Pred petimi leti sem v 20. tednu izgubila deklico, Manco…
Bila sem strta…porušena…
Dolgo časa me je bolelo v prsih…odklanjala sem ljudi…mogoče celo zapadla v depresijo (ki so mi jo ugotovili šele pred parimi meseci in se uspešno zdravim)..
Nato sem rodila fantka (kmalu bo imel 4 leta…) in deklico (kmalu bo imela 2 leti)…Fantek mi je skoraj umrl na porodu,…..

Prebolela sem prvo izgubo….in…sram me je..sram…kajti niti datuma več ne vem, kdaj sem rodila mrtvo punčko…Sram me je pa vendar…mnogokrat se vsega spominjam…in me stisne v srčku….

Povejte …je z mano kaj narobe…ker ….živim naprej???? Manco bo vedno z menoj v mislih…..ampak vseeno živim naprej in ne trpim več….

Minka

S tabo ni popolnoma nič narobe. Glej, sama sem izgubila fantka pred dobrima dvema letoma in več ne vem, kdaj sem imela rok. Vem, da je bilo nekje novembra, ampak točnega datuma več ne vem. In se zaradi tega niti najmanj ne počutim krive.

Naš angelček ima ploščico v Parku zvončkov in tam je napisan tudi datum, ko je odšel. Tako vem, da dneva naša družina ne bo nikoli pozabila, čeprav bi ušel iz glave. Pri nas šteje zavest, da je angelček Tomažek del naše družine.

Bodi ponosna nase in na svoje otroke, tvoja zvezdica potrebuje le del tvojega srca, njej pomnjenje datumov ni pomembno. Šteje tvoja ljubezen.

Naj te ne bo sram – čemu? O, ko bi ti vedela, kako je tvoja zvezdica ponosna na vse vas! Ker ne trpiš, je tvoje srce lahko še toliko bolj polno ljubezni za vse tri – za bratca, sestrico in Manco.

Srečno še naprej!!!

Hvala ti , prisrčna hvala…solze sem dobila v oči….
Kako noro podoživljam to mojo prvo punčko…v moji hčerkici(2 leti )…
Mislim da ji dajem ljubezen še za Manco…Pa tako sva na isti valovni…
Ne rečem da fantka nimam rada…ga imam isto…pa vendar…
Nisva tako na isti valovni kot z mojo malo hčerkico….
Mislim da se je v moji mali ….punčki…naselil delček Mance…

Noro….

Minka

Nima te bit za kaj sran. Datum je zgolj nek podatek, ki se normalno sčasoma izgubi, razen če ga vseskozi ponavljamo-ampak čemu bi take datume stalno ponavljali. Tudi razne podrobnosti v zvezi z nosečnostjo in porodom se ščasoma izgubijo v našem spominu. Zagotovo pa ne boš nikoli pozabila, da si svojo deklico rodila, nikoli ne boš pozabila občutkov, ki si jih takrat doživljala … In zame je samo to “tisto” res pomembno. Ja, včasih je res noro ob teh naših občutkih in razmišljanjih. Drži se.

Ne boste verjeli; vesela sem, da sem prebrala vas post. Ker vidim, da je upanje, da bolecina pocasi pojenja, da lahko zivis zivljenje naprej in da je scasoma lazje. Hvala bogu.

Tudi sama se dostikrat vprasam, ce je z mano vse vredu. Ker se trudim ziveti naprej, ker vcasih nacrtno odzenem misli na mojega otroka, da mi ni prevec hudo. Ker si zavestno razlozim, da nima smisla zapadati v tarnanje in obupovanje, ker to ne bo nikomur pomagalo, najmanj pa meni. Otroka zaradi tega ne bom dobila nazaj. Ker poskusam na vso stvar pogledati iz razumske plati in na ta nacin lazje priti skozi dan. Vcasih me prime in se razjokam, pa je potem bolje. Verjamem, da moram otroka pustiti pri miru, da se ga ne smem oklepati, da ga moram pustiti, ker mu je zdaj bolje, kot mu je bilo tukaj. Imam malo svojo filozofijo glede tega.

So slabi in dobri dnevi. Pri nas je minilo se premalo casa od izgube, delno smo jo prebolevali ze ob zacetku izbruha bolezni. Prakticno sem otroka izgubila, ko so mi povedali za bolezen. Smrt je prisla kot neke vrste odresitev. Pa vendar se ze ves cas trudim, da bi zivela. Ker sva se mlada, ker imava se veliko zivljenja pred seboj. In ker sva to dolzna najinemu otrocku. DA sva srecna in da se spominjava lepih trenutkov, ki smo jih uspeli preziveti skupaj. In da mu morda nekoc podariva bratca ali sestrico.

Datumov ne sledim. Vem, kdaj je bilo rojstvo, kdaj smo prisli domov ze ne vem vec, kdaj je prisla bolezen vem zaradi papirjev, ki smo jih urejali in enako velja za datum smrti. Datum PDP mi ne pomeni nic. Prav pomisliti moram za datum pogreba. Tako da, z datumi se ne zelim obremenjevati prevec. Ze tako je hudo. Saj je vseeno kateri dan je; vsak dan se spomnim na mojega otrocka in vsak vecer mu zazelim lahko noc.

Minka,

Minilo je leto in še malo več, življenje teče naprej. Še vedno veliko mislim na svojega sinka, bil je tako zaželjen.Opažam pa da ne mislim več vsak trenutek na izgubo. Postala je del mojega življenja, moje preteklosti.
Ob prvi obletnici sem se bala da bom pozabila datum rojstva in potem datum smrti. Ampak življenje tako hitro teče naprej. Nikoli ne pozabiš, mogoče samo vsako leto bolj preboliš. Ne vem. Jaz sem spremenila svoj stil življenja, zamenjala službo, končala šolo, zapolnila dan z obveznostimi in zdaj ne boli več tako. Ampak vsaka bolečina rabi svoj čas.

Laura

Nikar se ne obremenjuj glede datumov,kajti ljubezen do svoje Mance nosiš v srcu,kar pa je najvažnejše.Prav je,da si zaživela dalje,kajti življenje itak gre naprej in datumi tukaj ne igrajo bistvene vloge,važna je le ljubezen srca in tvoja deklica to ve.Veš,vsakdo na izgubo otročka regira nekolio drugače,vsakdo se odziva drugače,če prav nam je vsem skupna bolečina.Vsakdo potrebuje svoj čas žalovanja,eni krajšega,drugi daljšega eni z datumi drugi brez njih,vse to pa je normalno in nima smisla,da premišljuješ da je s teboj kaj narobe.

Draga Minka,topel objem ter. veliko smeha v tvoji družini
andreja

Draga Minka!

Vsak žaluje na svoj način, pa tega še sam ne zmore predvideti. Pridejo dnevi, ko je zelo hudo in potem malo minejo in spet ponovno pridejo.
Je res, da sčasoma gredo datumi malo v pozabo, nikoli pa dogodki. Poroda ne pozabiš, ne pozabiš pogleda na otroka. Morda detajle. Zato so fotografije, dokumenti, dnevniki…
Morda si kak datum kot družina vseeno postavite, da se spomnite na Manco. Da ločiš Manco od živeče hčere. Ljudje radi projeciramo in otroku vseeno ni fajn, če čuti, da morda na nek način nadomešča umrlega bratca ali sestrico. Vsak otrok hoče biti enkraten in edinstven. Kot smo tudi odrasli, vsak je biser zase.

Naj te objame val ljubezni in razumevanja vseh nas na tem forumu.

Draga Minka35!

Prav nič ni narobe s teboj.Mi bi imeli dvojčka,vendar je deklica odmrla,fantek pa se je normalno rodil ob roku.Zdi se mi,da naša cela družina v njem vidimo še njo in ga imamo zaradi tega še raje.Je naš mali čudež.
Lep pozdrav Evelina

Danes mineva devet let od mnogo prezgodnega poroda in smrti mojega sina. Na začetku sem cele dneve razmišljala, jokala in žalovala. Bil je prvi otrok. Po dveh letih se je rodila hči. Spomin na prvega pa je počasi postajal šibkejši. Naučila sem se živeti normalno, kot da se ni nič zgodilo. Občasno sem se spomnila nanj in mu vsak mesec prižgala svečko na prerani grobek. Pred letom in pol sem rodila sina. Od takrat zelo pogosto hodim na grob, mislim na prvega sina in ponovno jokam. Spet vsem pripovedujem o njem. Vsi datumi so v mojem spominu. In vedno huje mi je. Zdi se mi, da je z rojstvom sina privrelo na dan mnogo potlačenih in zavestno uničenih slabih spominov, ki mi sedaj vedno bolj polnijo glavo.
Prav je, da človek pozabi bolečino in da živi normalno življenje. Včasih se spomniš na otroka, ki ga objameš v mislih in to je to. Tako je verjetno normalno. Meni se je pač začelo dogajati drugače in ne vem, kako naj to razmišljanje in jok prekinem?

Draga mamica!

Najprej naj ti izrečem iskreno sožalje ob izgubi sina. Tudi sama sem 3x mamica, a žal sem vse tri otročke”izgubila”.
Vprašanje je, kaj je normalno? Žalovanje je proces, ki poteka celo življenje (o tem ravno prebiram, še nisem dovolj stara). Sploh nam ob določenih dogodkih bolečina privre na dan. Tebe je rojstvo drugega sina spomnilo na prvorojenca. Ravno to je najtežje pri izgubah otrok v nosečnosti – ob rojstvu drugega se spomniš na umrlega. In gre vse v paketu: žalost in veselje. Sama sem nazadnje izgubila hčero Aniko in sem sedaj najbolj vezana na punčke. Vidim same punčke, vidim sebe, ker sem tudi ženska, vse doživljam v nekem paketu. Fantka sta sedaj v ozadju.
Sedaj upam, da mi bo v življenju dana vsaj možnost posvojiti otroka in vem, da bo takrat tudi privrela vsa moja bolečina na dan. Nobeden otrok ne nadomesti umrlega.Nikoli.

Morda je normalno, da sedaj žaluješ, morda si takrat prekratek čas. če ti solze in jok pomagajo čutiš, da si po joku nekak olajšana, se bolje počutiš. Če je tako je najbrž ok. Vem, da nas je strah, če žalujemo dovolj, premalo, premočno… Vse bi radi na recept: toliko solz, toliko dni…
A vsak žaluje ob svojem času, na svoj način in nikoli ni prepozno.

Veš, sama sem sedaj v fazi, ki jo moram preživeti. Mi je najtežje, pol leta, a mi je sedaj težje kot prva dva meseca.

Želim ti moči in ljudi, ki znajo poslušati in dovolijo solze.

Frida1

Tudi tebi iskreno sožalje. Jokam, ko berem tvoj odgovor. Ne morem si predstavljati, ko se izguba zgodi 3x. Menim, da si močna in znaš dokaj dobro obvladati svoja čustva, da lahko z upnjem zreš naprej.

Sedaj razmišljam, da sem bila tedaj še premlada, da bi v celoti dojela , da je minilo ŽIVLJENJE. Imela sem 22 let.
Ne spominjam se več natančno, kako sem prenehala s stalnim razmišljanjem o izgubi otroka, zdi se mi, da sem se nekako z mislimi usmerila k naslednji nosečnosti. Ko je prišla pa sem vso energijo vložila v to, da se tokrat dobro konča. Ostala je v bistvu bojazen, kaj pa če mi še enkrat umre…. Razmišljam, mogoče pa res nisem izjokala vseh solz zaradi drugega otroka. Nekoč pa jih je potrebno.

Resnično ti želim, da se ti izpolni želja in dobiš v povojitev otroka, ki ga boš znala ljubiti in ceniti njegovo življenje.
Nihče ne ljubi kot ljubi mamica. Vso srečo!

Draga Minka,
res, s tabo ni nič narobe. Tako to gre. Žalovanje. Seveda za vsakega drugače in z drugačnim tempom. Prav je tako – za vse je potreben čas.
Čas za žalovanje in čas za veselje in življenje. Spomin ostane in to je tisto pravo in pomembno. Kar ni pomembno izbriše čas.
In čas nam vedno vrne kar smo izgubili; skozi spomine in modrosti.

Srečno