prebrala sem par postov… in jočem in jočem… kar ne neha. v dno duše so me razžalostile vaše zgodbe, toliko gorja in bolečine je v njih, da kar ne morem nehati jokati. vsa zabuhla z razmazano maskaro brišem solze z obraza in pazim da solze ne padejo na tipkovnico.. nisem še poskušala imeti otočičkov, še študiram, ne morem vedeti kako je izgubiti sončka izpod srčka. vem, da ne morem pomagati, vendar globoko sočustvujem z vami. želela sem vam samo dati vedeti, da sem v mislih z vami in da vam vsem iz srca želim, da bi se vam nasmehnila sreča… ker jo zaslužite. in prepričana sem, da bo sonček vzšel tudi za vas! Nikoli obupati!

Misha, hvala ti za te blagodejne besede! Koristijo, blažijo, zdravijo!

Lep pozdrav.

Tudi jaz se ti zahvaljujem za tvoje sočutje, čeprav onkraj računalnika.
Dušice se začutimo. Upam, da ti nikoli ne bo treba pokopati otroka, če že, ti bo lažje, ker boš imela nas.

vse dobro ti želim in še enkrat hvala.

Hvala, misha

Upam, da Ti ne nikoli, ampak res nikoli občutiti, ko izgubiš otrka

Hvala za vzpodbudne besede

Miki

Marsikatera žalujoča družina včasih sliši “tolažbo”: Saj ste še mladi, saj ga niste poznali, pozabit … in to je bolj slaba tolažba,
zato hvala za tvoje besede in vse najlepše na tvoji poti življenja

Mamice in očki drobnih zvezdic na nebu….
Želim vam, da bi kmalu zvezdice zibali v svojem naročju. Sočustvujem z vami. Ne želim vam sporočiti, da bo bolje, da človek pozabi… ne, tega ne moreš pozabiti in tudi ni prav..odšel je del vas. Sama sem mami 2 sončkoma, sedaj že najstnikoma… in včasih me zjezita, velikokrat nasmejita…veliko se smejemo skupaj. Lepo nam je. In iskreno vam želim, da vam bo vsa žalost in trpljenje poplačano z nasmehom otročička. Danes grem na Žale..prižgala bom svečko tudi v parku zvončkov… za vse vaše zvezdice, ki sijejo na nas… Želim vam biti v pogum in vzpodbudo za naprej.

Močno sem z vami.

Točno to, Petra. Včasih bi bilo bolje brez takih kao tolažilnih besed. Tišina bi mnogo bolj tolažila kot takšni stavki.