” Lučko prižgem sredi belega dne.
Iz mojega dne za tvojo večnost.
Iz mojega srca za tvoje srce … ”
( T. Kunter )

Dragi prijatelji, skupaj bomo prižgali lučke. Naj nam ogrejejo srca in naj nas združijo v misli, ljubezni in razumevanju.
Svečke bomo prižgali:
– v Ljubljani, 28.12. 2006 ob 17.00 uri v Parku zvončkov
– v Mariboru, 28.12.2006 ob 17.00 uri na Polju belih vrtnic

Ob poeziji pesnika Toneta Kuntnerja se bomo spomnili na vse naše otroke, ki bi jih držali v objemu.
Starši, stari starši, bratci, sestrice, prijatelji …naj ob prihajajočih praznikih osvetlijo nebo neštete lučke in našim zvezdicam pošljejo tople misli.

Sklenili bomo krog upanja. Drug drugemu si podali plamen in skupno oddajali še silnejši žar ljubezni.
Sleherna luč na svoj način obeta, da tema nima zadnje besede.
Toplo vabljeni vsi, ki v srcu čutite z nami.
društvo Solzice

Pravkar sem prispela domov. Polna prelepih občutkov in energije, ki je izžarevala v krogu. Čutila sem vsakega posebej in vse skupaj in tako močno tudi naše zvezdice. In sproščen klepet …
Mogoče se čudno sliši toda bilo mi je lepo. HVALA

In hkrati mi je bilo lepo zaradi misli in enakih dejanj, ki so se dogajala v Mariboru. Bili smo povezani – bili smo eno.
Danes je bilo nad Poljem belih vrtnic in nad Parkom zvončkov še posebej svetlo. vsaka zvezdica je izžarevala posebno svetlobo in toploto. In vsaka zvezdica je bila ponosna na svoje starše.

Hvala gospodu Kuntnerju, hvala Mariji in hvala vsem nam, da smo lahko sklenili krog upanja in podpore drug v drugem.
In ja, res je : tema nima zadnje besede.

objem

P.S.
Kmalu se znova snidemo !

Petra in ostali pozdravljeni,

tudi jaz sem bila tam.
Kljub mrazu mi je bilo toplo pri srcu.

Bila sem prvič na takšnem srečanju, čeprav sem sina izgubila pred dobrim letom. Imela sem občutek “priznanja” pred drugimi. Kot bi priznala, še ostalim, da mi je še vedno hudo in hkrati toplo, da se smem na tak način spomijati.

Tudi jaz pravim hvala!

Vsem želim lepe praznike!

Draga Petra ter mamice in očki,

ob včerajšnjem srečanju je bilo tudi meni lepo. V tem prazničnem času mi je bilo še posebej hudo, ker se toliko govori o sreči in veselju, jaz pa sem čutila vsepovsod le žalost. Včeraj v Parku zvončkov pa sem se počutila tako blizu z mojo Tinkaro in z vsemi, ki ste bili tam. Zame se je prižgala lučka upanja. Preplavil me je občutek povezanosti in razumevanja, ki ga v “normalnem” svetu zaman iščem. Tudi s partnerjem sva po izgubi večinoma vsak po svoje tavala v temi, to srečanje pa je delovalo kot čudež k zbližanju.

Hvala vsem, ki ste bili zraven,

Katina

Tudi mi2 sva bila tam… In domov sva prinesla tiho srečo v najinih srcih…. Bilo je tako lepo, ko je vsak izgovoril ime malega angelčka…. Zdi se mi, da je še tisti kanček žalosti ki se je še skrival nekje globoko v najihih dušah ošel… Tam so naši otroci in niso sami… Zato sva še toliko bolj srečna…

Vsem lepe praznične dni, če vam bo težko se zazrite v zvezde, ki so te dni še čudovitejše….
In HVALA vse tudi od naju…