Končalo se je leto….
smrti in razočaranj. Toda ni pa se končalo moje trpljenje.
Saj vem ni mi bilo dano, toda zakaj, zakaj meni. Zakaj tolikokrat, ali ni bil dovolj 1 splav, da sem dojela, zakaj sem morala to doživeti še 3 krat. Včasih se sprašujem, kaj za hudiča sem naredila, da moram vedno ponovno skozi to. Nikoli nisem nikogar sovražila, nikoli nisem nikomur želela slabo, pa se vendar dogaja. Kje si Bog, zakaj me kaznuješ. Marija ali ne trpiš tudi ti, ko vedno znova gledaš nas mamice, ko izgubljamo naše otroke, zakaj nam ne pomagaš. O, sedaj pa sovražim, tako močno sovražim, sebe. Niti videti se ne morem, ne razumem kako me drugi lahko gledajo, kako me imajo ljudje sploh lahko radi, če pa sem odpovedala na edinem za kar so me naredili. Veliko raje bi trpela telesno bolečino, naj me mučijo, tepejo samo da spravijo to grozoto iz mene, ki mi ne da dihat, kot bi se počasi dušila in dobivala ravno toliko zraka, da ne padem. Naredite že nekaj, da bo konec, prosim. Strgajte mi to krvaveče srce, raje sem prazna.
Pa vendar ne smem umreti, moram trpeti, zato, ker imam družino, ker imam 1 otroka, ki je res božji dar, zaradi njega prenašam in živim.
Draga Zvončica!
Razumem tvojo bolečino in vem, da tu vse razumske razlage ne zaležejo kaj dosti. Tu gre za čustven svet, starši smo zato na svetu, da skrbimo za svoje otroke in jih zaščitimo. Nikakor ni prav, da nam otroci umrejo že v samem trebuhu. Sama vem kako sem se počutila ob tem, ko so mi bili otroci odvzeti. Nešteto vprašajev, opravičevanj, občutkov krivde. In ko vidim mamico z otročkom, se tudi jaz vprašam, pa kaj sem komu naredila, da ga jaz nimam ob sebi. Pa medicinsko gledano vem odgovor.
In tudi jaz se počutim ranjena globoko v mojo žensko dušo, najglobje; bolj me ne bi moglo nič prizadeti na tem svetu.
Sovražim se sicer ne, a počutim se “kriva”, morda sem še najbolj jezna na usodo, na onega tam gori… na ljudi, ki jim tega ni treba doživljati – pa zato je zaslužen tudi oni tam gori.
Zvončica: bom ti napisala, kaj je meni najbolj pomagalo: ti si MAMA, nisi pa bog. Nisi vsemogoča. Si dober človek, ki trpi, ker ne more dati ljubezni otroku, ki ga je nosil pod srcem. Vse bi dala, vse naredila – pa nisi mogla. Ne se zato sovražiti. Vsega še tako dobra mama ne zmore!
Morda sem ti kaj pomagala, drugač pa sem tudi jaz najsrečnejša, da je “veselih” praznikov konec.
Naj bo to leto milostno in prizanesljivo!
O, Bog! Moje iskreno sožalje, Zvončica.
Joj, kako mi je hudo. Razumem te. Nekoč sem se spraševala podobno…
In kako boli tista praznina, ki trga srce.
Želim ti obilo notranje moči in razumevajočo okolico.
Jaz nisem imela nikogar, ki bi me razumel. Najhuši so mi bili pogledi, nekega kvazi usmiljenja, brez besed, le pogledi, ki te zmrazijo.
Zvončica v tvojem sporočilu vidim samo sebe.Tudi jaz imam isto mnenje ista vprašanja,…Tudi jaz še živim samo za to eno deklico ,ki mi jo je bog podaril(3,5let).Junija izgubila 11mesečno punčko,sedaj 21.12 pa še nerojeno bitjece v 16.tednu.In tudi jaz sem komaj čakala ,da minejo ti prazniki in da preidemo v novo leto ,upam ,da v boljše leto.Preveč slabega je bilo za nas in zdaj pa moramo le pogumno naprej.MORAMO!To želim tudi tebi zvončica!
Tudi meni se je zgodilo, dvakrat v tem letu. A vem, da se splača živeti in iti naprej, če ne zaradi drugega zaradi mojega otročka, ki ga že imam. Ne vem, če mi bo uspelo še drugič, vedno obstaja strah, bolečina, skrb, da se bo ponovilo-vendar na to ne moremo vplivati. Je pa boleče, psihično naporno in prav tako ne vem, zakaj ni bilo enkrat dovolj. S čem smo si zaslužili, da smo tolikokrat kaznovani.
LPM