KAKO naj pozabim””’
mi lahko kdo pove kako naprej’ pred 5 leti mije je umrl sin-15let,po lastni krivdi….. še vedno stikam po njegovi sobi in iščem tisti ZAKAJ’ nikomur ne morem povedati kaj se še vedno dogaja z mano. vsi mislijo,da sem prebolela, da sem močna…. toda jaz vse skrivam…. mož me ne zastopi. on gre s prijatelji…… jaz pa k sreči imam se otroka,ki odrašča in me vsaj malo zastopi, razume…še vedno pa iščem tisti zakaj””’ NE VEM KAJ MI JE DANES. DA TAKO RAZSTRESENO PISARIM, samo nekomu moram povedati…
ZAKAJ … ta večni zakaj, ki včasih tako boli, včasih se potuhe in miruje.
Pa pride dan, ko ne vemo kaj nam je – samo nič ni prav, vse je narobe in zakaji se zopet pojavijo.
Draga, Močna, kako naprej? Počasi – korak za korakom. Počasi živeti dni, ko bolečina ni tako močna in preživeti dneve, ko je žalost v srcu močnejša.
Saj veš, vedno je nekako in vedno nam uspe iti naprej.
Veš, razumem tvojo stisko, ko praviš, da vsi mislijo, da si prebolela – vem, da prebolela ne boš nikoli.
Razumem, ko praviš, da skrivaš in vem kako to boli. Zato, draga mamica, ne skrivaj se pred nami. Tukaj si varna, tukaj lahko odkriješ tiste najbolj skrite misli in jih deliš z nami, če želiš. In mnogokrat pomaga – pomaga, da napišeš, da prebereš svoje misli in jih “vidiš”.
Ko boš zopet začutila, da moraš nekomu “povedati” te bomo z odprtim srcem sprejeli, ti prisluhnili in bili s tabo,
objem in veliko, veliko moči in topline v tvoj srček,
Draga Močna!
Trudimo se biti močne, potem pa se kakšen dan sesujemo! Mene čaz nekaj dni čakajo same obletnice – odkar sem šla v porodnišnico, odkar se je moja hčerkica prezgodaj rodila, odkar je umrla, odkar je bil pogreb… Boli, že sedaj, kaj šele bo!
A bo šlo, mora! Kot vsako leto!
Drži se, tu smo, s tabo!
Pozabila ne boš NIKOLI. Morda bo bilo boljše vprašanje kako se s tem sprijazniti, soočiti. Le tako boš lahko lažje krotila svoja čustva, solze, živce… Potrebno se je sprijaznit da ga ni in ga tudi nikoli več ne bo – pa naj se sliši še tako kruto in brezobzirno. Res pa je da boš to izjemno težko naredila če nimaš podpore partnerja – ali pa vsaj razumevajočega človeka, ki bi znal POSLUŠAT….
Prejmi moje iskreno sožalje ob izgubi sina.
Vedno, ko preberem tak mail sem še bolj žalostna. Žalostna zato, ker sem bila tudi sama v koži, ko nisem mogla povedati kako mi je hudo, kako trpim, izgubila sem nekaj prijateljev, ljudje so nama voščili vesele praznike…
Jaz nisem vzdržala in sem se pričela boriti, nastajale so zgodbe, članki, knjiga…
In zdaj je VELIKO lažje. Zdaj lahko izpovem, da mi je hudo in tudi v črnino se zelo rada oblečem. Stojim kolikor upam in znam za svojo žalostjo.
Vendar še vedno najtežje prenašam, če mi kdo hoče dopoveti, kako bi morala čutiti in reagirati in biti “močna”. Najbolj boleče seveda, da bi zaradi svojih otrok morala biti vesela ipd.
Pa ne zmorem biti “močna” in se tudi ne silim. Zdaj pač ni čas moči, ampak žalosti.
Kako bi ti mogla pozabiti svojega sina? kako bi mogla živeti brez žalosti za njim? Verjetno je vsak dan s teboj v mislih. In tako bo do konca tvojih dni. To je normalno. In tisti, ki mislijo, da si prebolela, si naj le samo poskusijo predstavljati, da jim umre njihov otrok. O, takoj se bodo zamislili.
zadnjič mi je prijateljica pripovedovala, da njena prijateljica, ki ji je umrl otrok star 18 let, vedno pripoveduje o njem. Tako pravico imaš tudi ti.
Glede moža: vem, da moški žalujejo drugače. Tudi moj mož. A če mu poveš svoje občutke brez očitkov, da bi on moral žalovati kot ti, bo morda prisluhnil. In morda kdaj tudi objel, ko boš zajokala. In verjemi, da se boš takrat zelo dobro počutila.
Želim ti moči, pogovora, sončka in veliko lepih spominov na tvojga sina.
Spoštovana g. Sandra!
Že kar nekaj časa zelim stopiti v osebni stik s starši, ki so izgubili večje otroke na tragičen način.Nerada dajem svoje podatke na internet.
Živimo namreč v kraju,kjer nas veliko ljudi pozna.Nebi rada videla, da me zopet dajajo “v zobe”, češ da se mi je spet zrolalo.
Če je kakšna druga varianta, mi prosim sporočite.
lp! Močna.
Jaz si ne želim nič pozabiti. Še strah me je, da bi kaj pozabila, da bi kdaj spomini zbledeli. Hudo mi je, ker se zgublja njegov vonj iz posteljnine, oblačil… V tem času, kar sem “doktorirala” iz življenja, so mi v pomoč knjige in misel, da sem vsak dan bližje svojemu 15 letnemu sinu.
Tudi jaz si želim spoznati starše, ki nosijo takšno bolečino kot jaz.
LP VANJA
Pozdravljeni!
5. novembra bi moj sin praznoval 18. rojstni dan. Junija je odšel v večnost. Umrl je v prometni nesreči. Pomenil mi je vse, tako sem bila ponosna na njega, dajal mi je moč. Tako zelo me boli, da ga ne bom mogla objeti za njegov rojstni dan, da mu ne bom mogla povedati, da ga imam rada. Berem veliko knjig, vem, da se bova nekoč srečala in vesela sem, da sem z vsakim dnem bližje najinemu srečanju. Vendar kljub temu upam na čudež. Prosim Boga naj zavrti čas nazaj in mi ga vrne. Velikokrat se tako vživim v misel, da se bo zgodil čudež, da kar verjamem, da je zopet z mano.
Kljub neizmerni bolečini pa sem ponosna in vesela, da sem njegova mama, da mi je bilo dano živeti z njim 17 prekrasnih let.
Vsem staršem, ki smo izgubili svoje otroke, želim, da bi nam bila dana moč sprejeti bolečino in najti v življenju stvari, ki nas bodo kljub bolečini osrečile, predvsem pa osrečile naše drage, s katerimi živimo.
Moj sin mi je za materinski dan napisal naslednjo čestitko: “Zrastem naj ti v ponos in vse leto in vse dni naj žarijo ti oči.”
Trudim se… upam, da bi bo uspelo, tebi v spomin.
Želim vam vse dobro.
Iva