjarila o otrocih in čez dan so besede tekle le še o pikici.Veselila sma se je,čeprav ni bila načtovana.Bila je najina,nama usojena.Vedela sma samo midva.Bilo naju je strah,če boma zmogla,a nekej v srcu sma vedela,da je tako prav.Veliko mi je bilo slabo.Vsak dan.Ker moji doma še niso vedeli,sem jim tudi to zamolčala.Imela sma namen,da jim povema na božični večer in pod smrekico nastavima darilo za bodočega dedka,babico in tetko.Dnevi so tekli hitreje,kot ponavadi.V mislih sem si predstavljala,kako utripa srček pod mojim srcem.Tik-tak,tik-tak.Neskončno sem se veselila 19.julija 07,ko bi morala privekati na svet.Ja,tak datum sem dobila.Še danes je zelo daleč.Detece bi pršlo še pred mojim rojstnim dnevom in dobila bi najlepše darilo,kar si ga je za predstavljati.
Vsak dan sem dihala le zanj.Da bi prebrodla prve mesece,da bi le lepo rastel v mojem trebuščku.Pridno sem študirala za izpite,da bi jih v večini končala še pred poletjem.Dobila sem nek nenavaden zagon.Opazovala sem dojenčke,otroke,sem jim nasmihala,pa trebuščke nosečnic in se veselila časa,ki je pred menoj.Nisem slutila,da se bo tako hitro končalo.Neko noč,konec novembra,me je bolel trebuh.Jaz optimistka,sem mislila,da me napenja.Nisem pomislila,da se bliža konec.Šla sem na stranišče in na hlačkah opazila krvam madež.Bil je tako majhen,da si nisem delala skrbi.Zaspala sm nazaj.Zjutraj sem se prebudila,in krvi je bilo veliko.Veliko preveč,kot bi je moralo biti.Trebuh me ni več bolel.Ker je bila nedelja,sem se odločila,da grem k ginekologu šele naslednji dan.To odločitev malo obžalujem,ker še vedno mislim,da bi mogoče lahko pomagali.Ginekologinja mi je rekla,da ne zazna utripa,in da niti gestacijske vrečke ni več.Da se je najvrjetneje samo sčistlo.Še naslednji dan sem šla na pregled,pa spet ni bilo nič.In tako so se moje sanje končale.In fantove tudi.Pikice ni bilo več v trebuščku.Zaradi tega sma prišla do točke,ko sma si vzela čas,da premislima,kaj želima.Začasno sma se razšla.In potem naju je ljubezen spet združila.In nama pokazala pot naprej.Prišla je odločitev,kar spontano,da na drugo pikico malo še počakama.Ko bo pravi čas,boma že imela otroka.
Jaz pa zdaj premišljujem le še o zvezdici,ki sveti na nebu zame.In opazujem nosečke,ki so imele datum blizu mojega.In otročičke.In oblačilca za njih.In si predstavljam,kako bi morda ravno ob tem času začutila prvo brciko.
Tako sem žalostna.Zadnjič sem bila pri ginekologu,pred mano pa same nosečke.Srce se mi je ustavilo ob pogledu nanje.Moj trebušček je prazen.
Prej sem rekla lahko noč trebuščku,sedaj pa le zvezdici na nebu…Robert ali Iva ali Lanej…karkoli bi že bil,ti moj otročiček…pogrešam te v svojem trebuščku in ti pošiljam topel mamičin objemček in poljubček za lahko noč!

utrip

PS:vem,da se ne moja zgodba ne more primerati z večino vaših,amapk mene vseeno boli.Ker vem,da sma spočela najino pikico.Ki je več ni.A spomin ostaja.

Elanor, bodi močna. Huda preizkušnja je za tabo in prav je, da si vzameš čas, da preboliš. Zagotovo pa te čaka sreča, v to sem prepričana in tako verjemi tudi ti. Mislim nate!

Draga mamica, čutim s tabo.
Veš, še nekaj časa bo v tvojih mislih na prvem mestu tvoja pikica. Srečevala boš nosečnice, čakala na datume … a vse to te bo nekako utrjevalo in sprejela boš izgubo v srce in zaživela naprej. In misel na izgubljeno pikico ne bo boleča temveč se boš ob drugih otrocih njene starosti nasmehnila in toplo ti bo pri srčku,
sedaj pa le pogumno v nove dni,
objem,

Pozravljena
Kako dobro poznam tvojo bolečino.
Vzemi si čas za žalovanje, pogovarjaj se z ljudmi, ki vemo kaj doživljaš, govori s svojim angelčkom, vse samo ne zapri se vase.
Vem, da je nekje in da bo nekoč prišla zvezdica in nam povrnila SREČO za vse trpljenje, ki ga doživljamo. Tudi ti je boš deležna,…..verjemi….

Včeraj sem bila na polju belih vrtnic.Moji pikici sem nesla rožice in majhnega angelčka.Jokala sem.Zs mojim hrbtom je listje šelestelo in videla sem mladega kosega.Bolečina je za trenutek izginila.Počasi se prebijam.Na trenutke sem brez bremena,a potem spet pride ta bolečina.

Tudi jaz čutim s teboj, tvoj utrip srca in bolečine.
Tako lepo si napisala, kako se otročka veselimo že od takrat, ko zvemo zanj. Vse se spremeni in vse bi naredile za ta svoj zaklad pod srcem. In nikakor ni pravično, da se ta pot tako nenadoma konča. Pot spremembe, odpustitve otroka, vseh svojih sanj, ki smo ga gojili zanj, pa je težka, boleča in dolgotrajna. Čeprav smo najglobje v svojem srcu tudi srečne, da smo to srečo lahko čutile.

Naj tvoja (vajina) pikica domuje na Polju belih vrtnic, tam imaš prostor za solze, svečke, rožice. Kosa, ki si ga videla, pa tudi jaz velikokrat vidim in zdi se mi, da me tako modra gleda. Prav srečna sem, da je tam.

Želim ti moči, da vzdržiš obdobja velike bolečine, tu te razumemo in se kar razpiši.

Moj mali angel,mamica te neizmerno pogreša.Velikokrat prideš k meni v sanjah-tudi danes ponoči sem te rodila,veliko prezgodaj,a si vendar bila-čudovita deklica z črnimi lasmi.Si to res ti?Neskončno boli,ko te ni več ob meni.Ampak še vedno si tu,v mojem srčku.In vsak dan mislim nate.Upam,da te nekega dne res objamem,in da ti podarim vso ljubezen,ki jo sedaj čutim,pa čeprav si daleč stran.Moj sonček.Moja zvvezica.Moj angel.Jokam…