V 26. tednu nosečnosti so po povsem neproblematični nosečnosti na rutinskem UZ ugotovili miljon nepravilnosti na mojem sinku (nepravilna slika črevesja, voda v trebuščku, premalo plodovnice, sum na vse živo). V tistem trenutku se mi je sesul svet. V dveh dneh sem bila deležna še dveh UZ s strani različnih strokovnjakov in genskega posveta. Nihče ni zmogel optimistične napovedi. Vsi so bili mnenja, da se mojemu otroku godi zelo slabo in nazadnje so se odločili, da je edina možnost, da ugotovijo, kaj se dogaja z njim, amniocenteza. Pristala sem, podpisala in se ulegla na tisto posteljo. Primarij se je med posegom na hitro odločil še za kordocentezo. Vem, lahko bi vstala in šla ven, a sem ležala in pustila, da opravi, kar se je namenil. Le solze so tekle…

Naslednji dan je bil moj mali sinko mrtev. Prepričevali so me, da poseg ni mogel škodovati, da je bil otrok bolan. Prvega marca sem rodila mrtvega fantka. In ga pustila tam. Zaradi obdukcije… Hvaležna sem bila, da nisem bila postavljena pred odločitvijo, kaj bom storila. Ker ne vem, kako bi se odločila. Zame je življenje sveto, že od začetka, ne glede na vse. Pa vendar, ko te zgrabi kolesje strokovnjakov in se ti hkrati sesuje svet, na koncu pokimaš… In moraš živeti s tem…

Po dveh mesecih smo ga končno pokopali. Dobil je svoj mir v Parku zvončkov, jaz pa kraj, kamor sem se lahko zatekla, ko mi je bilo najteže.

Potem so začeli prihajati rezultati preiskav. Našli niso nobenega znanega infekta. Po pregledu najine krvi so izključili možnost najhujše bolezni, na katero je bil sum. Amniocenteza je pokazala normalno kromosomsko sliko. Vzorec kordocenteze ni uspel.

Po mesecih klicanja n teženja na genetiki so me po skoraj petih mesecih poklicali na obdukcijsko poročilo. Včeraj sem izvedela, da sem ubila svojega sinka. Moj ljubljeni otrok je umrl zaradi preiskave. Bil je zdrav.

Zdaj vem, kako je živeti z odločitvijo. Vem kako je, ko podpišeš, naj ubijejo tvojega otroka. Le da sem jaz žrtvovala zdravega fantka, ki sem si ga tako želela, ki sem ga tako ljubila… Jaz sem tista, zaradi katere ne bo nikoli videl sonca, tekal po travi, se igral in smejal. Ne bo mogel odraščati, se zaljubiti, čuditi se novonastajajočemu življenju… Mrtev je.

In zdaj ne vem – imam sploh pravico jokati za njim? Imam pravico upati, da mi bo lahko odpustil? Imam pravico upati, da se nekoč srečava?

Oprosti mi, moj fantek. Če bi znala zavrteti čas nazaj…

Oprosti 1 žiža… moram se oglasiti. Čeprav nimam tako težke izkušnje za seboj, kot jo imaš ti…ampak ti naj povem, da bi se tudi jaz odločila tako kot ti, če bi bilo mnenje zdravnikov takšno. Zaupala si zdravnikom, nisi ti nič kriva za to kar se je zgodilo. Tvoj sinko te ima vseeno rad verjemi in nekega dne se bosta lahko ponovno srečala!
V mislih sem s teboj!

Draga 1Žiža!
Moje iskreno sožalje.
Žal, tudi te stvari se dogajajo. ŽAL! Toda nikar, niti pomisli ne na to, da je krivda v tebi. TI NISI UBILA SINKA! RAZUMEŠ? Ti si svojega sinka samo LJUBILA! To je tvoja edina “napaka”. Ljubezen matere do svojega otroka je tako zelo nepopisna… Vsak bi se odločil tako kot si se ti. Saj zato pa imamo zdravnike… Zato, da nam povedo stvari, ki jih mi ne vemo… Veliko bolezni se da zdraviti že v nosečnosti, in vsaka mati bi rada za svojega otroka najboljše…
Tvoj sinek to ve. Pozna vsako solzo, ki se zasveti na tvojem obrazu, in razbere vsak nasmeh, ki mu ga skrivoma nameniš. Pozna tvojo močno ljubezen, in lepo mu je. Želi, da si bi bila srečna. Prav tako te pogreša, kot ti pogrešaš njega, vendar pa ima družbo. Igra se skupaj z našimi angelčki, skupaj pojejo in se smehljajo.
Sama razmišljam o tem, kako lepo se imajo. Res da niso z nami, da ne morejo početi stvari, ki jih počnemo mi na zemji, to pa pomeni tudi, da nikoli ne bodo prizadeti, ne bodo trpeli ampak uživali večni raj. Poskusi tudi ti razmišljati v to smer. POZITIVNE MISLI POMAGAJO. Mogoče je pri tebi še prezgodaj, toda vsekakor ne misli o tem, da je kaj tvoja krivda. Vem, samoobtoževanje je nekaj naravnega, tudi jaz sem se obtoževala, toda te misli moraš ovreči. “Kriva” si samo prevelike ljubezni, drugo je storila usoda.
Veliko moči ti želim in pošiljam topel objem. Tu smo, s tabo smo.
Valerija

Draga Žiža, iskreno sožalje! In še to – imaš pravico jokati, imaš!

Lahko je to posledica usode, zaupanja, ljubezni…, kar se je zgodilo, a nikakor tega nisi ti kriva. Povedano ti je bilo, da bi bila preiskava koristna in ti si zaupala v ljubezni do sinka!

Drži se, draga moja!!!

Naši angelčki nas gledajo in nas od daleč božajo! Tudi solze obrišejo. Enkrat se bomo spet srečali! V to zaupam.

Draga Žiža,
zelo hudo mi je zate in za tvojega sineka. Hudo mi je zate, ker te tako močno čutim.Čutim tvojo žalost ob izgubi sinčka, čutim tvojo jezo in tvojo krivdo.
Draga Žiža, v tistem trenutku, ko si se odločila za preiskave si naredila PRAV. V tistem trenutku je bila to prava odločitev. nIkoli pa ne moremo vedeti za naprej. Vsaka mamica bi tako storila. Prav si se odločila in vsekakor NISI ubila svojega otroka.
Veš, občutki krivde se porajajo pri vseh žalujočih. Tudi sama sem se krivila in se spraševala; bi bilo drugače, če bi jo peljala v tujino? Mar je bila kriva virozica v tretjem mesecu nosečnosti ? itd…

Draga Žiža, VSO pravico imaš žalovati in moraš si dopustiti žalovati. Iz lastnih izkušenj ti polagam na dušo, da je potrebno stopiti na pot žalovanja in dovoli, da sem na tej poti tudi jaz s tabo.

Veš, Žiža, tvoj sinek je v tvojem srčku, tam bo ostal za vedno in nekoč, nekje, ko bo čas se bosta srečala.

Veliko moči, poguma in topel objem ti pošiljam,

Žiža, vsi tukaj se tako ali drugače samoobtožujemo. Če ne bi takrat pomivala stopnic, če bi res čisto mirno ležala, kot so mi naročili, če ne bi šla na stranišče, če se ne bi tako zelo sekirala, če bi šla k zdravniku pravočasno…. bi bil moj otrok še živ. Ampak dejstvo je, da nikoli ne veš, kako bi bilo, če bi bilo. Imam prijateljico, ki je na amniocintezi izgubila otroka (sploh ni tako redko), na začetku se je grozno obtoževala, ampak potem je uspela prepričati samo sebe, da se je na poseg odpravila ravno zaradi skrbi za otroka in da je bila samo in zgolj nesreča, da se je potem zgodil splav. Nesreče se namreč dogajajo, draga žiža, in vedno se bodo. Prepričati se moraš, da nisi kriva, in da nobeno samoobtoževanje ne bo pomagalo, kvečjemu bodo stvari še težje.

Moja prva nosečnost je bila tudi čisto neproblematična, nobenih težav, zapletov…, potem pa nenadoma na koncu 6. meseca otrok ni bil več tako živahen kot prej – čutila sem, da se dva dni ne giblje več toliko. Ko sem povedala drugim, so rekli, da sem panična in da je jasno, da se proti koncu nosečnosti otrok malo umiri. Tako nisem šla do ginekologa, saj sem imela pregled čez tri dni. Vendar se je naslednji dan otrok popolnoma umiril, ker ga nisem več čutila, sem odbrzela do zdravnika, a pomoči več ni bilo. Moj mali sinko je bil mrtev, nihče ni ugotovil razloga. Ampak jaz sem si kar naprej govorila, da se to ne bi zgodilo, če bi šla dva dni prej k zdravniku, takoj ko sem občutila, da je nekaj narobe. Dolgo časa si nisem mogla odpustiti, dokler na koncu nisem ugotovila, da s takim samopomilovanjem ne bom oživela svojega sinka, sama pa bom tudi uničila vse, kar je bilo še lepega v mojem življenju. Začela sem spet živeti, se veseliti, dovoliti si biti spet srečna, ne da bi pozabila na svoje malo bitjece, vendar sem odslej gledala na njegovo smrt kot na nesrečo, pri kateri nisem imela dosti vpliva. In tudi ti ga nisi imela, verjemi, kajti čisto vsaka od nas bi ravnala tako kot ti, prav vsaka brez izjeme.

Srečno.

Moje iskrene sožalje. Popolnoma te razumem, da si se prepustila odločitvam zdravnikov, saj sem bila tudi jaz na istem. Karkoli bi mi zdravniki v tistem trenutku rekli (v času, ko so mi povedali, da naj bi bilo z mojim otročkom nekaj zelo narobe), bi zagotovo naredila. Zato si ne očitaj, ker bi vsaka (ali pa vsaj velika večina) od nas ravnala enako. Že samo s smrtjo-izgubo otroka je težko živeti, zato si ne še dodatno utežuj situacije z očitanjem tvoje krivde, ki je dejansko sploh NI. Veliko poguma ti želim in da bi čimprej spet zagledala sončni žarek, ki bo prej ali slej posijal skozi črne oblake.

Prejmi tudi moje iskreno sožalje.
In res nisi ti kriva. Ti si želela svojemu otroku samo najboljše.
Če bi meni priporočali te preiskave, bi jih tudi naredila. Tudi sama sem dopustila, da so mi v žilo dajali močna zdravila z možnimi stranskimi učinki, samo da bi otrok preživel……takrat zaupamo zdravnikom, a nikoli ne vemo kako se bo končalo. Zaupamo in tudi ti si zaupala.

Jaz bom pa stvar pokomentirala čisto z realne plati:

Otrok v tebi je imel en kup zdravstvenih motenj, napovedovali so mu zelo slabo prihodnost, če se rodi…
Poglej realno: a ni boljše, da se je rešil preden je začet trpeti kot pa da bi se narodil full bolan, nesposoben za normalno življenje oz. razvoj??? Verjemi, za vsakega, ki umre zaradi komplikacij, preden se rodi, je boljše tako. Ti bi ga res imela rada, ne glede na to, kakšen invalid bi bil…. Ampak kaj pa on??? A veš, da se mi prav srce para, ko vidim take reveže?? Prav želim si, da se noben tak ne bi rodil, ker nima od življenja prav nič! Samo pomilovanje, trpljenje itd. Gre se namreč zanj in ne zate!! Ti bi še naprej lahko hodila, normalno razmišljala… kaj pa on??

1žiža, moje iskreno sožalje. Tudi jaz te razumem, da si verjela odločitvam zdravnikov. In verjemi, da ti nisi NIČESAR KRIVA. Dopusti pa si žalovati. Dopusti si jokati za njim. Dopusti si, da si žalostna, če tako čutiš. Želim ti ogromno poguma!!!
Tebi Clementine – s tabo se pa ne strinjam. Ko mi je umrla hčerka, sem slišala tudi take pripombe, kot je “bolje da je umrla, kot pa da bi imela kakšne razvojne nepravilnosti in bi bila celo življenje revček…”…
Ne, s tem se ne morem strinjati. Še vedno bi bila moja hčerka, moj tako zaželjeni otrok, še vedno bi jo ljubila iz vsega srca, ŠE VEDNO BI ŽIVELA, lahko bi skrbela zanjo, jo objela, poljubila in jo razvajala. DA, ŽIVELA BI.

DRAGA 1žiža!

dodala bi samo to:
– se ti jo kdo opravičil za napačno diagnozo?
– so ti ponudili kakšno pomoč v smislu svetovanja, reševanje krize…?
– in nenazadnje, čeprav nepomembno: bo kdo odgovarjal od zdravnikov za svojo neodpustljivo napako?

vedi, da si zaupala strokovnjakom, ki pa so se ONI zmotili! Fantek ve, da si zanj storila dobro, le usojeno vama ni bilo; mogoče bo nauk kje drugje.

lp

Pa ni to malo sebično? Da bi ona morala živeti kot invalid, da bi jo ti lahko poljubljala in objela? To je isto, ko svojci kakšnega bolnika zadržujejo na aparatih do onemoglosti, ko itak ni pomoči več, ampak samo zato, da je še kao živ, ker ga hočejo še imeti, čeprav nimajo od njega nič razen žalosti in trpljenja… Sej normalno, da imaš človeka rad, ampak ponavadi ljudem, ki jih ljubimo, ne privočimo trpljenja… vsaj jaz ne.

Sicer vem, lahko je govoriti, če nimaš izkušenj, ampak če bom enkrat se morala posloviti od najdražjih, bom to storila. Ne bom jih zadrževala v mukah, da jih pač še imam… Ker je sebično, žal. naj se rešijo, če ne morejo uživati normalno. Raje vem, da ne trpijo, kot da gledam muke in jočem, če ne morem pomagat.

Spoštovana Clementina, že to, da za sabo nimaš izkušnje izgube svojega otroka, pove dovolj o tvojem pisanju. Pa ti te izkušnje nikakor ne privoščim – takrat bi gotovo razmišljala drugače! Pa imenuj to egoistično, če želiš!

Mene je zbodlo nekaj drugega: ti imaš invalide za manjvredne, nevredne življenja!!! Tako se bere tvoje pisanje!!!

Veš, delala sem z invalidi, pa so to krasni ljudje! Nekateri so postali invalidi po dedni zasnovi, nekateri po napakah zdravnikov, nekateri po prometnih nesrečah… A povem ti, da so to dobri ljudje, polni življenjskih modrosti! Res so nekateri zagrenjeni, zelo prikrajšani in trpijo, da se človeku zasmilijo, ampak vseeno imajo pravico ŽIVETI!

Žal si me spomnila še na situacijo 50 let nazaj – tudi Hitler je imel invalide, Žide in homoseksualce za nevredne življenja. Ja, končali so v krematorijih! Srčno upam, da se kaj takega zaradi ‘nesebičnosti’ ne bi več ponovilo!

Naj končam z Žižinim sporočilom:
…”Po mesecih klicanja in teženja na genetiki so me po skoraj petih mesecih poklicali na obdukcijsko poročilo. Včeraj sem izvedela, da sem ubila svojega sinka. Moj ljubljeni otrok je umrl zaradi preiskave. Bil je zdrav.”

Vidiš, bil je zdrav!!!

Je torej tudi v tem primeru egoistično???!!!

Žiža, v mislih s teboj in tvojim angelčkom!

Žal si čisto zgrešila razumevanje mojega sporočila. Niti slučajno jih nimam za manjvredne!!! Gre se zato, da se mi smilijo in da mi je peklensko hudo, ko vidim nekoga, ki ne more hoditi, ne more sam jesti, ne more sam na wc… smili se mi!!! Samo to…. ker si nihče ne zasluži takega trpljenja. Sama praviš, da so nekateri zagrenjeni… a ne bi bilo boljše, če jih enostavno ne bi bilo, pa ne bi trepeli? Poznam veliko ljudi, ki pravijo, da bi naredili samomor, če se jih zgodi kaj takega… ker nočejo trpeti!!! Samo to…. Upam ,da vsaj delno razumeš… sploh se ne gre tukaj za pravice ampak občutke in kvaliteto življenja…

Draga Žiža,
naj ti še jaz izrečem svoje sožalje. To kar se ti je zgodilo s fantkom je zelo hudo! Verjamem, da ti je težko z vso mešanico občutkov.
Sicre ne razumem kako so zdravniki sprva na UZ videli toliko nepravilnosti, potem pa po izvidih kot da ni bilo nobene! Kaj pravijo zdaj na to? Se strinjam z Tinok, da so vama dolžni obrazložitev! In to tehtno in strokovno.

Zelo razumem tvoj šok ob vsem tem? Ja, kaj naj bi naredila? Povedo ti, da je otrok hudo bolan in da se lahko samo s preiskavo ugotovi, kaj in kako? A, misliš, da bi katera od nas ravnala drugače? Zdaj že, ko preteče toliko in toliko časa… A v tem momentu – šoku – si prepuščen zdravnikom. Oni morajo razsojati v tvoje dobro in seveda dobro otroka. In časa vama niso dali! Ne vem zakaj se jim tako mudi? Najbrž imajo pripravljeno razlago, ki jo vidva verjetno že vesta. Vem, da so zdravniki tudi samo ljudje. Zmotljivi, človeški…

Vedi tudi, da se najbrž vse ženske tukaj počutimo kot “morilke” svojih otrok. Tudi jaz. Veš zakaj? Ker smo pač mame na svetu, da zaščitimo svojega otroka, mu nudimo telo za varen razvoj in ga čuvamo pred nevarnostmi v svetu. In, ko se nam zgodi smrt lastnega otroka, je to v nasprotju z našo vlogo. Počutimo se, da smo kot mame odpovedale.

A MAME NISMO BOGOVI! Smo le ljudje, nismo vsemogoče. Kako si včasih želim, da bi lahko bila!

ŽIVA ti nisi vsemogoča, si le mama, ki je v tistem trenutku ravnala najbolje v prid svojega otroka in sebe. Tudi ti ne bi želela, da se otrok z velikimi okvarami muči v tem svetu. Morda bi pa otroka sklenila obdržati tudi, če bi bili izvidi AMc slabi. A ti ta možnost ni bila dana, ker je fantek umrl.
Je med našimi angelčki, tako kot si ti med nami, mamami, ki žalujejo za svojim otrokom.

Vedi, da fantek ve, da si mu želela le najbolje!

Clemenitna, kot si napisala iz realne strani;
Bistvo je v tem, da nisi doživela izgube kakršno smo mi. Zato razmišljaš seveda bolj razumsko in seveda bolj logično. Čustva puščaš ob strani. V redu – spoštujem tvoje mnenje – saj ne moreš vedeti kako boli, kje so naše misli ob besedah : ” Vaš otrok je umrl. Žal nam je ” …
Clemenitna, kot sem že napisala, v bistvu razmišljaš razumno. In vse se lepo sliši toda ne na tem forumu.
Tukaj smo starši, ki smo izgubili otroka in niti malo nas ne zanima kako bi bilo, če pa bi bilo … ker naš otrok ne živi več. In to je dejstvo in s tem se moramo naučiti živeti. In veš “tolažb” kot so: “Bolje sedaj kot kasneje” ali ” Bolje, da je umrl” – tukaj ne sede v srce.

Želim ti veliko lepih trenutkov ob tvojih najdražjih,

Clementina, s teboj se pa ne morem strinjati, kar si napisala, žal! V naši družini imamo otroka s posebnimi potrebami (tudi invalid). Ko izveš diagnozo, ti pride na misel VSE, tudi SMRT. Ko pa začneš živeti in ko sprejmeš, kar ti je dano, pa ni tako ČRNO, kot praviš ti. Ne veš koliko radosti in lepih trenutkov je z takimi ljudmi. Vsi starši se borimo z našimi otroki, ki so nekaj posebnega, pa ne zato, ker bi bili egoistični, namreč zato, ker nam življenje nekaj pomeni. Koliko ljudi je med nami, ki živi v blaginji, so zdravi, pa so zamorjeni-taki se meni smilijo.
Ne želim ti naših iskušenj, vendar samo pazumevanje.

Spoštovana Clementina, po tem tvojem zadnjem sporočilu mi je še bolj jasno, da ti ne razumeš!

Samo ta del povedi še enkrat preberi: …”a ne bi bilo boljše, če jih enostavno ne bi bilo, pa ne bi trepeli?”…

Veš, trpijo tudi mladi, ki niso invalidi, pa starejši, pa osamljeni, pa negotovi vase, pa nesrečno zaljubljeni, pa neuspešni v študiju in poklicu, pa otroci v ločenih zakonih, pa zapuščeni otroci, pa pozabljeni… Ja, trpijo, lahko celo zelo trpijo!!! Ali bi bilo torej bolje, da bi vseh trpečih sploh ne bilo???

Mogoče pa je naša naloga, da vsaj kakšen del trpljenja komu olajšamo!

Vnaprej ne bom več komentirala tvojih postov. Res pa upam, da ne boš na svoji koži okusila kaj trpečega!

Clementine, kaj pa tisti, ki invalidi postanejo kasneje? Bodisi zaradi bolezni ali nesreče? Bi jih ti, da ne bi trpeli, kar evtanizirala? Če je oseba kakorkoli gibalno ali psihično prizadeta še NI NUJNO, da tudi trpi.

1žiža – iskreno sožalje ob izgubi tvojega otročka. Nikar si ne zadajaj ran z samoobtoževanjem. Vsaka nosečnica bi na tvojem mestu zaupala zdravnikom. Vsaka. In tvoj sinček ve, da si zanj storila največ, kar si lahko.

Srečno!

petra napisal:

> Clemenitna, kot si napisala iz realne strani;
> Bistvo je v tem, da nisi doživela izgube kakršno smo mi. Zato
> razmišljaš seveda bolj razumsko in seveda bolj logično. Čustva
> puščaš ob strani. V redu – spoštujem tvoje mnenje – saj ne
> moreš vedeti kako boli, kje so naše misli ob besedah : ” Vaš
> otrok je umrl. Žal nam je ” …
> Clemenitna, kot sem že napisala, v bistvu razmišljaš razumno.
> In vse se lepo sliši toda ne na tem forumu.
> Tukaj smo starši, ki smo izgubili otroka in niti malo nas ne
> zanima kako bi bilo, če pa bi bilo … ker naš otrok ne živi
> več. In to je dejstvo in s tem se moramo naučiti živeti. In veš
> “tolažb” kot so: “Bolje sedaj kot kasneje” ali ” Bolje, da je
> umrl” – tukaj ne sede v srce.
>
> Želim ti veliko lepih trenutkov ob tvojih najdražjih,

Berem in ne vem ali naj odgovorim na post od Petre ali ne; ne vem točno kaj bo potem drugače, najbrž nič, otroka še vedno ne bo nazaj, pa karkoli naredim. Pa vseeno dodam; sem (sva) v točno taki situaciji kot jo opisuje Clementina, torej po hudi bolezni smrt dojenčka. Če sem kaj dojel v tem času sem to, da tisti ki mislite da VESTE pa take izkušnje niste doživeli NIMATE POJMA, res ne. Tukaj ima Petra popolnoma prav; vendar, se glede vsebine kljub “neizkušenosti” Clementine z njo popolnoma strinjam. Druga zgodba pa je, kako bi ona odreagirala. če bi bila enkrat na tem. Nikoli ne veš, dokler se ti dejansko ne zgodi.