naj povem zgodbo še s svojega vidika…. sem prvorojenka, če se lahko tako izrazim. mami je pred mano imela spontan splav. to mi je povedala šele, ko sem bila stara okoli 18 let. za menoj sta z atijom dobila sina, mojga bratca. za nama z bratcem pa je mami spet zanosila in spet (drugič) splavila… prebrala sem veliko vaših sporočil in izjokala vse svoje solze… ne morem več jokati, oči preveč pečejo. razmišljam o dveh bratcih ali dveh sestricah, ki bi ju lahko imela… 2 duši mojih staršev, bili bi iste krvi, imela bi 2 najboljša prijatelja več. Mislim na njiju, kakšna bi bila, kako bi jima starša dala ime, imela bi nekoga po komer bi se zgledovala, starejšega brata ali sestro, sedaj sem pa jaz tista, po kateri se zgleduje moj bratec… mislim nanju in zaboli v mojem srcu. za danes sem se izjokala. punce, rada vas imam, čeprav vas ne poznam.

Draga Triny, najprej naj ti izrazim moje sočustvovanje, ker bi v drugačnih razmerah imela dva brata ali sestri, ki pa sta sedaj drugje, pa vendar zelo blizu.

Tudi sama se vsak dan sprašujem tako o mojih dveh sončkih, ki ju ni več, pa vendar sta, vsak zase, vsak dan z mano! V mislih, v srcu, v željah, v spominih… Dva angelčka imam v nebesih, vsak dan pa me osrečujeta dva živa, zelo živahna zlata sončka, ki tudi vesta za svojo sestrico in še enega malega angelčka (je bratec ali sestrica?)…

Sem se pa ob tvojih besedah spomnila, da imam tudi jaz enega brata ali sestro v nebesih, pa sem zanj/-o izvedela šele, ko sem izgubila svojo prvorojenko! Bratec ali sestrica, enkrat se bomo srečali… V to verjamem.

Lep pozdrav.

Triny,
” Veš kakšna bi bila sestrica danes, kaj bi počela z nami, ali bi tudi ona imela rada plišaste igračke, komu bi bila pa zdaj bolj podobna …… ? “
To so vprašanja mojih dveh sončkov – kako bi bilo, če bi njuna sestrica še živela.
Zato poskušam razumeti tudi tebe in tvoja vprašanja – veš, verjetno se ti bodo vedno porajala tako kot se mojim dvema.
Pa vseeno – ste prav posebni bratci in sestrice, ki imate resnične zvezdice ali angelčke… , ki pazijo na vas in so z vami vedno in povsod.
Takšna vprašanja se bolj pogosto porajajo ob prelomnicah, ob praznovanjih, ob dnevih, ko prazno mesto ob nas še bolj spominja ne tistega, ki ga ni več z nami. In takrat praznina še bolj boli.
Draga Triny, če lahko se takrat pogovarjaj z mami, če se z njo ne moreš pogovarjati pa napiši še kaj.
Lahko se oglasiš tudi na društvo Solzice, če te še kaj zanima, mogoče na splošno literatura o minljivosti, o doživljanju itd…
Vedno te bomo tudi “tukaj” veseli,
drži se in naj ti sonček sije na tvoj srček, zvezdici pa naj osvetljujeta tvojo pot.
objem,
petra

hvala obema za tople besede! ko je mami nazadnje, drugič splavila sva si z bratcem res želela še enega člana družine, še eno malo štručko, ki bi razveseljevala naš vsakdan. zato smo žalovali vsi, in bili mami v oporo, saj ona morda najbolj čuti to izgubo, saj je bitjece raslo v njej. ampak se počutimo kot da nekaj manjka. še ena otročka sobica. že v idejo, da bi lahko imela sestrico ali še enega bratca sem se takoj zaljubila, z mami sva delali načrte, pomagaš iskati ime, tipaš mamo za trebušček, pa čeprav se ne pozna še nič, veš da noter raste novo bitjece. potem pa ta izguba… ko je mami prvič splavila mene še sploh ni bilo na svetu, zato sedaj to prvič doživljam in se vsaka misel na nerojena bratca ali sestrici zaboli. hvala še enkrat da sejete toplino na tem forumu, meni je pomagalo. rada vas imam.

Tud sama imam podobno izkušnjo.Sem prvorojenka,potem je mami imela splav.Sedaj imam še eno sestrico.Velikokrat se spomnim še na tisto dušico,ki bi mogla biti med nami.Kot da bi bil moj otrok.Včasih me solze zalijejo na pokopališču.Me noben ne razume.Ampak mi je hudo.zato vem,da ne bi šla nikoli delat splava.In toliko bolj hudo mi je,ko berem ta forum.In vaše zgodbe.:(