Prijateljice, forumovke,
jaz tako rabim pogovor, da me moj mož in prijatelji ne dohajajo. Oni so v svojem svetu, jim je kar lažje in ni jim, da bi se nonstop vrteli okrog moje žalosti. V meni pa kar vre. Vem, mene je pač kot mamo najbolj prizadelo.

Odločila sem se, da bom tu odprla nekaj tem, ki mi krožijo po glavi in srcu v tem času, pet mesecev po izgubi moje punčke.
Kot prvo ne razumem, zakaj mi ljudje tako radi sporočajo, kdaj je katera rodila. Oz. zakaj me ne pustijo pri miru z SMS. Velikokrat imam občutek, da kar ne pomislijo name, kdo se bo ukvarjal z žalujočo mamo. Ko so pa druge noseče, rojevajo in vozijo dojenčke na sprehod. v službi spričo mene božajo trebuščke nosečnic, kot da sem nevidna.
Bratranec me je šokiral, ko je dejal, da se mu zdim vesela kot vedno. Jaz sem se za čas obiska trudila, da sem sploh vzdržala pogovor in da nisem ravno vlekla kislega obraza, nisem se pa enkrat nasmejala.
Ljudje nam res ne vidijo v srce. in zaradi tega se ob samomorih sprašujemo; pa le kako, ko pa nič ni bilo videti narobe?
tako težko se pogovarjam z ljudmi, tako sem ranljiva, da me vsak nasvet, pa saj bo bolje, bosta to ali ono …, zelo priazdenejo. In na koncu so drugi jezni name, ker jaz njih ne razumem. Kdo je potem v bolj težkem položaju?

vem, da če bom ta čas preživela, to leto, dve, da bo lažje živeti. A poglavitno je, da pridem skozi to obdobje. Nič ne pomaga, če na koncu tunela sije sonce, ko pa lahko vmes izgubim voljo, življenje, omagam?
zato menim, da ti nasveti: saj bo bolje, ne pomagajo kaj dosti. tako si želim, da bi nas naši bližnji spremljali na naši težki poti vsaj kako leto, če ne dlje. Jaz ne zmorem po par mesecih pozabiti na vse in praznovati rojstne dneve? Se pogovarjati in živeti kot da nimam teh izkušenj za seboj.

Zelo me prizadene tudi, da nas ljudje v primeru izgube otroka tolažijo z nadomestki. Noben otrok mi nikoli ne bo nadomestil mojih umrlih. Nobeden.
In tudi, če vsaj posvojim otroka, moja bolečina zato ne bo veliko manjša. čeprav bom srečna, da bom lahko mama živemu otroku. Da bom lahko dajala sebe in svojo ljubezen. Saj bosta imela otroka?! jaz sem nosila svojo punčko pod srcem in zdaj je ni nikjer.

začudena sem nd seboj, kako sem med nosečnostjo lahko ležala tri mesece in mi ni bilo težko. čas mi je hitro mineval, skrbi in strahove sem blažila s pozitivnimi afirmacijami, knjigami, družbo… drugače ne vzdržim doma na kavču niti en dan, sem rada aktivna, imam rada družbo. za otroka mama vse naredi. Nič ni težko. kaj bi dala, da bi Anika sedaj lahko spala v zibki, z angelskim obrazekom, spokojnim. A je ni. le na pokopališču me prevzame občutek domačnosti: tu je moj prostor, tu so moji otroci in moja duša najde mir.

Hvala, da sem se lahko razpisala. tiste, ki prav tako potrebujete pogovor, pogovarjajmo se…
vabim…
želim vam moči!

Draga Frida,

mislim, da se oglašam prvič, čeprav redno spremljam ta forum. Večkrat sem premišljevala kako bi reagirala, če bi se kaj podobnega zgodilo v moji bližini…
Biti zraven, stati ob strani, vse to in še kaj, pa kljub vsemu bi slej ko prej izrekla verjetno tudi kaj kar bi starša, ki je izgubil otročka prizadelo. Verjetno je v nas samih, da se trudimo dajati tolažbo ( ki ne izpade vedno tako ), kot to naredimo ko je nekdo bolan, ko izgubi službo, ko se loči,……..
vem da ni primerljivo z vašo izgubo, samo dejstvo je da je izguba otroka še vedno tabu tema in malokdo zna reagirati tako kot žalujoči potrebuje. Upam, da razumeš kaj sem hotela povedati.
Mislim da bo društvo Solzice , pa mala pokopališča in pogovor o tej temi počasi pripomogel, da se bomo naučili kako pomagati ob izgubi otročkov.

Zanima me, kaj bi tebi pomagalo, kaj pričakuješ od bližnjih, kaj si želiš; je to poslušanje, pogovor o otročku, obisk pokopališča, karkoli… da nam bo v pomoč kako vam stati ob strani.

Resnično, ti želim moči

Draga Frida,

poglej, ljudje smo različni. Različni v veselju in žalosti. Čeprav sem tudi sama čisto na koncu nosečnosti izgubila otroka, sem imela včasih občutek, da ne spadam na ta forum.

Bilo je hudo in je bolelo, velikokrat boli še danes. Ampak jaz sem po naravi dokaj vesel in optimističen človek. In v tistem najbolj žalostnem in bolečem času res prav nikoli nisem besed družinskih članov, prijateljev in znancev razumela kot neprimernih pripomb. Saj je bilo hudo vsem. Koneckoncev je to najhujša stvar, ki jo lahko v življenju doživiš. Smrt otroka. In zato me niso bolele nobene izrečene besede, pa tudi tišina nekaterih ne. Saj sem vedela, da je vsem hudo.

Na začetku so ob pogledu na otroke, ki so se rodili kakrat kot mo fantek pritekle solze. Potem pa sem se zelo hitro začela veseliti rojstev otrok in novih nosečnosti v moji bljižini. Moj fantek je bil samo eden, tistega ni več. Se pa na svetu vsak dan rojevajo novi otroci in prav je, da se jih veselimo.

Tak je pač moj pogled. Razumem pa tudi tebe. Si drugačen človek kot jaz. Imaš pravico drugače žalovati. Hočem ti povedati samo to, da ti prav nihče namerno noče povzročati bolečine. Ti pa poizkusi razumeti tudi ljudi ki te obdajajo.

Resnično ti želim veliko moči in miru v življenju.

FRIDA!

Ko sem jaz izgubila svojo deklico v 6.mesecu nosečnosti,se mi je zdelo da se okoli mene sprehajajo same nosečnice.Kamorkoli sem pogledala sem videla nasmejane obraze mamic,ki so v vozičkih vozile svoje sončke.Zdelo se mi je da mi bo počilo srce ob tolažbah kot so:”saj si še mlada” in “a veš koliko otrok boš še lahko imela”,jaz pa sem hotela samo mojo malo deklico!
Še bolj hudo pa je bilo tole:jaz sem rodila meseca marca sredi aprila pa je imel prijateljičin sin rojstni dan in sicer star je bil eno leto,s fantom sva bila povabljena a je moj fant vprašal če bo veliko otrok pa je prijateljica rekla da ne bo nikogar ker so nekateri odpovedali. Zaradi prigovarjanja sem se odločila da grem,potem pa šok,ko sem prišla so začeli prihajati tudi tisti ki jih naj ne bi bilo in to s samimi majhnimi hčerkicami.Skoraj mi je počilo srce ko sem videla te majhne deklice kako se smejijo,jočejo ,hočejo k mamici v naročje,začela sem jokati in jokati in nihče me ni mogel potolažiti tako da me je fant odpeljal domov.Še prej pa je vprašal prijateljico kaj ji je bilo da ni povedala da bo toliko otrok pa je rekla da je mislila da bo to dobro zame pa saj ni nič hudega če so otroci zraven.

Zato ti polagam na srce da se ne oziraš na to kaj govorijo,saj v srcu veš da tvoja Anika ne bo nikoli pozabljena pa lahko drugi govorijo kar hočejo !!!
OBJEM IN VELIKO MOČI

Pozdravljena

Tudi jaz se pridružujem tej temi, pogovoru. Žalost je v mojem srcu,… čeprav imam nasmeh na obrazu- masko sreče čez obraz.

Kako z žalujočimi,sprašuješ Neža….

Mislim, da bi bile spodnje vrstice dobro vodilo, poslala mi jih je prijateljica in mislim, da so zelo dobre oporne točke.

Frida objem in mislim nate.

Wish List…
(A little something for those around you)

• I wish you would not be afraid to speak my loved one’s name. They lived and were important and I need to hear their name.

• If I cry and get emotional if we talk about my loved one, I wish you knew that it isn’t because you hurt me: the fact that they died causes my tears.

• You have allowed me to cry and I thank you. Crying and emotional outbursts are healing.

• I will have emotional highs and lows, ups and downs. I wish you wouldn’t think that if I have a good cry my grief is all over, or that if I have a bad day I need psychiatric counseling.

• Being Bereaved is not contagious, so I wish you wouldn’t stay away from me.

• I wish you knew all the “crazy” grief reactions that I am having are in fact very normal. Depression, anger, fear, hopelessness and questioning of values and beliefs are to be expected following a death.

• I wish you wouldn’t expect my grief to be over in 6 months. The first few years are going to be exceedingly traumatic for me. As with alcoholics, I will never be “cured” or a “formerly bereaved”, but forevermore be recovering from my bereavement.

• I wish you understood the physical reaction to grief. I may gain weight, lose weight, sleep all the time or not at all, develop a host of illnesses and be accident prone, all of which are related to my grief.

• Our loved one’s birthday, the anniversary of their death and the holidays can be terrible times for us. I wish you could tell us that you are thinking of us and them on these days. And if we get quiet and withdrawn, **** know that we are thinking about them and don’t try to coerce us into being cheerful.

• I wish you wouldn’t offer to take me out for a drink, or to a party, this is **** a temporary crutch and the only way I can get through this grief is to experience it. I have to hurt before I can heal.

• I wish you understood that grief changes people. I am not the same person I was before my beloved died and I will never be that person again. If you keep waiting for me to “get back to my old self” you will stay frustrated. I am a new creature with new thoughts, dreams, aspirations, values and beliefs. Please try to get to know this different me — I’m the one who’ll be here from now on.

Hvala vsem, ki sodelujete v pogovoru preko neta.
Hja, kaj pomaga?
Če strnem na kratko mi največ pomeni, če me je kdo pripravljen poslušati – me iskreno vpraša, kako se prebijam skozi ta težek čas. Kadar posluša, postavi morda kako podvprašanje.
Pomaga to, da se druži z menoj tudi v tem času, ko nisem vesela in razigrana in mi to iskreno dovoli, me ne sili v veselje. In to ne more biti zgolj mož. Tudi njega je treba razbremeniti. Zveza zaradi žalovanja zelo trpi.
In kot navaja Wish list, da ti bližnji dovolijo solze. Da se smeš pošteno razjokati, nato se lahko morda skupaj smejiš. In se za nekaj časa olajšaš.
POSLUŠATI – BITI PRISOTEN – DOPUSTITI SOLZE

To so vse vrednote, ki so zelo redke v našem času. Ljudje te takoj prekinejo in ti ponudijo hiter nasvet. Se družijo radi s teboj, ko si vesel in družaben. Ti nedopustijo solz, te prekinejo.

Ne morem napisati kaj pomeni tolažba. Zaradi lepe besede,objema, pa četudi mimoidočega, se splača preživeti in rečeš si, saj je svet kljub vsemu lep. In greš korak naprej.
Tako doživljam žalovanje za otrokom jaz. A menim, da večina nas, zelo se namreč najdem v doživljanju drugih žalujočih mamic. In tudi v literaturi. Se pravi se žalovanje vsake izmed nas razlikuje,a si je vseeno zelo podobno.

Napisala bom še, kako sem doživela praznovanje rojstnega dne zelo dobrega prijatelja danes. Razlog zakaj sem sploh šla na praznovanje je ta, da sem spričo tega para lahko res pristna, povem kako čutim in vem, da bosta s punco razumela in vedela zakaj gre, če nenadoma odidem.In seveda ni bilo plesa, glasbe, vicev.
Večino ljudi okrog 30 sem prvič videla. in seveda sem takoj zagledala punčko staro 2 leti. o, joj, solze so bile že tu. Strahoma sem se ozrla, če je kje še kak otrok, pa je na srečo bil le še eden starejši.
Ok, se pogovarjamo,dokler ženske ne načnejo temo stanje pred porodom in po porodu. Se izognem, se pogovarjam z moškimi o nogometu. Pomislim na odhod domov.
Čez čas ženske načnejo temo, kdaj imeti otroka, če so zaščitene, koliko si želijo otrok. Hvala bogu je gostiteljica videla mojo stisko, stopili sva vstran in sem spustila solze, mislila odditi domov. čez čas so menjale temo in sem se zbrala in še malo ostala. Pa spet tema, če imaš otroke, ko imaš otroke ipd. In tako do večera, ko sem se poslovila.

Težko je bilo. Po eni strani vem, da ni dobro, če se zapiram med štiri stene, po drugi strani v družbi težko vzdržim.
Čestitala sem si, da sem zmogla ta rojstni dan in prijateljema je veliko pomenilo, da sem prišla, ker sta videla koliko premagovanja me je stalo.

Tudi sama sem pred izgubami otrok o otrocih razmišljala kot o nečem samoumevnem v življenju. Vprašanje je bilo le koliko jih želiš imeti, kdaj in skrb, da jih nimaš prekmalu ali preveč!
Potem se znajdeš na povsem drugi strani …in si preveč ranjen, da sodeluješ v teh pogovorih.
Morda bo moja pripoved kateri v pomoč. hvala.

Frida, mislim nate!

Objem in poljub tebi in tvojim sončkom!

živio!
živim v kobaridu
če si, ali sta na volje
lahko prideta na obisk
bova jokala skupaj !!!!

tudi lahko jokava po telefonu
053890023

lep pozdrav

Anna

Kaj pomaga, Neža ?
Pomaga, da daš vedeti ,da ti ni vseeno kaj se dogaja z žalujočo družino.
Pomaga, da prisluhneš in ne iščeš velikih besed tolažbe, ker teh preprosto ni.
Pomaga iskren objem, pomaga skupna tišina.
Pomaga, da se spomniš na obletnice, da prineseš svečko
Pomaga …. vsakemu nekaj drugega. In danes ti pomaga to – jutri nekaj drugega. In to je normalno – sa smo si ljudje različni.

Velikokrat potoži kakšen partner, da prisluhne svoji parnterki, da jo upošteva ampak vsak

Res se ne moremo z vsakim pogovarjati o izgubi a čez čas že začutiš kje si “varen”, kje se lahko odpreš. To je dejstvo in prej to sprejmeš lažje hodiš po poti, ki jo moraš prehoditi. Sam ali v dvoje ali v krogu res pravih prijateljev.

Sonček, veš zelo v podobni situaciji sem se tudi jaz znašla približno 4 mesece po smrti naše deklice.
Povabljeni smo bili na rojstni dan.Ne majhnega otroka pa vseeno.
Na praznovanje pa je prišla tudi mamica z majhno deklico približno Brinine starosti pa čeprav jo je prijateljica prosila naj ne pride, ker bom jaz tam. In tudi ona je smatrala, da bo to zame edino v redu saj se moram “navaditi” na otroke ?!?!?!?!!?!?!? Takrat mi je bilo tudi zelo hudo, kot tebi. Takrat sem ji te besede zamerila. Od takrat me še danes stisne pri srcu, ko jo srečam ampak nekako sem ji odpustila. Saj ne ve kaj čutimo, kaj mislimo, kaj se dogaja v naših srcih in glavah. Bilo pa je hudo in prav dobro razumem tvojo stisko.

Ja, po smrti naših otrok pogled na nosečnice boli, pogled na vozičke, celo pogled na reklame za plenice boli. A sčasoma mine. IN življenje se “nadaljuje” ali “začne” tudi za nas. In prav je tako. Tako mora biti. Vsak na svoj način a vsi se poberemo. Vendar potrebno je žalovati. Dobro je jokati, čisto v redu je, če smo jezni in tudi čisto v redu je kadar se smejimo.Tako kot jok je tudi smeh del zdravljenja. Tudi to je eden izmed razlogov zakaj nas okolica tako sprejema kot nas. Pride dan, ko smo veseli, ko preprosto lahko funkcioniramo, ko se lahko nasmejimo. In takrat smo, za ljudi okoli nas ozdravljeni. In potem jim je čudna naša reakcija, če smo ob naslednjem srečanju žalostni. A tako je. So stvari, so dejanja, ki jih ne moremo spremeniti.

Frida, veliko moči in poguma ti želim na poti žalovanja. Naj bodo nova spoznanja v pomoč, naj ti dajejo energijo skozi predor po katerem potuješ.
saj veš, na koncu predora je vedno svetloba.

Elena, zate pa sem vesela, da si tudi odžalovala in, da je bilo tvoje mišljenje takšno kot je bilo. Konec koncev vse žalujoče družine pridejo do takšnega spoznanja. Le da vsak na drugačen način.
Koliko različnih zgodb, koliko različnih žalovanj zasledimo na srečanjih a vsi skupaj smo v enakem krogu, z enakimi cilji.

Pogum in moči pa vsem, ki se soočate z žalovanjem – pa kakršnokoli že je –
vse je prav in nič ni narobe. Seveda, ljudje smo si različni in vsak ima svoj način. Im tudi to je prav.

Ne poznam občutka kako je, če ti umre otrok, sem bila pa zelo blizu. Namreč 3.dan po porodu je sinek nehal dihati, so ga sicer oživeli in priklopili na aparate, vendar niso poznali vtroka, posledic pa tudi niso hoteli napovedat. Dihal je prenehati še parkrat. Ne morem niti povedat kako me je šokiralo in prizadelo, nisem vedela ali naj jočem ali naj…… V sobi je bila z menoj kolegica, ki je rodila malo pred mano, z zdravo dojenčico. Umirala sem, ko jo je dojila in crkljala. Naslednji dan sta odšli domov in potem sem bila v sobi sama. In ugotovila sem, da ljudje ne znajo sočustvovat. Niti od kolegice nisem dobila več kot “vse bo v redu, boš videla”. Sporočila sem tudi ožji familiji in od vseh presenetljivo dobila isto “tolažbo”. Noben s katerim bi se pogovorila, razjokala. Z vsakim obiskom v intenzivni sem se bolj oddaljevala od simeka, ker se nekako nisem hotela povezati z njim – kot nekakšna samoobramba preden ga izgubim. Danes se mi zdi to tako neumno. Edino zavetje sem dobila pri negovalkah na intenzivni. Partnerjeva familija je vseeno navaljevala na obiske in gledala malega preko stekla in se pogovarjali kako je luštka, noben pa n i omenil kablov in cevk in sind, ki so bili napeljani v in iz njega. Kot da tega ni. V meni pa je vrelo. Da bi kdo vprašal kako je z menoj – v sanjah. Problem so nekako zabrisali in vsem se je bilo nelagodno. Ampak zanimivo, ko pa starejši ineli npr. raka, pa je bila to edina stvar o kateri je tekel pogovor. Kako bi se ti počutili, če bi jih odpravila z “bo že v redu, ne skrbi”. V glavnem, sama sem imela neverjetno srečo, ker sem sineka prinesla domov, ampak tem ljudem tega obnašanja ne morem odpustit. Oni pa se teh napak niti zavedajo ne. Imam pa drug problem. Ne smem imeti več otrok. Vsi me tolažijo, sej imap enega in j tako pameten, priden, lep,……………………., ampak kaj ko imam tako močno željo, da me razjeda, drugi pa spet ne razumejo ali pa ne želijo razumeti. Ah,…………….

Lp, Mojca

Petra!

Ko sem se prvič nasmehnila po izgubi moje Lucije me je bilo kar malo sram,imela sem občutek da izdajam mojo punčko.Vsi okrog mene so to opazili saj sem takoj za nasmehom ki je bil le bežen začela jokati.Sama sebe sem obsojala,čez nekaj časa pa sem sama pri sebi opazila da se včasih le lahko nasmejim brez tega občutka krivde! Danes vem da me moja deklica opazuje in vem da če sem jaz žalostna je tudi ona.

Vem da moja Lucija ne bo nikoli pozabljena,in tudi če se nasmejim to ne pomeni da sem jo pozabila,ker je vsak dan z menoj v mislih in mojem srcu in tam bo za vedno ostala!!!!

Tebi pa hvala za besede tolažbe!

Pozdravljena Frida, si že doma?

Mislim na tebe in ti pošiljam veliko moči, da boš vzdržala še malo dlje naprej, da bo enkrat za kanček bolje.

Mislim nate in upam, da si se vsaj malo spočila na dopustu, ali pa ne??

lp
mojca

mislim, da te razumem, čeprav sama še nisem poskušala imeti otročičkov. ljudje znajo biti tako zelo surovi… čeprav to nima čisto nobene veze z zanositvijo ali izgubo otroka, sem se zadnjič vprašala ravno to: ali ljudje ne premorejo osnovne obzirnosti? zgodilo se je namreč, da sem padla izpit, in je ena punca zraven kričala, da nemogoče, da je ona pisala 10, da ni znala za 10 in da je mislila, da bo padla blablablabla…. potem mi pa reče, da ji je žal, da sem jaz padla in nato takoj preklopi na sebe in spet začne, kako ona res ne razume, da je naredila izpit z desetko… v tistem trenutku bi jo s takim veseljem počila po ustih… vem da to ni primerljivo s tegobami, ki jih ženske doživljajo z izgubo otroka… se pa ob zgodbi fride1 sprašujem, kaj se dogaja z ljudmi??? kaj ne premorejo nekega obzirnega sočutja??? naj bojo raje tiho, kot pa da odprejo usta z nekimi nesmiselnimi verzi, ki nimajo pomena za nas (česar se tisti, ki jih izustijo tudi zavedajo, ampak nimajo dovolj v glavi, da bi razmislili o tem kaj in komu govorijo). groza! frida1, tale tvoj bratranec sploh ne zna opazovati in je zelo površinski. če bi te zares poznal, bi že ob pogledu nate moral opaziti, da še vedno nisi prebolela.
ok, sej privoščim nekomu da dobi 10ko, ampak najbolj cenim tiste ljudi, ki se ne hvalijo veliko s tem. kako šele mora biti vam težko, ko se kdo hvali, da je dobil otroka, ve ste ga pa izgubile… še vedno ne razumem te človekove narave, da ne pomislijo na sočloveka, le nase mislijo! grrrr no, sem se pa tudi jaz razpisala.

hvala punce, da ste se razpisale. ne morem vam povedat, koliko se od vsake naučim.
Mojcika, si prestavljam tvojo obupno situacijo borbe za življenje tvojega otročka, groze v kateri si se znašla. In res je, če bi šlo za bolezen starejšega, znajo debatirati. Neka prijateljica, ki je preživela podobno stisko, je dejala, da bi šla v Dravo, če bi ji takrat hči umrla. Rekla je, da je bila pred njo ena sama velika groza. In ravno to je smrt otroka! tako velika groza, da sprva kar onemiš, otopiš (šok) – naravni proces, da sploh preživiš. Žalost predeluješ zelo počasi, kolikor zmore naša duša.
Težko je okolici to odpustiti, tudi to vem. Vse tako boli, vsak narobe izrečen stavek, beseda, vsak umik. Sama se znajdem včasih kar v konfliktu z okolico. Predvsem kadar nisem tiho in si mislim svoje. Ko povem, kako kaj doživim ali rečem, da ne želim nasvetov, pa je joj! Njabrž me imajo za preobčutljivo, ko pa nekatere ženske smrt otroka tako tiho in neopazno prenašajo in živijo naprej. Uboge te ženskE!
In veš Mojcika, ko sem hodila nekaj mesecev v črnini (bi še zdaj, pa mi je prevroče), me je včasih kak znanec nagovoril, kako to da sem v črnini. Nisem zmogla reči: otrok mi je umrl. Sem kar zamahnila z roko, kar tako!
mislim, da je to glavni vzrok reakcij okolice. Če umre starejša oseba je to normalno, težko, a ni “grozno”. Smrt otroka pa je nepredstavljiva groza – to se ne dogaja, ne sme zgoditi. Zato o tem ni pogovora, ker bi nam morali dopustiti vse solze, vso žalost, ves obup. In seveda še sebi. Ljudje so me z lahkoto vprašali, če mi je umrla mama.

Res so nekateri ljudje zelo grobi in ne vidijo sporočil na našem obrazu. tudi sama sem kdaj doživela podobno reakcijo na izpitih. Hvaljenje z desetko, nič posluha za tistega, ki je morda padel. Neakteri so tako veliki egoisti, da najbrž enostavno ne vidijo. In mislim, da nam tisti tudi pišejo SMS, ko katera rodi. Ne pomislijo na nas. samo nase.

Vem, da tudi jaz koga nehote prizadenem. Vedno ne veš, kaj kateri od nas doživlja. Morda bom kdaj kakšno reakcijo okolice lažje razumela,a zdaj tako prekleto zaboli vsak: uživaš ne?
Mojca, odhod v tujino te dni zame ni bil dopust. Bil je umik, da se v grozi nisem znašla sama doma, ker je mož odpotoval. Dopust bo zame šele, ko greva skupaj na morje. Žalost bo seveda šla zraven, vsepovsod gre zraven. A zavedam se dragocenosti, da imam njega, da me sprejema tako kot sem, me pogleda in takoj ve, kdaj rabim njegov objem.
Na žalost so naju to naučili predvsem najini trije umrli otroci. Najine skupaj doživete tragedije.

In res je Petra, začutiš kdo te razume in kje lahko odpreš svoje srce. A tudi tega se delno da priučiti. In zato delamo svet lepši, kajne!

naj nas naši angelčki čuvajo…

Jaz sprejemam izgubo naše male Ajše tako ,kot je elena napisala;z optimizmom ,neumesne pripombe me ne užalijo in jih poskušam kar odmislit.

Je pa res ,da bo šele 21.7. 1mesec odkar je več ni.Zelo mi je pa pomagalo to ,da smo šli z ajšino sestrico par dni po pogrebu po napotkih zdravstvenih oseb na morje in pol spet v Čatež.Me pa zelo boli ,ko zagledam kakšno nosečnico,kot da so same nosečnice okrog mene ,takoj mi padejo v oči.

Mi vsi trije z možem in hčerkico se ogromno pogovarjamo o našem angelčku in to mi zaenkrat pomeni največ.Tudi s prijateljicami debatiramo o ajši in mi res stojijo ob strani.

Pri meni je pač tako ,da mi je edina tolažba ta ,da se je rešila vsega hudega ,kar bi še jo čakalo ;ampak vseeno zelo boli zelo ,zelo….in pogrešam jo tako močno ,vse na njej pogrešam.

Oh to življenje…

Frida polno moči ti želim in en objemček tebi in našim angelčkom.

Draga Frida,

najprej in po dolgem času ti pošiljam topel objem in ti želim, da izgube čimprej preboliš! Nekateri za to potrebujejo več, drugi manj časa. Poglej mene: imam 4 otroke, 2 sta v nebesih, M&T pa hvala Bogu živa in zdrava, pa vendar ničkolikokrat pokukam na ta forum še vedno, čeprav sem izgubo prebolela in verjemi, bolelo je in še zaboli! Grozno je, ko pomislim na to, kaj vse sem morala prestati!

Ne strinjam se z Lušo. Namreč, mnogo lažje je preboleti izgubo otroka, če enega že imaš. Potem živiš zanj, vse je lažje! Ni se treba umikati družbi, v kateri je glavna tema pogovora otrok, nosečnost,…ker se imaš o čem pogovarjat!

Mah, doživeti kaj takega, kar smo doživele me, je nekaj, kar se z besedami ne da opisat! BOLI, BOLI, BOLI!!!!!!!!!

Draga Frida, sočustvujem s tabo!

Pozdrav vsem mojim dragim posebnim prijateljicam,

Tolikokrat napišemo in vemo, da vsak žaluje na svoj način in da je vsak način tisti pravi, če se lahko tako izrazim.

Sonček, hvala za tvoj post. Saj veš kaj ti želim, a ne ? Še veliko nasmehov, ki zdravijo in Lucija se smeji s teboj v tvojem srčku. In ne boj se tudi solzic, tudi te zdravijo dušo. Z mislimi sem tudi pri tebi – pri vaju.

Mojcika, jaz te razumem – mogoče ne razumem, te pa čutim. Čutim tvojo stisko.

Veš, Katka, meni ni pomagalo dejstvo, da imam doma dva zdrava otroka. Kolikokrat sem slišala to kot tolažbo in kako težko sem potem žalovala.Pravzaprav dolgo časa niti nisem.Ni bilo forumov, ni bilo literature – sama sem bila. In potem še besede saj imaš ŠE dva doma. Meni pa ni bilo lažje. Imela sem občutek kot da mi ni dovoljeno žalovati, ker moram biti srečna, da imam doma še dva…. Mah, težko je to opisati. Ja, srečna sem bila,da sem imela doma že dva zdrava otroka. Toda tudi Brina je živela z nami, tudi ona je bila del naše družine. Meni osebno v tistem času ni pomagalo ničesar. V tisti najhujši depresiji nisem imela energije niti, da bi dvignila roko, da bi hodila.
Meni ni bilo nič lažje. Seveda so me otroci velikokrat ” izvlekli” iz otopelosti. In seveda mi pomenijo vse in tudi takrat sem kar rinila v njih. Dojila sem tandemsko in potem sem srednjo hčerko dojila še kar naprej. Pravzaprav sem kar nekako preveč bedela nad njima.
In ravno tako nisem zdržala v družbi nosečnic ali pogovorov o porodu itd… ker je vse bilo še tako živo, še tako boleče.

Ja, Frida, kdor si želi kaj priučiti, se priuči – še vedno pa živijo in bodo živeli med nami ljudje, ki ne razmišljajo tako, ki se ne želijo ali nimajo potrebe se priučiti. In potem je na nas, da poiščemo topel objem, skupno tišino tam, kjer jo lahko dobimo.

Saj, tako kot rečemo – vsak žaluje na svoj način. A vseeno je tako dobro prisluhniti in tako dobro dene varnost v krogu tistih, ki so doživeli žalostno
starševstvo.

Pozdrav vsem,

Veš Katka koliko ljudi me je vprašalo ,a s ta prvo punčko pa je vse vredu?A kaj pa bi moralo bit narobe,sem se vedno spraševala.
Veš kako to boli?To si redko kateri predstavlja.

Meni Luša žal ni noben nadomestek za Ajšo in NIKOLI ne bo.Vsi nama govorijo ,saj imaš eno zdravo zlato punčko.Kaj mi to pomaga ,ko pa si jaz želim Ajšo,mojo ljubko Ajšo,čeprav zelo bolano.Moja(najina)bi bila in tako nepopisno rada bi jo imela ,ob sebi,pa četudi bi bila kot rastlinica.

Ajša tako radi te imamo in lepo se imej med drugimi sončki.

Draga moja ” Luša “
jaz te popolnoma razumem in te čutim.
Razumem, da nihče in ničesar ne odtehta, da ene tvoje deklice ni več. Ona je bila prav posebna deklica in tako edinstvena in tako vajina kot je Luša.
In seveda, da ne more biti Luša nadomestek.
In čisto normalno in pravično je, da si Ajša zasluži ostati v vašem spominu, v vaših srcih. In čisto prav je, da žalujeta, ker morata. Ne glede koliko otrok bi imela še doma – vsi so tako edinstveni in tako posebni.
Drži se in en objemček zate.