moja Živa
Danes je dan, ko bi se morala uradno roditi moja Živa, ki je v 16 tednu odšla med angelčke. Pogrešam jo. Joče mi srce, ko razmišljam zakaj se je moralo to zgoditi.
Sem mislila da sem nekako prebolela izgubo, a od takrat ni minil dan, da se ne bi uzrla ne nebo in ji poslala pozdravček in poljubček. Hudo je, predvsem danes ko je bil dan D.
Dopoldne sem ji na Žalah prižgala svečko in si močno zaželela, da bi jo stisnila k sebi. Joj kako boli. To je neizprosna bolečina.
Morala sem vam napisati to, ker mi je mogoče malce lažje. Ponavadi se o vsem lahko pogovorim s partnerjem, danes se ne morem. Tavam v tišini in mislim na mojo punčko.
Drage mamice, sotrpinke, hvala vam, da ste me brale.
Lepe praznike, srečno v letu 2007 in predvsem izpolnitev tiste želje, ki tako zelo boli. Imeti otročička.
Lunca
Lunca in druge mamice,
tudi zame je bila ta sobota eden od najhujših dni… meni sicer PDP sploh niso določili, ker smo vsi skupaj upali, da bodo naši trojčki pač zdržali čim dlje v mojem trebuhu. midva z možem sva se pa včasih pošalila, da bodo prišli za Svete tri kralje… mislim na vse vas in želim, da bi bili naši spomini vsaj malo manj boleči
Jaz tudi ne grem v park zvončkov, preveč boli, svečko prižgem doma in vem da je vseeno kje gori, vsi naši mali so tam nekje med mehkimi oblaki in vidijo svečko kjerkoli gori in čutijo našo ljubezen!
Anita, tebe se spomnim, na tisti dan sem bila sprejeta v porodnišnico!
Lunca tudi tebi lep pozdrav!
In vsem skupaj en topel objem!
škratek
Razumem vas vse in vam pošiljam opogumljajoče misli v tolažbo. Letos poleti bi moja Larisa dopolnila 18 let, a se je poslovila, ko sem jo komaj dobro začutila. Na nek način bo vedno z menoj, a stara in obrabljena resnica je, da čas celi rane. In upanje… Danes je ob meni moj Mitja, včasih nekoliko “težaven” najstnik, sicer pa pravi biser.Mogoče znam tudi zato ceniti srečo, ker sem prej doživela bolečino izgube in se zavedam, da zdrav otrok ni nekaj samoumevnega. Iz srca želim, da bi tudi vam vsem čim prej posijalo sončece.
Včeraj je tudi moja Živa postala eno sonce na nebu več in eno na zemlji manj. Naša zlata mala deklica je umrla, ker je naredila vozel na popkovini. Živahna nagajivka je pustila za seboj strašno praznino, ubijajočo bolečino in tisoč zakajev, na katere ni odgovora. Utrnila se je tako hitro, kot se upihne komaj prižgana svečka. Bolečina je neznosna, solze pa kar tečejo…