POZDRAVLJANI!
RADA BI VAM POSREDOVALA SVOJO ZGODBO.
MOJA NOSEČNOST JE POTEKALA BREZ TEŽAV, ČEPRAV SEM PRIČAKOVALA DVOJČKE. VSE DO 24. TEDNA, KO JE ZDRAVNICA NA ULTRAZVOKU UGOTOVILA, DA Z ENIM DVOJČKOM NI VSE VREDU. SLEDILI SO TEDENSKI PREGLEDI… 15.5. PA JE ALJAŽ ŽAL UMRL. ZDRAVNIKI NISO VEDELI ZAKAJ, KAKO BO POTEKALA NOSEČNOST NAPREJ. JOKALA SEM, MOLILA, PROSILA DA BI BILO VSE OK. VSAK DAN SEM SE ZAHVALILA BOGU, DA SVA GA PREŽIVELA IN DA SE ŽIVLJENJE V MENI RAZVIJA NAPREJ. 8.7. 2006 OB 1.09 PA SE JE RODIL NAJIN URBAN. NAJLEPŠI SONČEK! POSTALA SVA ATI IN MAMICA PA ČEPRAV SAMO ZA DVA MESECA, KI SMO JIH NAŽALOST MORALI PREŽIVETI V BOLNIŠNICI. NISVA JEZNA NANJ, KER NAJU JE ZAPUSTIL, SAJ NAJU JE VELIKO NAUČIL IN ZATO SVA MU NEIZMERNO HVALEŽNA.
URBAN IN ALJAŽ!
VESTA, DA VAJU IMAVA NEIZMERNO RADA, DA STA NAJINA SONČKA IN DA STA POVSOD Z NAMA!
VAJINA ATI IN MAMICA

Pozdravljena,

hudo mi je za tvojo izkušnjo. Vem kako ti je, tudi meni se je zgodilo. Le da moj sonček ni nikoli zajokal.

Oglašam se tudi zato, ker sem se takoj našla v tvojih besedah. Res, izkušnja kot je ta, nas veliko nauči. Če ne doživiš ne moreš verjeti, kako nas ne nek način obogati, naredi močnejše. Vsi otroci kar naenkrat postanejo zlati in še bolj zaželjeni.

Kako bolj znamo ceniti življenje! A ne?
Midva z možem ga. Veliko je stvari na katere gledava drugače.

Bodi močna še naprej in naj ti ne bo težko točiti solz, čez dneve, mesece in leta jih bo manj.

Pozdravljena!

Draga Claudia,

moje iskreno sozalje. Jokam s teboj, ko berem tvojo zgodbo. Tvoja dva fantka sta ponosna, da imata tako pogumna starsa. Vedno bosta cutila vajino ljubezen. Vedno bosta z vama na prav poseben nacin.

Pri meni je bilo nekoliko podobno, tudi jaz sem 8 tednov pricakovala dvojcka, potem je enemu nehal biti srcek. Zalosti se je pridruzil obcutek, da se moram potruditi, da bo drugemu otrocku cimbolje. Na morfologiji, 22. teden, so ugotovili, ima nasa puncka Tinkara zelo malo moznosti prezivetja. Zivela je se 7 tednov, poroda ni prezivela. Zdaj pociva v Parku zvonckov.

Zelim vama, da bosta drug drugemu mocno v oporo in da bi lahko cimprej spet zacutila soncne dni,

Katina

Claudia,
v srcu čutim tudi jaz z vama.

Ja, kako res je, da v trpljenju rastemu in se učimo. Kako vsak trenutek življenja doživljamo drugače in cenimo vsak dan, vsak trenutek,vsako dejanje..

In naj se še tako sprašujemo ZAKAJ, KAKO, in iščemo odgovore … bolečina, spoznanje, da otrok ni več vseeno ostaja. In takrat se podamo na pot žalovanja, na pot, kateri se ne moremo izogniti in katero moramo prehoditi kajti pelje nas prav do sonca.
Draga Claudia, tebi in tvojemu partnerju želim veliko moči in poguma na tej poti. Prisluhnita sebi in drug drugemu. Zvezdici pa naj vama osvetljujeta pot še posebno takrat, ko mislita, da je to nemogoče.
Tudi vama bo uspelo.

objem,

Mislim nate!!

Tudi jaz sem se našla v tvojih besedah.

Rodila sem v 27 tednu- en mrtvorojen Tjaš in drugi živorojen- Tjan. A tudi meni ni uspelo slišati joka,..živel je samo dobrih par uric,..še živega mi ga ni uspelo videti,… me niso spustili k njemu-po carskem rezu.

Mislila sem, da tega ne bom nikoli preživela,…pa sem. S časom je lažje, sedaj je že dve leti in pol od takrat,… a nisem sama,… saj sta vsepovsod z menoj.

Zjoči se, pusti solzam prosto pot,… tukaj smo če nas boš potrebovala,..

TT

Kako si jaz želim punce, da bi ti vaši sončki prebirali mamine besede. Koliko je tukaj ljubezni.

Jaz sem izgubila oba sončka še zelo hitro 12, 16 teden, pa sem tako trpela. Sedaj imam malega fantka-presrečna, da je ostal pri meni. Upam, da bodo tudi vaši naslednji jokali in se smejali v vašem naročju.

Neja

Ja, hudo je… in ob teh težkih trenutkih ti želim predvsem veliko moči in upanja…na bolje…

Tudi jaz sem izgubila dva sončka… Tineta in Gašo. Čeprav je od takrat skoraj 10 let sta vsak dan z mano, vsak dan mislim nanju…

Pravijo…če te bolečina ne zlomi, te okrepi…pa čeprav v srcu ostaja bolečina, rana, ki se ne bo nikoli popolnoma zacelila.

Še enkrat, iskreno sožalje…

Tan

Iskreno sožalje tudi od mene, mojih dveh angelčkov ter dveh sončkov.

Srečno!

Vidka

Moje sožalje.
Življenje je polno preizkušenj. Res je, da so nam naši angelčki veliko dali. Res je pa tudi, da je zelo težko živeti med ljudmi, ki nimajo te izkušnje.
Mi se za večno spremenimo, otroci so vedno z nami. Moji trije otroci gredo vsepovsod z menoj, v službo, na dopust, zvečer spat… le govoriti o njih mi je tako težko. O “živih” otrocih se lahko pogovarjaš smeje, v vsakdanjih pogovorih, ko me spregovorimo nastopi žalost. Pa tako veliko imamo povedati. Vsaj jaz.

Želim vam moči in lepe spomine na otročka.

To ni res!!
A si to ti tista Claudia, ki si imela Urbana na PK julija in avgusta, 2006? Tudi naše dete je takrat tam bolehalo… Ko sem zapustila PK sva se objeli in jokali brez besed…

Pošlji ZS, če lahko.
Hvala