kako prenašate nosečnice
Mene zanima kako prenašate nosečnice, vožičke, dojenčke…
Sama se jim običajno izognem, ne hodim na obiske, grem preko ceste…
Ko pa se ne morem izogniti, je zelo hudo, počutim se obupno. Komaj čakam, da lahko odidem in se zjočem. Najtežje prenašam tiste nosečnice in dojenčke, s katerimi smo bile istočasno noseče.
Kako pa ostale živite v času trebuščkov in vožičkov?
Kako…
Seveda jih opazim. Vedno. Vse, še tako prikrite nosečnice, vse vozičke, vse dojenčke. Slišim jih že od daleč.
Hudo mi je ob pogledu nanje. Ker se spomnim ne mojo usodo. Pa vendar mi dajejo nek notranji mir. Ker mi dajejo občutek varnosti – da življenje teče dalje. Da se ni ustavilo, kot se je v nekem trenutku ustavilo zame.
In všeč mi je, če mi ljudje dovolijo, da vzamem v naročje njihovega otroka (s tem ne mislim katerihkoli ljudi, pač pa tiste, s katerimi smo si blizu), ki se ne bojijo, da me bodo s tem prizadeli.
V nedeljo bo minilo tri mesece, odkar se je začel moj “pekel”. V nedeljo bom krstna botra mojemu nečaku… in ja, hudo mi bo, ker bom v mislih pri mojem sinku, ki je doživel le krst želja, a nikoli pravega. Hudo mi bo, ker bom razmišljala, kako bo, če bi bil živ, če bi bil z nami. A sem z veseljem sprejela to vlogo. Ker želim živeti dalje. Ker je ta fantek nek sonček v mojem življenju. In ne, ne more zamenjati mojega sinka, je pa res, da bo na nek način moj “posvojenček”… In tega se veselim, čeprav bom v srcu jokala za mojim sinkom.
Prebrala sem oba posta in kar nekako zavidam žiži. Jaz še po letu in pol počnem stvari kot jih opisuje Ivica. Izogibam se vsem, ki so v pričakovanju in otročičev do 2 let ne morem niti pogledati kaj šele objeti. Ko vidim voziček ali trebušček – kar pa se mi dogaja kar naprej – pa naj bo ulica ali reklama na tv – povesim pogled saj so moje oči polne solz in v najkrajšem času stečem na samo, kjer se iztulim.Zavedam se da je moje početje grdo, ker se ne morem veselit z ostalimi. Kmalu bom teta in čeprav so mi prej vsi stali ob strani, se zdaj ko se veselijo, jaz umaknem. Edino kar pozitivnega občutim je čustvo strahu – skrbi me če bo z malčki vse ok, da se ne bi nikomur več zgodilo kot se je meni….
Tolažim pa se da je v vsakem staršu dovolj ljubezni, veselja in sreče in da ne potrebujejo še mojega navdušenja ali čveka o tem, kakšen trebušček ima katera ali kako je njihov malček zrastel, kako je lep, ali spi itd…
Vsaka pač ravna na svoj način, ki ga zmore. Želela sem napisati le to, da vaše ravnanje ga. Ivica razumem, saj tudi sama ravnam tako. Topel objem
Veš, Ivica, vsak drugače doživlja.
Tudi sama sem bil v podobni situaciji kot ti. Videvala sem jih, se jim izogibala.Koliko časa? Vsaka drugače. Veliko mamic je zaskrbljenih nad svojim razmišljanjem, svojim ravnanjem… vendar tudi to obdobje bo minilo.
Tudi sama sem se obremenjevala na začetku s svojim razmišljanjem potem pa ne več. Kako boš ostala ravnodušna ob pogledu na nosečnice, na dojenčke, vozičke …?
Draga Ivica, nič ni narobe in tudi tebi bo uspelo. Samo… saj veš – čas …
objem,
petra
Ja, tudi meni je zelo, zelo hudo. Sploh pa v službi, ki imamo kar dve noseči. Kar naprej se božata po trebuhu, meni je pa tako hudo. Vedno huje je, ker se bliža čas, ko naj bi rodila. Vem, da moram živeti naprej, ampak…. Vsi okoli mene ju sprašujejo kako sta, kako malčki v trebuhu. Mene pa kot da ni. Nobeden se ne ozira name. Najhuje pa je še to, da sedaj zopet ne morem zanositi. Tudi prej sva se dolgo trudila, pa se je nosečnost na žalost končala na polovici. Tudi jaz potem raje kar grem, saj dobim kar solzne oči.
No, sem mislila, da sem edina, ko (po dveh spontanih splavih in eni izvenamternični) ne prenesem pogleda na nosečnico. No, prenesem že, ampak mi je zelo zoprno, sploh se z njo npr. nočem pogovarjati o nosečnosti, o počutju, o vsem tem, bljek, vem, da sem sebična. Ampak kolikor sem včasih oboževala nosečnice in dojenčke, dobim zdaj kurjo polt.
Najhuje mi je, ker je moja zelo dobra sorodnica ravnokar zanosila in vsi moji se tega neizmerno veselijo, jo kar naprej o vsem sprašujejo,…jaz se pa, ko se spomnim na to, vsakič začnem jokati, pa svojega počutja ne znam razložiti niti ga ne razumem. Evo, se že jokam. Ni to, da bi ji bila nevoščljiva (bog ne daj), samo, ne vem…Kaj šele bo, ko bo visoko noseča..
Maja
Žal jih sploh ne prenašam. Niti mladih mamic. Niti dojenčkov. Najbolj mi gredo na živce otroci, ki so takšne starosti kot moja punčka, tja do enega leta. Sem mislila, da je z mano kaj narobe, pa sem ugotovila, da vse podobno čutimo in razmišljamo. Težko je v okolici, res, sploh ko se vsi veselijo in kar naprej žlobudrajo o otrocih. Takrat bi se najraj zatekla v svoj dom in ostala tam zaprta do onemoglosti… Nisem nevoščljiva, ampak ne znam razložiti teh občutkov. Jaz sem že prej težko prenašala nosečnice (sem zelo težko zanosila, imela eno izvenmaternično nosečnost, nato IVF) in pogovore o tem, sedaj, ko mi je umrla hčerka, pa je še nepopisno težje. Počutim se obupno. Izogibam se kolegov, ki so dobili otroka v tistem času kot jaz, če pa jih srečam, mi je pa tako grozno, da bi najraje kričala.
Tudi jaz ne prenašam nosečnic v svoji bližini. Prav jezna sem nanje. Ker so v času moje nosečnosti bile noseče še tri znanke, ne vem kako naj se obnašam, ko bodo rodile? Naj se izognem obisku (lepo bi bilo, če bi šla čestitat)? kako se naj z njimi veselim? Ali naj grem k njim jokat?
Mojega sinka, ki je umrl po rojstvu pa ni z menoj. Za vedno je med angelčki.
Moje sožalje vsem. To, da čutiš odpor do nosečnic, je čisto naravno in ne očitaj si tega, ker zaradi tega nisi nič slabša oseba. To je del žalovanja. Ko bodo tvoje znanke rodile, se obnašaj tako, kot boš čutila, da zmoreš. Glej, če jim ne boš zmogla osebno čestitati, bodo, če so normalne sebe, to razumele. Če pa ne bodo, pa pač ne bodo, ne obremejuj se še zaradi tega.
Nič ni narobe, mamice niso sebične, niso ljubosumne … samo pogled na otroka, ki je takšen kot bi bil njihov je boleč. In zato takšne reakcije kot jih opisujemo žalujoči starši.
In s tem ni nič narobe.Tudi to je obdobje, ki pa mine. Sčasoma pogled na dojenčke, na nosečnice ni več tako boleč.
Kaj je najbolje za potek žalovanja? Da se žalovanju prepustimo, da si dovolimo žalovati saj tudi žalovanje je del življenja in je potrebno, da se z njim soočimo.
Ne vem kaj točno si želela vprašati. Če te še kaj zanima napiši ali pa se res obrni na naš mail pa ti bomo z veseljem odgovorili,
srečno,
Solzice
Mirjana,
nikar ne imej slabe vesti. Trenutno si najpomembnejša ti. Moraš si dopustiti žalovati, moraš skozi to pot, da boš lahko znova zaživela, da ne bo pogled na otročke za vedno ostal boleč, da boš lahko šla na obisk, da se boš lahko pogovarjala z nosečo znanko.
Ne boj se reakcij okolice. Ravnaj tako kot čutiš. Prisluhni sebi. Če čutiš, da bi se rada umaknila potem to stori, če čutiš, da boš zajokala potem se obrni proč, če ne želiš, da vidijo solzice in zajokaj. Vse je prav, nič ni narobe. Vsak žaluje na svoj način.
Časa za obiske bo vedno. Če čutiš, da moraš povedati razlog zakaj te ne bo na obisk potem povej. Če tako ne čutiš potem tega ne stori.
Vem, da se sliši dokaj preprosto in vem da temu ni tako. Tudi sama sem šla čez ta boleča spoznanja. Pa veš, ko sem se “sekirala” zaradi drugih sem pozabila nase in to ni v redu. Potem sem ostajala sama s svojo bolečino. In tudi sama sem morala s to bolečino nekaj narediti. Zato ti polagam na srce, da misli nase.
Veš, nič ni narobe, če ne razumejo tvoje reakcije. Ti jo. In ti veš, da nisi nevoščljiva, da nisi zavistna. Ti veš, da boli. In kako naj ne bi bolelo ?!?!?!?!?
Zato imaš vso pravico, da umakneš pogled od noseče prijateljice, znanke.
Ne bo vedno tako. Res ne. Kmalu več ne bo pogled na dojenčke, na nosečnice tako boleč. Navadila se boš in šlo bo. To je obdobje s katerim se sreča kar precej žalujočih staršev. In vsak odreagira drugače saj je žalovanje tako oseben proces vsakega posameznika.
Mirjana, pogumno naprej. Obračaj se proti sončku kot to počnejo sončnice.
Javi se,
petra