… ko je nam staršem, ki imamo tako iskreno radi svoje otroke in imamo toliko ljubezni, ki bi jo želeli razdajati, vzel iz takšnih ali drugačnih razlogov k sebi še edine dragocenosti v življenju, ki so nam ostale. Ker namreč samo v bolečini spoznaš, kdo so resnično tvoji prijatelji.

Drage forumovke, tole včerajšnje spoznanje bi želela podeliti z vami, ki to razumete, sicer me bo v notranjosti razjedlo. Namreč včeraj sem si po treh in pol mesecih, od kar sem izgubila hčerko dvojčico Rebeko (zgodbo o boleči izgubi lahko preberete nekje mesec dni nazaj na tem forumu), dovolila, da me je obiskala prej dobra prijateljica s svojima dvema otrokoma. Moram priznati, da od kar mi je umrla hčerka, dneve preživljam s sinom v tišini in samoti, da imam čas zbrati svoje misli in se trudim nekako živeti dalje z bolečino v srcu in duši. Vendar kakor hitro se potrudim ponovno vživeti v normalni svet, kjer so ljudje brez problemov in tragedij, vsaj takšnih, ki smo jih skozi dali mi, že me ponovno sesuje na tla.

Kot sem že napisala, prijateljica je na obisk s seboj pripeljala svoja dva otroka: sina, starega pet let, nekoliko manj, kot je stara moja starejša hčerka, in hčerko, ki se ji je rodila v mesecu juliju, mesec dni pred rojstvom naših dvojčkov. Ko se takole pogovarjamo o vsakdanjih dogodkih, mi med pogovorom upa zaupati, da od kar je sin ponovno začel v septembru obiskovati vrtec, hčero že torej od drugega meseca starosti vsak dan samo pušča doma v posteljici, medtem ko ona pelje sina v vrtec. Pa upam, da mi ne bo zamerila, če jo bo sploh kdajkoli v življenju zaneslo na ta forum in videla, da jo obsojam z razlogom, ker sem jaz zaradi malomarnosti drugih izgubila hčerko.

Povejte mi, ali sem še razumsko bitje, ali se jaz samo obnašam preveč zaščitniško do svojih otrok in ne želim, da bi se kateremu kaj slabega pripetilo, ali pa po drugi strani morebiti ne razmišljam prav in se je svet medtem, ko mi je umrla hči, začel vrteti v nasprotno smer. Ne vem več. Vem le to, da je takšno dejanje po mojem zelo neodgovorno od nje kot od matere. In potem si mi še upa v obraz reči, ko ji rečem, da pa imajo eni starši na tem svetu res velikansko srečo, da pa je ona za razliko od mene flegmatik in mi s pogledom v očeh in nasmehom na ustih pove, da se pač njej takšne slabe stvari res nikakor ne morejo pripetiti, kot se je meni, ki se za vsako malenkost po nepotrebnem obremenjujem.

Sicer pa bi rada vesoljnemu svetu povedala še tole, da te moja Rebekica neizmerno pogrešam in da bi čez dva dni s svojim bratcem praznovala že 4 mesece od svojega prezgodnjega rojstva. Sedaj bi morala biti z nami tukaj, kot je bilo planirano, da se bomo skupaj veselili prihoda božiča in novega leta in postavljali smrekico in se poigravali med snežinkami in ….. in…. Sedaj pa si z bolečino v srcu in s solzami v očeh samo zamišljam kako lepo bi nam bilo. In tako namesto veselja žalost preplavlja ta tako opevani mesec veselja, ko te več ni med nami.

Upam, da se tam gori skupaj z vsemi ostalimi angelčki tega sveta imate lepo ter da boste lepo pričakali prihod novega leta.

V srcu in vsak dan z mislimi nate, za vedno tvoja mami Sandra

Draga Bobika, moje sožalje ob tvoji izgubi. Vem, kako je, ko pogrešaš svojega otroka.
In da, zaradi krivic, ki se dogajajo, si jaz upam trditi, da Boga ni…
Mati, ki ima doma tri otroke in jih by the way odpika, ker se ji mudi spiti svoje ne vem katero že pivo in pokaditi 30 cigareto, nosi pa četrtega otroka. Mati, ki najmlajšega poturi starejšim, ker se gre zabavat. Mati, ki med nosečnostjo ne skrbi niti drobtinice za zdravje svojega otroka, pa donosi zdravega… Mati, ki misli, da je nosečnost in še en otrok nekaj takšnega, kot se jaz odločim, da si bom kupila nove čevlje. Mati, ki v prisotnosti otrok kadi kot Turek, s tem, da v tistem prostoru potem spita dojenčka. Mati, ki svojim otrokom nikoli ne kupi sokov, ker ni denarja. Saj je voda iz pipe…. Mati, ki svoje otroke nikoli ne pelje na izlet, ker ni denarja. Ker je treba kupiti pivo in cigarete… Da ne bo pomote – govorim o isti materi. In je z mano kaj narobe, če zanikam obstoj Boga??? Je z mano kaj narobe, če sem želela le enega srečnega, zdravega in zadovoljnega otročka???

ko sem jaz izgubljala otročke,so mi ljudje vedno govorili naj bom pozitivna,naj mislim le na lepe stvari pa bo vse dobro.Kako naj bi mislila na lepe stvari če pa se mi srce trga,če povsod srečujem le ljudi ki so čisto neodgovorni.Jaz sem takrat zgubila prijeteljico ki se je v 5 mesecu vozila z vlakci smrti v zabaviščnem parku(ja,imela je srečo vse je ok),jaz pa sem ležala in upala na najboljše pa se zopet ni izšlo.Ko sem šla gledat njeno punčko mi je rekla da jaz preveč kompliciram.Prijateljstva je bilo konec.Ampak jaz nikoli nisem izgubila vere:Seveda sem se spraševala zakaj ravno midva,ampak vedno sem se k Bogu obračala tudi ko mi je bilo hudo.No ,midva imava zdaj po šestih tragedijah poplačan ves obup,samo pozabiti se pa ne da.In ja ,jaz čuvam svoje detece,ne puščam ga samega ne zaupam ga vsakemu,ne pustim da se ga vsi dotikajo….pa zopet jaz kompliciram ,ker se zavedam kakšen dar je

Na tem forumu(ki ga redno prebiram) se oglašam prvič. Zdi se mi, da moja zgodba nekako paše zraven.

Imam že enega otroka. zelo, zelo sem si želela še enega. Otročka sem izgubila v 12 tednu, in potem še enega in še enega. Tudi sama sem se spraševala in se še sprašujem, zakaj se je to moralo zgoditi ravno meni. Ponovno sem zanosila in pred petimi meseci rodila zdravega otročka. Moja sreča je bila neskončna, vse do dne, ko sem si iztiskala mleko za mojega malčka in v dojki otipala bulico. Bila sem na smrt prestrašena. Takoj sem pomislila na raka. To bolezen imamo v družini. Spraševala sem se, kdo bo skrbel za mojega malčka, če se meni kaj zgodi. In sama sebi dopovedovala, da Bog ne bo dopustil, da umrem sedaj, ko imam dojenčka.Ti dnevi so bili zame grozni. Vse do včeraj, ko sem šla na pregled, ki je pokazal, da bulica ni nevarna. Ne vem, kolikokrat sem včeraj pomislila “Hvalabogu”.

In danes se mi zdi življenje neskončno lahko. Ves moj strah in negotovost sta preteklost. Pravijo, da je v vsakem slabem tudi nekaj dobreha. V teh dneh sva oba z možem spoznala, koliko si pomeniva in kaj je v življenju resnično pomembno. sama sebi sem obljubila, da se ne bom več sekirala zaradi malenkosti.

Vem, da bodo predvsem zaradi te izkušnje naši prazniki in naša prihodnostše lepša. Enako želim vsem, ki prebirate ta forum.

Bobika, kako zelo te razumem, čeprav ob sebi nimam nobenega svojih otrok.
Kolikokrat sem se vprašala: pa kaj je s tem svetom narobe? Bivša prijateljica odpravi otroka, ker ni bil pravi čas, pravi mesec, pa brez težav pripelje sedaj dva otroka v vrtec. To je mama?!
Dopovedovali so mi, da nimajo samo dobre mame otrok. Oz., da sposobnost donositi otroka ni v dobroti mame. Saj vem, a krivično se mi vseeno zdi.
Zame je tudi zelo težko živeti med ljudmi, ki se jim v življenju ni še pripetilo nič hudega. Saj ne razumejo. Zato so tudi nepazljivi. Včasih tudi malomarni. Če se otroku tvoje prjateljice kaj zgodi med njeno odsotnostjo, bo kazensko odgovorna. A najbolj mi je hudo za otroka samega. Tako majcen in nebogljen in prepuščen zaščiti staršev.

Moje življenje je nekako postalo zelo enostavno: življenje ali smrt. Vse ostalo so le težavice. Največja vrednota je življenje samo. Zaenkrat vidim le starše z otroki in tiste brez. In ko se kdo potoži, si mislim: pa ga le imaš ob sebi!

Vsem želim veliko razumevanja in topline med prazniki, družbe, ki zna čutiti z nami…

bobika, razumem te. rainbow čutim s tabo, moja punčka in tvoja punčka bi se morale roditi skupaj in skupaj jokati v porodnišnici. ampak jaz sem imela srečo. moja punčka še zdaj joče. za vsak njen stok me katapultira iz postelje in sem že pri njej. predolgo sva se borila, da sva jo dobila. in vem, da takšne stvari lahko razume le nekdo, ki se je moral boriti za otroka ali pa ga je izgubil. danes je stara 10 mesecev in še kar ne morem verjeti, da jo imava. ko spi, hodim v njeno sobo, jo gledam in jočem od sreče. tiste, ki rečejo, da potrebujem psihiatra, ker jočem od sreče, ne znajo ceniti svojih otrok. mama reče svoji hčerki ‘ti prasica mala’. in takšna mama bo mene cenila? takšna mama bo mene pošiljala k psihiatru? pa bojo minila desetletja, pa bo hči rekla svoji mami ‘ti prasica stara’. to je vse kar bo znala.
Naj Rebeka in Nikita čuvajo mojo punčko.

Ančka, iz srca hvala! In vse najlepše tvoji hčerkici. Krasno mamico ima.

Drage punce.
Velikokrat vas prebiram in jočem z vami ter se sprašujem, kako je lahko na tem svetu toliko stvari tako zelo zelo narobe. Hkrati se še bolj zavedam svoje sreče in blagoslova, da imam 3 zdrave otročke.
Se je pa tudi meni zgodilo nekaj zelo zelo žalostnega. Ko sem zadnjič rodila, me moja zelo zelo dobra prijateljica dolgo časa ni poklicala, le en SMS mi je poslala. Vedela sem, da je nekaj narobe. Potem je pa prišla k meni in mi povedala, da je dva dni preden sem rodila jaz splavila. Ker je ravno dobila službo, ker ima že dva otroka, ker nimajo zadosti prostora, ker….
Oh, kako hudo mi je bilo takrat. Moja punči je bila stara 3 tedne. Še danes mi je. V sebi jokam za tem dojenčkom, ki mu ni bilo dano živeti, ker njegova mami že ima dva… Pa je tko fejst punca…
Ja, čudne zgodbe piše življenje.
Vsem veliko veliko blagoslova, miru in vse dobro ob prihajajočih praznikih. Naj vaše zvezdice pazijo na vse vas in nas.

Bobika, sama zdajle razmišljam o tem, kar si napisala. Da prijateljica pušča otroka samega doma. Ne bi jo rada sodila, iščem pa razloge za njeno početje. Da bi sama razumela, zakaj se take stvari dogajajo. In edini razlog, ki mi pride na misel, pa bom pustila ob strani vse to, da gre za neodgovorno početje, ki nosi v sebi tudi sledi kaznivega dejanja (zapustitev nemočnega otroka – prosim oprostite mi nestrokoven izraz, vendar rmislim, da veste, kaj želim povedati). Dejstvo je, da smo ljudje tako naivni, da ne predvidimo vsem možnih posledic svojih ravnanj. In z leti in bolečimi izkušnjami pride do tega, da postanemo v določenih okoliščinah bolj previdni in odgovorni. Prepričana sem, da otročka prijateljica ne bi puščala samega, če bi vedela, da se mu lahko zgodi kaj hudega. Morda bi bila bolj previdna in bi več razmislila o svojem početju, če bi jo nekdo na to opozoril. Ni pa nujno, ker vse tisto, kar ne občutimo na lastni koži, na nas nima tako močnega vtisa kot pa tisto, kar smo morali v muki in trpljenju prebroditi. Zato so strarejši ljudje bolj previdni. Mladi včasih rečemo, da so panični. Pa ni res. Samo toliko so v življenju dali skozi, da vedo, kaj vse se lahko zgodi.

Nimam izkušnje, kako je, če zgubiš otroka. Bila sem blizu tega, tako da si lahko za trenutek predstavljam, kako približno se takrat počutiš. Poznam kako je, ko se ti zruši svet, ko ti zamaje temelje in vrednote, ko vidiš, da je vse v življenju nevredno, samo življenje samo je tisto, ki nekaj pomeni. Vendar preko let počasi pozabiš na to in se oddaljiš od tega spoznanja. Verjetno ne vsi, veliko ljudi pa.

Ne vem … in nisem dovolj modra, da bi vedela povedati kaj ti je storiti, želim pa si, da ta mamica ne bi izkusila vse tisto, kar ste ve.
Sprašujem pa se, ali lahko kaj naredimo. Za njo in njeno punčko.

Enkrat sem se znašla v podobni situaciji, prijateljica je dojenčka puščala cca 20 minut samega, ko je večjega z avtom peljala v vrtec. sem bila precej zgrožena, če je ni nič strah kaj vse se lahko zgodi – npr. požar… pa je rekla, da vedno spi in da požar res ni zelo verjeten. Kasneje pa sem se spomnila, da je toliko bolj verjetno, da se njej kaj zgodi!!! Pol pa to ni “samo” 20 minut, lahko je sploh ni več nazaj! Lahko zelo dolgo traja, da kdo zve in mu potegne, da je dojenček sam doma! Pol me je pa čisto zvilo.

Ne vem kaj razmišlja ta mama, ki pušča dojenčka samega doma. Nočem biti nesramna, ampak a je tok težko vzeti otroka s sabo, ko pelje večjega v vrtec.Najbrž bi morala potem pol ure prej vstat iz postelje, da bi oba zrihtala, to bi bil pa že prevelik napor, al kaj.Res nočem obtoževat, ampak take stvari me pa res vržejo iz tira.Groza.
Draga Bobika, pogovori se z njo, povej ji, da ne more biti tako neodgovorna, saj se da na lep način.Ne zaradi nje, ampak zaradi njenega otročka, mislim da si ji dolžna malo odpreti oči.
Ne jemlji mojega pisanja za slabo.
POZDRAV!

…res ne razumem tah mam. Ma kako,jih lahko puščajo same,tako mičkene?

jaz imam v posteljci, ob najii postelji hčerko, staro skoraj dve leti. Po tem, ko sva pred dobrimi tremi leti z možem ob rojstvu izgubila sinka, si ne predstavljam, da bi jo dala v njeno sobico, ki jo ima sicer čez dan za igranje. Strah me je, da bi se ji ponoči kaj naredilo, da bo kašljala in se ji bo zaletelo, da bo bruhala (kadar je prehlajena, …), zato spi ob nama, nemalokrat pri nama. Vem, da bo enkrat potrebno naredit spremembo, samo dokler je še tako majhna in jaz tako mirneje spim, bo tako. Imam pa verjetno vsak od nas, ki je izgubil svoje dete v sebi še večji strah.
sem pa sicer že po naravi dosti preidna, tako da se moram malo “bremzati”, da hčeri zaradi svojih strahov ne delam prehudih omejitev, npr. v igri.

Ima pa moja soseda tri otroke, leto, štiri in pet let, in jih vse od prvega, ko je po končani porodniški začela s službo, pušča zjutraj same od 6 – 9 ure. Zaklenjene v stanovanje, vsi spijo. Ob 9 pride omov njhova babica, ki jih čuva dokler ne pride iz službe mama.
GROZLJIVKA!! Sem ji parkrat poskusila predstavit kaj vse se lahko zgodi, pa četudi se nič, ne SMEŠ in NE MOREŠ tako majhnih otrok pustit samih. Pa nič.
Tebe pa ki si tako pazlji na vse, pa udari nesreča.

Res je, Bog ni pravičen!!!

Kako naj rečem hvala Bogu,da je mož povozil hčerko na svoj rojstni dan???

Naj rečem,hvala Bogu,da sem JO lahko nemočno držala v rokah in gledala kako odteka njeno življenje,da sem lahko tulila kot žival???

Naj MU rečem hvala,da mi je lahko v naročju umrla??

Le kako in zakaj se MU še lahko zahvalim??

Nekaterim pač sreča ni usojena!!